Po diagnozi Chronova bolezen raziščem sebe in svoj svet

Po diagnozi Chronova bolezen raziščem sebe in svoj svet

Po diagnozi Chronova bolezen raziščem sebe in svoj svet

avtor 20. januarja, 2022

Moje življenje bi kdo, ki me pozna le na videz, opisal kot sanjsko. Rojena z zlato žlico, »fejst punca«, dva krasna sinova, potovanja, čas zase … a pot do tega je bila skalnata in razbrazdana. Pri 20ih so mi postavili diagnozo Chronova bolezen. Takrat se je začelo moje iskanje vzrokov, posledic, odkrivanje vzorcev in brskanje, brskanje, brskanje … ter spreminjanje navad na vseh področjih: od prehrane, gibanja, mentalnih in čustvenih vzorcev … Chronova bolezen – čeprav po uradni medicini neozdravljivo – je pri meni izginila. A to ni bila moja edina življenjska lekcija: sledijo izgorelost, ločitev … Hvaležna sem prav za vse in upam, da bo ta moja zgodba navdihnila še koga, da se poda na pot lastnega raziskovanja.

Upornost in nabrušen jezik še kako pomagata

Kot otrok sem si najbolj želela plesati latinsko ameriške plese in nastopati. To se sicer ni izšlo, a je ljubezen do plesa ostala. Zanimalo me je veliko različnih stvari, zato mislim, da ni bilo krožka, ki ga ne bi obiskovala. V najstniških letih je predvsem iztopala moja upornost in moj ”nabrušen jezik”, ki sta bila izziv predvsem za moja starša, in mislim, da je tako še danes.

Nina o trenutni situaciji: Vse, kar je bilo do sedaj nevidnega in skritega v ljudeh, se je sedaj zaradi krize dvignilo na površje. Razdvajanje ljudi zagotovo ni rešitev, pač pa ta proces samo podaljšuje. Še vedno nam ostaja svobodna volja in svoboda, da se odločimo tako, kot nas vodi srce.

Vseakor sta mi bili ti dve lastnosti v veliko pomoč na moji življenjski poti, tako osebni kot poslovni. Na moji poslovni poti sem imela kar nekaj izzivov, ki so me pripeljali do točke, kjer sem zdaj. Nekako pri 20-tih sem pričela odkrivati svoje poslanstvo, ko sem zbolela.

Leto dni iskanja diagnoze brez odgovorov

Vikend izlet v Lendavo z mojima sinovoma-Stolp Vinarium

Začelo se je s slabim počutjem, izgubo kilogramov, slabostjo, diarejo, konstatno vročino in leto dni obiskovanja zdravnikov, ker mi nekako niso mogli postaviti diagnoze. Verjemite, da po enem letu tekanja od infekcijskega do hematološkega oddelka itd. postaneš še bolj bolan, kot v resnici si.

Vsepovsod sem dobivala podobne odgovore: »Hočeš biti suha«, »Razvajena si, potrebuješ malo vitaminčkov in spremembo okolja«. S takratnimi 44 kg sem bila shirana. Dnevno sem šla 8-krat na blato, kjer sem izločala več krvi kot blata. Skratka; vse, kar sem pojedla, je šlo skozi mene. Nato sem dobila še vročino, ki je bila naslednjih 8 mesecev moja vsakodnevna stalnica. Vročino 38,5 sem dobila vsak dan proti večeru in sledilo je nočno prebujanje zaradi potenja in konstantno preoblačenje, ki mi je vzelo še tisto malo spanca, ki sem ga imela. Odgovor zdravnikov je bil, da sem ena tistih pacientk, ki ima in bo imela rahlo povišano temperaturo celo življenje. Moj notranji glas mi je govoril, da temu ni tako. Volja do življenja, moja upornost in misel, da ne bom še eden brezupen primer v uradni medicini, so mi dali še dodatno moč, da nisem obupala.

S Chronovo »samo« šest ‘konjskih’ zdravil do konca življenja!

