srž za.me

»Pa ta vrabič se bo znašel, kakor kol’ bo.«

by Marija Polenek 8. avgusta, 2020

Tako je za svojo hčerko Marijo, ali Maričko, kot jo kličejo domačini s Prevorja, včasih v šali dejal njen oče. Marija Polenek je preprosta, skromna ženska, ki zase pravi, da sta ji bili ti dve lastnosti hočeš nočes položeni v zibelko. Pravi, da je srečna, da sta ostali v njej. Je pozitivo naravnana in usmerjena na želje in cilje. Odločnost, trma in iskrenost jo vselej spremljajo, včasih v dobro, včasih pa prinesejo tudi slabe izkušnje, a priznava, da se iz njih uči in jih potlej ceni. Marija je pri desetih letih izgubila svojo mamo ter se z bolečino soočila skozi ustvarjanje pesmi, ki jih je zajela v prvi zbirki Strune življenja. A umetniška duša jo je odpeljala še naprej – vodi kulturno društvo, sekcije, je članica literatov, ob vsem tem pa vodi dva bencinska servisa in – majhno kmetijo. Sodobna čudežna ženska, naš tokratni Navdih – in tukaj je njena izpoved …

Izguba mame v ranem otroštvu mi zaseka globoke rane

Težko si je predstavljati, kako otrok vidi in doživlja izgubo ljubljene osebe. Stara sem bila 10 let, ko mi je umrla mama. Kako sprejeti izgubo starša v otroških letih? Izgubo ene in edine matere, ko se še sam niti ne zavedaš, kaj je to življenje, kaj pomenita ata in mama, kaj je to bolezen in kaj smrt. Do sedaj  sta bila oba, od jutri naprej pa ostane samo eden. … in koliko strahu je ostalo, da z jutrišnjim dnem zgubiš še slednjega.

Ko potiho jočeš in ponoči moliš, ker te je strah teme jutrišnjega dne, življenja, ko ne zaupaš nikomur.  Svojo bolečino in žalost nosiš sam s seboj in tega ne deliš z nikomer, ker enostavno ne želiš, ne zmoreš … ko rasteš, postajaš notranje močnejši, sam sebi v oporo, sam svoj največji zaupnik.

Priznam, da se ta notranji boj in rane otroka, ki je pristal tako zgodaj na trdih realnih tleh, in bolečina odprejo še dandanes. Čeprav sem že davno predelala, dojela in izlila iz sebe bolečino, ostanejo točke, na katerih vselej zaboli. Pisati sem začela v zgodnji mladosti, že v začetku srednje šole. Ustvarjala sem izpovedne pesmi in si tako lajšala bolečino, ki sem jo doživela v ranem otroštvu. Zato je vsaka pesem odrešenje – pesmi so izpovedne narave, rojene iz notranje nuje, nemira bolečine, a tudi sreče.

Pesem, posvečena Njej

Moja prva pesem, ki sem jo napisala in ob kateri se mi po licih še danes spuste solze, je bila Mamica. Nastala je, ko sem jo najbolj pogrešala in sem se najbolj zavedala praznine, ki jo je zapustila v meni.

 MAMICA

Tisto jutro si se zbudila,

nasmeh zalil ti je obraz.

Le kje je tisti čas,

ko tvoja roka

 božala je moj obraz?

Moj dan je bil

 s tabo spet obdan.

Sonce sreče mi je takrat sijalo.

ZAKAJ

se je moralo zgoditi,

da je prekmalu ugasnilo?

V moj srček

neznana sablja se zabila,

sreča v mraku je utonila.

Zdaj tone, tone vse bolj globoko.

Mene pa boli,

 bolečina  solze rodi. 

Izide moja prva zbirka – Strune življenja

Do sedaj sem izdala eno pesniško zbirko. Nanjo sem izjemno ponosna. Je sad mojega trnovega otroštva in mladosti. Zbirko sem poimenovala Strune življenja, saj je življenje tako lepo in dragoceno, a prav tako krhko in tako minljivo. Prav lahko si predstavljamo strune, ki dajejo prelep zvok, zvenijo z vso mogočnostjo in milino; a če v vrhuncu moči samo ena struna poči, potem brez nje ni več melodije.

Seveda pa je sedaj nastalo že nekaj novih pesmi in srčno upam, da se jih kmalu nabere še za kakšno zbirko.

Umetnost je del mene in Prevorja

Ustvarjam v društvu – s srcem in dušo

A v meni vre in tli še več ustvarjalnega duha. Sem članica Literatov Šentjur, predsednica Kulturnega duštva Prevorje in članica dramske skupine. Naše kulturno društvo sestavljajo Prireditvena sekcija (predvsem so pri nas znani Anini večeri na Prevorju), Ljudski pevci, citrarska sekcija in pa dramska skupina Guzaj (razbojnik oz. lokalni Robin Hood iz kamrice krajevne zgodovine, op. ur.).

Skupina nastopa na različnih okoliških prireditvah in na odrskih deskah domačega kraja, kjer me bodo prepoznali kot Barbko (nesojeno Guzajevo ljubezen, op. ur.). Povezujem tradicijo, okolje, zgodovino in ljudi – moja duša poje!

En rek pravi: največja sila na svetu je želja.

