vodi.me

Med hitrostjo in pomenom: premislek o odločanju v svetu, ki nikoli ne obstane

Avtor: Natalie Cvikl Postružnik 15. aprila, 2026

V svetu, ki slavi hitrost, odzivnost in stalno dosegljivost, se »da« pogosto zdi najvarnejša – in najpametnejša – izbira. A kaj, če ta instinkt oblikuje ne le naše koledarje, temveč tudi našo smer, naš vpliv in navsezadnje naše življenje? Tanja Tatomirovic je več kot desetletje delovala v več kot 20 državah, kjer je krmarila skozi kompleksne sisteme na področjih IT, energetike, telekomunikacij in javnih institucij. Njene izkušnje razkrivajo vzorec, ki ga mnogi strokovnjaki prepoznajo, a ga redko postavijo pod vprašaj: skriti strošek stalne dosegljivosti.

V tem pogovoru razpira razliko med reaktivnimi in strateškimi odločitvami, subtilno erozijo, ki jo povzroča prekomerna obremenjenost, ter disciplino, potrebno za dolgoročno razmišljanje. Njen pogled je hkrati izrazito praktičen, a hkrati preoblikuje na subtilen način. Letos maja bo te uvide prinesla na oder konference SKOJ v Portorožu, kjer bo udeležence povabila k premoru, razmisleku in ponovnemu premisleku na vprašanje: kakšna je resnična cena besede »da«?

Ko »da« postane vzorec, ne več izbira

Vaše predavanje Cena besede »da« se dotika nečesa globoko človeškega in hkrati profesionalnega. Kdaj ste na lastni poti prvič spoznali, da ima lahko »da« previsoko ceno?

Ni bil en sam trenutek, temveč vzorec, ki se je ponavljal skozi sisteme, države in vloge. Pri delu po Evropi in Evraziji – od Baltika, preko Kavkaza in Srednje Azije do Zahodnega Balkana – je bil »da« pogosto najhitrejši način, da se stvari premaknejo. V velikih korporativnih okoljih, zlasti v IT-ju, energetiki in telekomunikacijah, odzivnost ni le cenjena – je pričakovana. Hitrost postane merilo kompetentnosti.

A sčasoma se nekaj premakne. Začneš opažati, da stalna dosegljivost ne vodi nujno k boljšim odločitvam. Vodi k več odločitvam. Več sestankov, več odobritev, več aktivnosti – a ne nujno več vrednosti.

Resnični strošek »da« je redko viden v trenutku. Pokaže se kasneje – v postopni izgubi selektivnosti. V koledarju, ki je poln, a ni smiseln. V občutku, da se nenehno odzivaš, a redko zares odločaš. V sistemih, ki govorijo o inovacijah, a zanjo strukturno ne puščajo prostora – ker so razmislek, premor in postavljanje vprašanj obravnavani kot neučinkovitost.

Zame je bil to trenutek spoznanja. Ko »da« ni bilo več izbira, temveč refleks. In ko je postalo jasno, da vsak nepreverjen »da« začrta smer – projektov, ampak tudi časa, vsebine, na katere se osredotočam, in navsezadnje mojega življenja.

Strateška jasnost proti reaktivnemu olajšanju

V svetu, ki nagrajuje odzivnost, dostopnost in hitrost – kako ločite med »strateškim da« in »reaktivnim da«?

Razlika ni filozofska, temveč operativna. Strateški »da« se umešča v jasno definirano smer – ima namen, merljiv izid in strošek, ki ga zavestno sprejmeš. Pogosto ga spremlja premor, včasih celo odpor, saj zahteva postavljanje prioritet.

Reaktivni »da« je takojšen. Reši napetost v trenutku. Zveni razumno – »hitro bo«, »treba je«, »pomagalo bo«. A praviloma odvzema čas in pozornost nečemu pomembnejšemu.

28. SKOJ: Ko pritisk postane naša supermoč

Portorož bo 21. in 22. maja utripal v znamenju 28. Slovenske konference o odnosih z javnostmi, ki pod sloganom »Pod PRitiskom« odpira vrata v zakulisje resničnih strokovnih dilem. Namesto uveljavljenim receptom za krizno komuniciranje se bo več kot 300 komunikatorjev letos posvetilo osebni odpornosti, etiki in težkim odločitvam, o katerih se običajno govori le za zaprtimi vrati. Organizatorji obljubljajo dogodek, ki bo vsakodnevne pritiske sodobne družbe preobrazil v ključno orodje za opolnomočenje in razvoj stroke v prihodnosti.