Naša Sissy, ki pozira skupaj z najmlajšim sinom na njenem najljubšem prostoru-naslonu na sedežni garnituri, saj ima razgled in kontrolo nad vsemi sosedovimi mačkami

In končno mi postavijo diagnozo: Chronova bolezen. V uradni medicini je neozdravljiva, kar me še bolj potolče. Moja upornost mi v teh trenutkih ni kaj prida pomagala, saj je bilo moje fizično in psihično stanje povsem na nuli. Po diagnozi nastopi mojih 14 dni smiljenja sama sebi: obdobje »žrtve«, spraševanja, zakaj se mora to dogajati ravno meni in to pri dvajsetih. Dejstvo, ki me najbolj pretrese, je, da bom morala do konca življenja jemati vsaj 6 »konjskih« tablet na dan. Če bi se stanje poslabšalo, se doza poveča oz. bi mi predpisali še močnejša zdravila. Najhujši scenarij, ki se mi lahko zgodi, je »vrečka«.

Največji paradoks vsega tega je, da zdravila ne zdravijo bolezni, ampak domnevno samo blažijo bolečine in povzročajo cel kup stranskih učinkov. Ti posledično vodijo v še kakšno obolenje ali bolezen. Ker sem bila vedno proti vsej kemiji, je bilo to dejstvo zame nesprejemljivo, vendar zaradi takratne zmedenosti, neznanja, pritiska okolice, vseeno pričnem z jemanjem zdravil. Po 14-ih dneh dobim vnetje ledvic (kar je eden od stranskih učinkov) in takrat se odločim: Nina, DOVOLJ JE! Imaš dve možnosti: Ali se pri svojih 20-tih sprijazniš z boleznijo ali pa narediš vse, da se ti stanje izboljša in ozdraviš. Konec koncev smo sami odgovorni za vse, kar se nam dogaja. Takrat mi v roke pride knjiga avtorice LOUISE HAY: Življenje je tvoje, ki mi spremeni pogled na celotno dogajanje. Dojamem, da ni neozdravljivih bolezni, temveč samo neozdravljivi ljudje.

In tako se začne moje popotovanje v svet v meni

Chronova bolezen me je usmerila na Pot, ki mi je bila namenjena. Takrat sem se prvič srečala z metafizičnim vzrokom, ki mi odkrije, da se za vsakim fizičnim vzrokom skriva miselni vzrok (vzorci iz otroštva, potlačena čustava, bolečina, jeza in še marsikaj). Takratno veliko spoznanje je bilo, da me čaka ogromno dela, dela na sebi. Verjemite, da je to edina pot, ampak res edina pot do ozdravitve. Sledila so tri leta kalvarije, fizične kot čustvene, vzponi in padci.

Ko sem mislila, da sem na konju, je bolezen ponovno izbruhnila. Preizkusila sem vse, homeopatijo, ajurvedo, jogo, Tradicionalno Kitajsko Medicino, Ayurvedo, Gersonovo terapijo, kolonhidroterapijo, post, antiparazitni program, makrobiotiko, Bachovo terapijo in še bi lahko naštevala. Od vseh sem na svoji poti ozdravitve vzela tisto, kar mi je ustrezalo in pomagalo, ostalo pa opustila. Nisem zagovornica samo ene terapije, miselnosti ali smeri ali da samo ena stvar deluje, vse ostale pa ne. Vsak zase ve, kaj mu ustreza, torej katero orodje ali pomoč bo izbral. Stvar, ki je pomagala meni, ni nujno, da bo pomagala tudi vam.

Po treh letih Chronove več ni

Prvič sami trije na potovanju po Mehiki 2019. Na sliki je moja prijateljica, ki smo jo obiskali

Po treh letih kalvarije in dveh letih nihanj sem sebe pripeljala do ravnovesja. To je tudi potrdil pregled, kjer so me pregledali od A do Ž in o Chronovi ni bilo ne duha ne sluha. Na tej točki sem dobila krila; priznam. Večletni trud je bil poplačan. Sedaj vidite, da smo zmožni vsega in še veliko več kot mislimo. Razlog, da to svojo izkušnjo delim z vami, je, da mogoče opogumim tiste, ki se vrtite v začaranem krogu na katerem koli področju. Dejstvo je, da nam noben zdravnik, zdravilec ali kdorkoli drug ne more pomagati, če se ne odločimo sami pomagati sebi.

