Tjaša Škapin: Sem. Samo jaz.

Tjaša Škapin: Sem. Samo jaz.

Tjaša Škapin: Sem. Samo jaz.

avtor 25. april, 2019

Bilo mi je šest let, ko sta se starša ločila. Čeprav se takrat sploh nisem zavedala, je bilo pravzaprav to njeno največje darilo. Ko sva se čez 20 let poslovili, sem razumela. Takrat je res prišlo olajšanje. Zgodba se je pričela kot v pravljici: Krasen začetek, dva, ki se noro zaljubita, se poročita in ustvarita družino. Dva mala otroka. A takrat se v življenje vračajo strahovi. Rutina ubija in breme, ki ga je mama prinesla s seboj, začne kazati svoj pravi obraz. Vedno bolj se zateka k alkoholu, čeprav je to počela že prej. Oče začne dojemati, da to ni le bežna zadeva, ampak resna težava. In začne se moja pot iskanja lastnega vloge v tem življenju.

Da sem le stran

Vse se je stopnjevalo: jeza, bes,nasilje … tako se je moje otroštvo kaj kmalu obrnilo v zaščito mlajšega brata. Spominjam se, da sem že kot otrok gledala starejše z nekim čudnim pomilovanjem, češ … so odrasli, pa ne vedo, kaj je prav … Tekla so leta, vmes je prišla ločitev, selitve in tako smo pristali v Sežani. Kraj moje osnovne šole, kraj brez vsebine. Prevzela sem vlogo odraslega, mama pa je bila vedno bolj v svojem svetu. Čeprav je bila zaposlena v medicini, zase ni znala poskrbeti.

Mešanica sramu, jeze, zakaj jaz, je botrovala, da sem šla v srednjo šolo v Ljubljano. Niti ne preveč navdušena nad izbiro. Ročne spretnosti in umetnost sta prisotne v obeh družinah mojih staršev, tako je bila moja želja ali nekaj v zvezi z oblikovanjem ali vzgojiteljica v vrtcu. Ekstremno pomanjkanje samozavesti pa je botrovalo, da nisem opravljala sprejemnih izpitov na oblikovni šoli, ampak sem se vpisala na srednjo tekstilno šolo.

Oddaljenost od doma je name zelo pozitivno vplivala. Zaživela sem. Čeprav so bili vikendi zelo naporni, pa je bilo vmes le nekaj mirnih dni. To je bilo vse kar sem si želela – mir.

Mama pred ultimatom

Po končani srednji šoli sem začela opravljati pripravništvo v tovarni Pletenina Sežana. Takrat sem se odločila, da nadaljujem šolanje. Odločala sem se med tem, da grem na vzgojiteljsko ali menjam smer. Vse se je odvijalo zelo hitro. Čas šolanja, ko je bila mama sama doma, je seveda pustil posledice. Brat, ki je bil čez teden na šolanju v Postojni, je živel pri očetu. Ta si je ustvaril novo družino. Genska zasnova je žal tudi pri bratu pokazala prve znake.

V tem času sem postala polnoletna in sem lahko tudi po zakonu poskrbela za naju. Glede na to, da se nasilje ni nehalo,  ampak se je stopnjevalo, smo mami dali pogoj. Pojdi se zdravit ali se odpovej otrokoma, da bosta živela v miru.

Predam se šoli oblikovanja

Ker je takrat izbrala drugo možnost, sem spakirala svoje stvari in odšla. Brat ni hotel z mano, vendar sem vedela: ali takrat ali nikoli. Že kot mala sem se odločila za življenje; in sem šla. Pristala sem na Kozini pri noni, leto kasneje pa v najemniškem stanovanju. Pri 19-tih končno sama. To je bilo zame zdravilo. Dobila sem prijatelje, ki so me sprejeli medse brez predsodkov.

V tem turbulentnem obdobju sem se vpisala v zasebno šolo za modo v Trstu in našla tisto, kar sem si pod tem poklicem predstavljala. Med tem ko se mi je življenje na eni strani totalno sesulo, je na drugi začelo rasti. Vedno pa je v meni bila želja, da bom svoje življenje ŽIVELA, ker je lepo, ker si ga je škoda uničiti.

Življenje mi podarja in jemlje hkrati

Ko so po enem letu najemniško stanovanje prodali, sem se vrnila na dvorišče k noni v stričevo stanovanje. Nikoli ne bo čisto za res vedel, koliko sem mu za to hvaležna. Imela sem streho nad glavo, lahko sem se umirila, začela živeti in tudi razvijati poslovno pot. Oblikovanje in svet mode me je vedno bolj vlekel vase, samozavest je počasi rasla in rasla sem tudi jaz.