Večina ljudi ta vzorec prepozna v majhnih odločitvah: skličemo še en sestanek brez jasnega izida. Prevzamemo naloge, ker je to lažje, kot pojasnjevati, zakaj je ne bi smeli. Takojšnji odziv – ne zato, ker je pomembno, temveč ker se tišina zdi tvegana.

Če odločitev danes olajša stvari, jutri pa jih zaplete, je skoraj vedno reaktivna. Strategija redko optimizira za kratkoročno udobje.

Od strahu pred trenjem do jasnosti vrednot

Mnogi strokovnjaki imajo težave z mejami ne zato, ker jih ne bi razumeli, temveč ker se bojijo posledic. Kakšen notranji premik je potreben za prehod iz odločanja iz strahu v odločanje iz vrednot?

Premik ni v tem, ali sem dovolj samozavestna, temveč da si dovolim ponovno razumeti posledice. Večina strokovnjakov_inj je naučena izogibati se neposrednemu trenju – neodobravanju, nesoglasju, napetosti. A dolgoročno to ustvarja drugačen strošek: nekonsistentnost, preobremenjenost in izgubo verodostojnosti.

Ljudje vedo, kje so njihove meje. Težava je, da predvidevajo odziv in se nanj prilagajajo, kot pa da bi ocenili posledice, dobrobiti (ali škodo) same odločitve.

Do prelomnice pride, ko nelagodje ne pomeni več problema, temveč signal. »Ne« bo ustvaril napetost. A »da« brez usklajenosti ustvari nekaj bolj škodljivega – erozijo nas, a tudi sistema.

Odločanje iz vrednot pomeni sprejeti, da jasnost za druge ni vedno udobna. A nejasnost za nas nikoli ni in ne more biti dolgoročno vzdržna.

Disciplina pred nujnostjo: vračanje dolgoročnega razmišljanja

Govorite o dolgoročnem razmišljanju kot temelju trajnostne rasti. Kako se ga naučimo v okoljih, ki nenehno zahtevajo takojšnje rezultate?

Dolgoročno razmišljanje ni miselnost, temveč disciplina, ki zahteva strukturo. V večini sistemov prevladuje nujnost – resnična ali umetno ustvarjena.

Če želite razmišljati dolgoročno, morate zavestno izstopiti iz cikla takojšnjih odzivov. To pomeni zaščititi čas, ki ni reaktiven, postavljati vprašanja tam, kjer se pričakujejo hitri odgovori, in biti selektiven glede tega, čemu namenjate pozornost.

V mnogih okoljih, kjer sem delala – zlasti v tranzicijskih sistemih – obstaja stalni pritisk po dokazovanju aktivnosti. A aktivnost ni enaka napredku.

Mnogi se tukaj prepoznajo: nenehno zaposleni, nenehno odzivni, a redko z dovolj prostora, da zgradijo nekaj trajnega.

Dolgoročno razmišljanje se začne v trenutku, ko prenehate reagirati na vse.

Neizrečeni razkorak med kulturo in realnostjo

Ali opažate razlike med kulturami v tem, kako ljudje dojemajo in prakticirajo »ne«? Kje vidite največje vrzeli?

Tanja Tatomirovic

Razlike obstajajo v načinu izražanja »ne«, precej manj pa v tem, kako je obravnavan. V bolj hierarhičnih okoljih je »ne« razumljen kot odpor. V bolj decentraliziranih kot izražanje avtonomije – a prav tako pogosto zavračan.

Največja vrzel je med tem, kar organizacije govorijo, in tem, kar nagrajujejo. Avtonomija je pogosto del narative. (Ne)skladnost pa del realnosti.

To ljudje zaznavajo zelo subtilno. »Ne« lahko izrečete – a tudi veste, kaj to pomeni za vašo vidnost, napredovanje ali zaznano zanesljivostjo.

Ta razkorak med deklarirano kulturo in dejanskim nagrajevanjem vedenja/storilnosti je prostor, kjer nastaja največ profesionalne napetosti.

Od prisotnosti k vplivu: redefinicija osebne vrednosti

Za pretirano zavezanostjo je pogosto skrit identitetni sloj – potreba, da smo videni kot zanesljivi, koristni, nepogrešljivi. Kako lahko posamezniki redefinirajo svojo vrednost onkraj stalne dosegljivosti?

Prekomerna obremenjenost pogosto izgleda kot predanost, a je pogosto strategija za ohranjanje relevantnosti. Stalna dosegljivost daje občutek nadzora in lastne pomembnosti.

A ustvarja tudi odvisnost. In odvisnost ni enako vrednost.