Pa še nekaj: ozdravitev ne pride čez noč. Leta in leta smo nekateri zlorabljali svoje telo s hrano, z negativnimi čustvi in še s čim drugim, potem pa želimo rezultate takoj. Vsaka celica v telesu se obnovi v sedmih letih: torej imamo lahko novo telo vsakih 7 let. Debelo črevo se nam obnovi v približno 8 mesecih. Naše telo je narejeno tako, da se lahko samo pozdravi; samo pomagati mu moramo in mu dati to, kar potrebuje. Telo nas vsak dan opozarja. Ga slišimo? Ponavadi ne. Telo ignoriramo ali celo vzamemo nekaj kemije, da bolečina čimprej mine in spet se nam ni potrebno ukvarjati s sabo. Telo nam sporoča ustavite se, potrebujete počitek, malo svežega zraka, rekreacije, hranilen obrok. Žal vse to preslišimo. Naš notranji glas je vedno vsaj korak pred dogajanjem, zato ga upoštevajte in mu prisluhnite.

Prihajajo še druge lekcije v mojem življenju

Že od nekdaj sem sanjala o svoji kavarni. Sanje sem uresničila s Kavarno Nikolina, ki je bila moj velik ponos in je hkrati boleča zgodba, ki se je na žalost zaključila

Najprej sem začela delati v družinskem podjetju, nato pa po ponovni izgorelosti le s pomočjo svoje upornosti krenem na samostojno pot. Najprej sem odšla na 14-dnevni post, zapustila podjetje in krenila v Ameriko na šolanje na Mednarodno šolo za kolonhidroterapijo. Po vrnitvi odprem svoj Center Zdravja Nikolina in čez dobro leto še svojo kavarno.

Posel, dva otroka, težave v zakonu pa so me zopet pripeljale na razpotje v življenju, ki je bilo do sedaj moja najtežja lekcija. Zaprla sem kavarno, posledično še Center in se ločila. Biti mama je zelo zahtevna naloga, še posebej zdaj, ko sem mati samohranilka. Moja sinova sta moja največja motivacija, inspiracija in predvsem učitelja, ki se občasno spremenita v »mu- čitelja« (smeh). Sta moje gonilo in moje veliko ogledalo, ki mi kaže, kje sem še ujeta, katerih ran še nisem povsem zacelila, in kateri del mene še noče sprejeti ljubezni. Sem ju vprašala, kako bi me opisala s petimi pridevniki, in odgovor je bil: »razumljiva«, »prijateljska«, »prijazna«, »ljubezniva« in »malo tečna« (smeh).

Srečamo to, kar potrebujemo

Moji dragi sodelavci v Ecotipu, družinskem podjetju, mojem drugem domu

Vsak izziv mi nameni vse, kar v tistem trenutku potrebujem, in me obogati na vse možne načine. Tako me je Chronova bolezen vzpodbudila, da začnem čutiti in poslušati svoje telo. Zato sem posledično postala učiteljica joge. Ker je bilo pravtako pomembno, s čim hranim svoje telo, sem se izobraževala o TKM, Ayurvedi, naučila sem se kuhati bolj zdrave stvari.

Nenazadnje sem morala natrenirati tudi svoj um in se poglobiti vanj, da sem sploh razumela vse njegove prikrite mehanizme. Tu mi je bilo v veliko pomoč znanje hipnoterapije in kot RTT (Rapid Transformational Therapy po metodi Marise Peer) terapevtka lahko pomagam drugim, tako kot sem sebi. To sem nadgradila še s šolo karmične diagnostike. Vsa ta znanja poskušam povezati in uporabljati v življenju nasploh, tudi pri strankah ter jih vključiti celostno, seveda na osnovi tega, kar kdo potrebuje.