V to še kako verjamem. Ko si nekaj močno želiš, se vse sile tega sveta obrnejo v smer, da se ta želja izpolni. Moja želja v mladosti je bila, da bi svojo zaposlitveno pot začela v podjetju Petrol. In res se mi je želja uresničila! Ko sem se zaposlila v svoji sanjski službi, sem bila neskončno vesela in ponosna. Še danes sem hvaležna vsem, ki so mi dali priložnost začeti točno tukaj in so mi omogočili prvo zaposlitev prodajalke.

S trdim delom, kar nekaj priznanji, pripadnostjo in z mojo veliko željo so mi v letu 2016 ponudili tudi možnost vodenja bencinskega servisa Planina pri Sevnici, ki ga imam od takrat tudi v najemu.

Obiskovalci začutijo idiličnost in domačnost našega okolja

Samo prodajno mesto je majhno, zgrajeno 1986. leta in 2017. tudi obnovljeno. Vem, da ljudem res veliko pomeni, ker se vsi zelo radi vračajo. Je pa res, da je sama lokacija prodajnega mesta na razkrižju, kjer pot zapelje v trg in v drugo smer proti Sevnici. Nudi lep razgled in marsikdo se ustavi pri nas, posedi na klopci, spije kavico, poslika bližnji grad, cerkvico. Okolje je idilično in domače, le kako ne bi mogel tega začutiti!

Zelo veliko delam sama na Planini, rada sem med ljudmi in sploh nimam občutka, da sem v službi. Čas tukaj kar prijetno steče.

Ustvarili smo tim, ki se ima preprosto rad

Moj tim je krasen – malo odštekan, a izjemen!

Drugače pa na Planini delajo prodajalci bencinskega servisa Kozje, katerega upravljanje sem sprejela lansko leto. Vseh skupaj nas je sedaj pet. Priznam, da sem imela ob odločanju za še en servis nek nenavaden občutek, vendar mi zdaj ni žal. Ustvarili smo še eno novo družino, tim, ki se ima med sabo preprosto rad. To, kako pomemben je duh v timu, opaziš v časih, kot so – zaenkrat hvala bogu – za nami. Vsak dan sem jim hvaležna za odgovornost, vestnost, skrbnost, pripadnost, sodelovanje …

Delo z ljudmi, delo z ekipo je vsak dan nov izziv in nova priložnost. Kot tudi priložnost pomagati in ustreči željam strank. Bolj kot je dan razgiban, boljše se počutim. Občutek, ko vidiš, da te rabijo, kličejo in izpolniš njihova naročila … energija se prelije v obojestransko zadovoljstvo in gradi zaupanje ter lojalnost ljudi. Opažam, da mi umetniški in ustvarjalen  duh prideta prav pri sami prodaji in delu z ljudmi, pa tudi pri urejanju okolice in prodajnih mest.

Prejmemo nagrado TZS za najbolj urejeno prodajno mesto

Diploma za naše prodajno mesto

Brez rož si resnično ne znam predstavljati življenja, tako doma kot v službi, zame je to pokazatelj, da je tu življenje. Turistična zveza Slovenije je lani že 28 leto zapored podeljevala priznanja najbolj urejenim in gostoljubnim krajem v Sloveniji. »Moje« prodajno mesto Planina pri Sevnici je prejelo nagrado za najbolj urejeno Petrolovo prodajno mesto. Kaj reči – srečna in zadovoljna sem. Priznanje je potrditev, da naše delo, trud, skrb za urejenost in toplino prodajnega mesta opazijo tudi drugje.

A mi prejemamo tudi drugačno vrsto priznanj in to vsak dan – ko se mimoidoči ustavijo, pokramljajo, opazijo in pohvalijo urejenost! Kajti to je lokalno okolje, podeželje in ko vidiš, da se ljudje radi vračajo tudi zaradi dobrega počutja, je trud poplačan.

Kmetija za mojo dušo

Imam manjšo kmetijo; sicer je večji del posestva v najemu za pašnik, manjši del pa imam za svojo dušo. Lansko leto sem toplino domačnosti razširila še s prav ljubkimi kozicami; kokoši in petelini so bili že prej. Kuža in muca dasta tisto piko na i. Imam še nekaj želja, a te naj ostanejo zaenkrat skrivnost …

Obožujem svoje kozice

Kaj bi človek potreboval še več, kot nekaj, kar imaš rad, s čimer odmisliš vse?

Življenje v naravi, obdana z živalmi, rožami, odmaknjena od mestnega vrveža, kjer si v čisti skromnosti ustvarjam veliko bogastvo, ki se ne meri z denarjem … ne da se opisati z besedami te ljubezni, veselja in sreče. Takšna sem: skromna in preprosta, navajena preprostega življenja v stiku z naravo, drugačnega življenja ne bi niti znala živeti.

Opogumljam se za drugo priložnost

Dokler imamo želje, živimo. Želela bi dati življenju drugo priložnost, želela bi ustvariti nekaj, kar sem vselej zaradi nekega notranjega strahu postavljala na drugo mesto. Sčasoma je želja dozorela in se preoblikovala v odločitev. Čas je, da odprem vrata tisti drugi – posebni osebi, čas je za ljubezen.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv Marije Polenek in Petrol d. d.