Premik se zgodi, ko se prenehate vrednotiti po količini in se začnete »meriti« po vplivu. Ne več »koliko naredim«, temveč »kaj se zaradi mene dejansko spremeni«.

To je neprijetno, ker zmanjša vidno aktivnost. Manj sestankov, manj nalog, več »ne«. A to, kar ostane, ima težo.

Mnogi prepoznajo trenutek, ko niso izčrpani zaradi zahtevnosti, temveč zaradi razpršenosti. Ker so povsod, a nikjer zares učinkoviti.

Redefinicija vrednosti zahteva natančnost, ne prisotnosti.

Ko odzivnost spodjeda organizacijsko presojo

Kakšna je resnična cena za organizacije, ko ljudje prepogosto in prehitro rečejo »da«?

Ta strošek je redko takojšen, zato ga pogosto spregledamo. Visoka odzivnost daje vtis učinkovitosti. Vse se premika, vse se zgodi. A sčasoma sistem izgubi koherenco. Prioritete se množijo, a niso usklajene. Odločitve so hitrejše, a plitvejše. Izvedba postane razdrobljena.

Videla sem organizacije z več vzporednimi pobudami – vse na videz pomembne, nobena zares odločilna. Ljudje so zaposleni, smer pa postaja nejasna. Resnični strošek ni le izgorelost. Je erozija presoje na ravni sistema. Organizacije ne propadejo zato, ker ljudje prepogosto rečejo »ne«. Postopno izgubijo smer, ker prevečkrat brez razmisleka rečejo »da«.

Oblikovanje sistemov, ki nagrajujejo razmišljanje, ne hitrosti

Kako lahko organizacije zavestno oblikujejo okolja, kjer je premišljeno odločanje vrednejše od takojšnje odzivnosti?

Vedenje sledi spodbudam. Če nagrajujete hitrost, bo prevladovala hitrost. Če nagrajujete dostopnost, bodo ljudje optimizirali prisotnost.

Boljša okolja ne nastajajo z izjavami, temveč s strukturo. Kaj se meri, kaj se prepoznava, kaj se tolerira.

Če si nekdo vzame čas za razmislek in za to ni kaznovan, je to signal. Če nekdo reče »ne« in ostane zaupanja vreden, to postane standard.

V mnogih sistemih obstajajo poskusi ustvarjanja prostora za refleksijo – a poskusi ostanejo na simbolni ravni. Ker osnovne metrike še vedno nagrajujejo aktivnost.

Dokler uspešnost ne bo vezana na kakovost odločitev, ne le na hitrost odziva, bo premišljenost ostala izjema.

»Da«, ki je deloval kot odločen »ne«

Na kateri »ne« ste osebno najbolj ponosni – takega, ki je pomembno oblikoval vašo pot?

Zanimivo – šlo je pravzaprav za »da«, ki je deloval kot dobro postavljen »ne«.

Po več kot desetletju dela v več kot 20 državah v visoko učinkovitih mednarodnih sistemih odločitev za odhod ni bila prelomnica, temveč skupno spoznanje, da smer preprosto ni več prava. Na papirju je bilo vse usklajeno – rast, obseg, vidnost. V realnosti pa ponavljanje. Isti vzorci, ista pričakovanja, isti tempo brez prostora za smiselno spremembo.

»Da« ni bil nadaljevanje, temveč zaključek. Zavestno soglasje, da bi vztrajanje pomenilo utrjevanje nečesa brez smeri. Ni bilo dramatično. Bilo je natančno.

In prav v tem duhu je sprožil to, kar mora narediti pravi »ne« – ustavil je nekaj, kar se ne bi smelo nadaljevati, četudi vse kaže, da bi se naj.

Vprašanje, ki ostane

Če bi udeležencem_kam SKOJ lahko zastavili eno vprašanje – katero bi bilo to?

Čemu pravzaprav rečete »da« – zgolj zato, ker se to pričakuje – in kaj vas to stane?

O Tanji

Tanja Tatomirović je mednarodna strokovnjakinja za komuniciranje, poslovna svetovalka in solastnica podjetja za inženirski dizajn. Njena kariera obsega več kot 20 držav po Evropi in Evraziji, na področjih IT, energetike, telekomunikacij, medijev in javnih institucij. Vodila je čezmejne digitalne iniciative, razvijala komunikacijske okvire ter delovala tako v velikih mednarodnih korporacijah kot v kompleksnih institucionalnih sistemih v tranziciji. Je tudi avtorica knjige Musolinijev mikrofon, ki obravnava propagando v času druge svetovne vojne.

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.  Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: Osebni arhiv sogovornice