Vsaka težava pride z darilom v rokah

Prva lekcija in blagoslov je bila bolezen, druga velika pa ločitev. Spoznanje, da naša zgodovina ni naša usoda, je bilo po ločitvi ključno zame. Zgodovina je lahko skupek naših odločitev, ki so v mojem primeru temeljile na strahu biti to, kdo sem v resnici. Spoznanje, da v vsakem trenutku lahko svobodno sprejmemo nove odločitve, mi je zelo pomagalo. Življenje postane težko, če skušamo početi stvari, ki ne spadajo k nam. Preprosto postane, ko počnemo tisto, kar spada k nam.

Nina o strahu: Strah je nujna sestavina življenja, kot tudi bolečina. Zaupanje v Življenje je tisto, ki spreminja naš strah v POT, ki vodi v bolj pristno življenje. Strah nas velikokrat privede do dosežka, saj nam odpre oči in ušesa, zato je kot neka začimba, ki življenju šele podeli okus.

Vsaka težava pride z darilom v rokah. Problem ostaja, dokler ne sprejmemo darila. Šele ko ga sprejmemo, pride do čudežne rešitve. Iz lastnih izkušenj vem, da je sploh na začetku neke težave težko sprejeti npr. bolezen, ločitev, izgubo posla, itd. kot darilo. Izguba posla in ločitev sta bili v mojem primeru istočasni, zato je bil to zame še večji izziv; ali pa darilo, kakor hočete. Lahko si zatiskamo oči, zanikamo, potlačimo vsa možna čustva, ki se pri takih življenjskih prelomnicah pojavijo. Nenazadnje enkrat napoči trenutek, ki je ključen.

Prekinite disfunkcionalne odnose

Dve leti po ločitvi, ko se je naše življenje nekako postavilo v ravnovesje

Ta trentek nastopi, ko spoznamo, da nam je težje ostati, kot pa odditi. Odidemo kjub našim strahovom in odporom, ker na koncu moramo vedno diplomirati iz nauka, ki nam ga je ta oseba prišla pomagati usvojiti, če ne, se nam iste stvari ponavljajo s to ali drugo osebo. Saj veste, kaj pravi kitajski pregovor: »Ko ti pogine konj, zlezi z njega«. Z drugimi besedami povedano, ne oklepaj se odnosa, ki je odslužil. Moramo pa se zavedati tudi dejstva, da če poskušamo odnos zaključiti, preden odsluži svojemu namenu, se bo preprosto vračal (on-off odnos). Bežanje se tudi ne obnese, diplomirati moramo.

Še eno spoznanje, ki mi ga je dala karmična diagnostika, je dejstvo, da smo ločeni samo v svetu videza, ki je vedno varljiv. Odnos lahko pozdravimo tudi na dušni ravni, a odraza ne bomo videli v snovnem svetu. Slednje velja za moj odnos, saj je bil zelo toksičen in mi je v tem pogledu dal še večjo širino znanja o različnih osebnostnih motnjah, o katerih se pri nas še ne piše veliko. Ravno zato pišem svojo prvo knjigo o svoji osebni izkušnji. Ko sem po ločitvi objavila del zapisa iz svoje knjige, sem dobila toliko sporočil žensk in tudi nekaj moških, ki prestajajo iste stvari in se vrtijo v začaranem krogu, iz katerega ne znajo, največkrat pa nimajo moči, da se osvobodijo. Zavedati se moramo, da prenašanje disfunkcije le-to zgolj ohranja, zato je pomembno, da ne dajemo moči nekomu drugemu, kar je na žalost stalnica v toksičnih odnosih.

Ko Srce prepoznava silo Življenja

Odprtje Kavarna Nikolina 2012. Poleg mene so moje punce, ki so bile del te zgodbe in v ozadju Klapa Sol, ki nas je zabavala pozno v noč

Ko zabredemo v zmedo, težave in utvare uma, nas Življenje istočasno spomni, kaj je dejansko pomembno in kaj je resnično, da lahko ponovno poiščemo pot domov. V zakulisju vedno deluje neka »višja sila«, ki povezuje vse stvari med seboj.

O Nini: Nina je predana, sočutna, energična, odkrita in večna učenka.  Rada ima ljudi, poglabljanje v človeško psiho, odkrivanje in učenje novih znanj, jogo in ples. Najvišje na njeni lestvici so njena dva večna učitelja: njuna sinova, in učiteljica brezpogojne ljubezni: psička Sissy.