V krogu prijateljev je bil tudi on, ki je kmalu postal oče mojih otrok. Moj življenjski sopotnik, ki me je sprejel takšno, kot sem. Vem, da nosim svoje breme s seboj, vendar mi delo na sebi, zavedanje, da tega nočem zase in svoje drage, vedno pokaže tudi drugo pot. In ko mi je življenje dajalo največ, mi je tudi vzelo največ. Brat ni dočakal rojstva prvega nečaka, sva pa skupaj izbrala ime. Življenje je spet udarilo.

Težka odločitev: otrokom ne predstavim svoje mame

Takrat sem sprejela trdno odločitev, da svojih otrok ne bom po nepotrebnem izpostavljala nevarnostim. Ko se danes z njimi pogovarjam, jim povem, da sem imela na izbiro dve slabi možnosti. Odločiti sem se morala, katera je manj naporna in boleča za vse. Tako moji otroci niso nikoli spoznali moje mame. Vedela je, kaj mora storiti, saj če bi imela moč za zdravljenje, bi se vse lahko obrnilo drugače. Vsak ima možnost izbire, vedno in v vsakem trenutku.

Otroci so rastli, prinašali radost, kariera je napredovala, saj sem vedno mnenja, da morajo biti koraki ravno toliko dolgi, kot jih lahko narediš, je pa zagotovo imela družina prednost. Trije čudoviti otroci, ob katerih sem živela svoje otroštvo še jaz.

Spoznanje prinese mir

Pa je čisto nepričakovano prišel klic, da so mami štete minute, da leži v bolnici. Takrat sem v totalni zmedi sprejela odločitev, da bom delala po občutku. Minilo je 20 let, vendar je moč narave naredila svoje. Šla sem k njej, zbrala vse moči tega sveta, kajti šok je bil ogromen.

Takrat sva v dveh minutah rešili 20 let. Takrat sem dojela, da je to, da nekomu pustiš, da gre svojo pot, ker sam ne moreš drugače, pravzaprav izraz ljubezni. Dala nam je svobodo.

Resnično sem počasi začela čutiti, kako breme življenja popušča. Že kot mala sem vedela, da bo moje poslanstvo prekiniti agonijo, ki jo s seboj prinašajo razvade, in postaviti nove temelje za svoje potomce.

Živim svoje sanje oblikovalke visoke mode

Ko danes gledam nazaj na tisto obdobje, imam občutek, da sem končno zadihala s polnimi pljuči. Dovolila sem si sanjati in sanje živeti. Povsem spontano sem začela v oblikovanje vnašati še več sebe, saj je ustvarjanje kolekcij zame trenutek, zapisan v čas. Prav brat je bil tisti, ki mi je rekel, naj se poskusim v svetu visoke mode; da sem sposobna. In nekako sem začela to sprejemati, zgodil se je Socerb, moja prelomnica. Zaključek dotedanje poti in začetek čisto nove.

Ko ustvarjam in oblikujem, so kolekcije vedno odraz nekega trenutnega občutja, nekega navdiha. In vedno sta na nebu dve zvezdi, ki mi včasih kažeta pot ali dobesedno razjasnita nebo.

Sprejela sem dejstvo, da je res vsak svoje sreče kovač. Da smo ljudje bitja, ki najprej živimo sami s seboj in šele nato z vsemi okoli nas. Imam vizijo, kaj v življenju želim, in vem, da se bo vse zgodilo ob svojem času.

Hvaležna sem

Zaradi svoje življenjske poti nisem nikoli nase gledala in niti nočem, da drugi gledajo name s pomilovanjem. Vsak ima vedno možnost izbire kako bo živel. Kaj kmalu sem dojela, da nisem edina. Na svetu je vedno nekje nekdo, ki je še na slabšem, kot sem bila jaz. Žal.

Moja želja po normalnem življenju je bila prevelika, da bi pozabila živeti. Izbrala sem sebe, delo na sebi, da postanem najboljša verzija sebe in s tem tudi nje. Vsakemu želim, da vidi smisel življenja in lepoto življenja tudi onkraj težav, da najde svoj smisel in zaživi polno življenje, točno tako, kakršno je komu namenjeno.

Hvaležna svojim staršem za življenje. Hvaležna bratu, za čas, ki nama je bil namenjen.

Hvaležna za vse moje, predvsem pa za trikratno brezpogojno ljubezen.

Primorka Tjaša Škapin živi in ustvarja v Kozini preko svojih blagovnih znamk Atelje Tjaša Škapin in Tjaša Škapin Couture. Je poročena in mama treh otrok.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: spletno mesto http://tjasa-skapin.com/galerija/

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

<