Za naš um je to uganka, naše srce pa to silo prepozna. Ta sila je ŽIVLJENJE samo. Tej sili moramo dopustiti, da nas najde ter da dela za nas in skozi nas. Življenje zame določa odnos do odločitve, ki jo sprejmem. V rokah imamo vajeti svojega življenja. Ko pride stiska, jo je potrebno vedno uporabiti sebi v prid. Tako sta moja bolezen in ločitev bili dejansko moj blagoslov.

Bila sem le Nina; Nina brez vlog

1. dan Jakobove poti (vzpon Pireneji). Štartala sem v Saint Jean Pied de Port (JZ Francija), ki je začetna točka romarjev

Velika izkušnja, ki me še zdaj napolnjuje z radostjo, ko samo pomislim nanjo, je vsekakor moj »El Camino de Santiago« (Jakobova pot). Leta 2017 sem se odločila, da se sama odpravim na zelo znano romarsko pot v Španijo. To je bilo leto pred mojo ločitvijo. Kadar potrebujem kisik, se umaknem v samoto. Tistih 33 dni samote in vsakodnevne hoje po skoraj 40-tih stopinjah mi je dalo nepozabno izkušnjo. To je bila pot vase. Ljudje gredo na to pot iz različnih razlogov, a si upam trditi, da vsakemu spremeni življenje in pogled na stvari.

 

V 880 km, ki sem jih prehodila, ker sem hotela iti do »konca sveta« do Atlantika (Fisterra), sem spoznala marsikaj o sebi, o tem, po kateri poti želim nadaljevati svoje življenje in predvsem to, da rabimo zelo malo, da smo srečni. Zelo osvobojujoče je biti samo Nina iz Slovenije, brez vseh vlog, ki jih predstavljamo v življenju, brez obsojanja, brez nadomestkov ljubezni: torej  brez vsega materialnega. Ostane zgolj in samo ljubezen, sprejemanje, podpora, sočutje. To, kar nam velikokrat manjka v  tem hitrem vsakodnevnem življenju. Mnogokrat se nam dozdeva, da smo ločeni od ljubezni, vendar sem na Jakobovi poti spoznala, da je takšno stanje nemogoče, saj je vedno prisotna. Odvisna je le od našega zavedanja tega. Kar v resnici potrebujete, je meditacija, ki traja vse življenje. Razlikovati med tistim, kar mislim, da potrebujem in tem, kar v resnici potrebujem, je recept za »happy life«.

Še en »recept« za srečno življenje: ravnovesje

8. dan Jakobove poti – mesto Logroño in začetek jutranje hoje, še nasmejan. Ob koncu dneva bi selfie bil drugačen

V kitajski medicini skušajo vzpostaviti ravnovesje v telesu in to lahko prenesemo na vse situacije v življenju. Če je prevroče, je potrebno nekaj ohladiti. Če je prevlažno, osušiti. Če je prehitro, upočasniti.
Vsaka izkušnja nas spodbuja k doseganju večjega ravnovesja. Pomembno mi je ravnovesje na vseh področjih, najpomembnejše pa mi je ravnovesje v družini in v mojem telesu. Mogoče prav zato, ker sta bila točno ta dva področja v popolnem neravnovesju. Vendar: če zmoremo sprejeti stvarnost dveh navideznih nasprotij, smo že skoraj na poti mojstrstva. Vedno ko sem v neravnovesju, se sprašujem, koliko več moči bi pridobila, če bi izbrala srednjo pot in dopuščala obstoj tistemu, česar ne razumem in s čimer se ne strinjam.

Vse pridobljeno znanje in izkušnje mi dajo moč voditi ljudi

Izkušnje v popolnoma različnih panogah so mi dale veliko različnega znanja, največ koristi pa so mi dali porazi, napake in prepreke, s katerimi sem se srečevala in se še srečujem na svoji poti. Prišla sem do zaključka, da obstajata dve vrsti vodij: Takšni, ki govorijo ljudem, kaj naj počnejo, in tisti, ki kažejo ljudem, kaj naj počnejo. Tisti, ki vodijo z ukazi, in takšni, ki navdihujejo z zgledom.

13. dan Jakobove poti – centralna Španija in predel imenovan Meseta. Več kot 200 km same ravnine in predel, ki romarjem predstavlja največji izziv. V tem predelu jih največ odneha.

Takšni, ki svoj položaj izrabljajo za nadzorovanje drugih, in tisti, ki vlivajo moč ljudem, ki jim sledijo. Mislim, da si pravi vodje ne jemljejo slave, temveč jo dajejo tistim, ki jih vodijo. Modri vodje sprejemajo, zaslepljeni vodje pa vnašajo razdor. Vodje, ki vladajo z »železno roko« lahko nakopičijo namišljeno oblast in slavo, ampak prej ali slej pride do izravnave.

 

Na nekem položaju si zgolj zato, da pomagaš ljudem, vendar se moramo sami odpraviti po pravi poti, preden k temu nagovarjamo druge. Premagati druge mogoče res pomeni imeti moč, a premagati sebe pomeni biti neomajen. Rada pomagam, poslušam, komuniciram z ljudmi in pri tem so mi vsa moja znanja predvsem človeške psihe v veliko pomoč. Vedno znova in znova opažam in se mi v praksi tudi potrjuje to, da vera v nekoga iz človeka izvabi najboljše. Včasih je potrebno nekomu le prisluhniti, reči stavek ali dva, spet včasih je potrebna kakšna kavica in pogovor, da se stvari postavijo v ravnovesje. Na kakovostne ljudi vedno naredi večji vtis vaše srce, kot pa obleka ali titula.

Poskusite se prepustiti

Santiago de Compostela – zadnja postaja na tej poti. Jaz sem nadaljevala še nadaljnjih 88 km do Atlantika-do Fisterre, kjer sem simbolično zažgala svoje pohodniške čevlje, kot to počnejo romarji. Čeprav je simbolično, je še kako resnično, da stari del tebe nekako umre in se rodi novi.

Naučila sem se, da nasvete, ki jih dajemo drugim, najbolj potrebujemo slišati sami, zato sebi in vam svetujem, da svojega življenja ne boste obvladali tako, da boste zadovoljevali pričakovanja in želje drugih. Obvladali ga boste, ko boste usklajeni s sabo. Če lahko opustite potrebo po nadzoru ali »po imeti vse vajeti v svojih rokah«, potem sledi globoka notranja spokojnost skupaj s čudežnimi rezultati. Izročiti moč zunanjemu viru je peklensko, najti moč v sebi je nebeško. Šele ko ne poskušamo biti veliki, lahko to postanemo. Vseh teh stvari se učimo celo življenje, a tudi 1000  km dolga pot se začne s prvim korakom.

Vsa zahvala gre Natalie, ki me je podprla in me spodbudila, da delim del svoje zgodbe. Za konec bi rekla morda samo še to: Iščite popolnost, vendar dovolite nepopolnost. Dopustite združitev tistega, kar se zdi ločeno. Življenje ni vprašanje ravnovesja. Ravnovesje je odgovor na vsa vprašanja življenja. Ko je prostor v ravnovesju s stvarmi, stvari postanejo jasne. Jasen pa postane tudi prostor. Daj si prostor, da si, kar si, in daj drugim prostor, da so, kar so … potem se bo razjasnilo vse.

Z globoko hvaležnostjo

Prvo praznovanje Božiča pri mojih starših po ločitvi 2018

Zahvaljujem se svojima staršema, da sem danes to, kar sem. Vsak od njiju je doprinesel svoj delež. Naučila sta me, da ne smeš drugim ponuditi ničesar drugega kot sebe, čeprav verjamem, da se vedno ne strinjata z mojimi izbirami. A jih sprejemata. Naučila sta me, da ima ljubezen prednost pred stvarmi, povezovanje pred ločevanjem in združevanje pred zmagoslavjem. Vse osebe, ki sem jih srečala na svoji poti in jih še srečujem, so bile in so moja motivacija, inspiracija, mentorji in tudi lekcija.

 

 

 

 

 

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv avtorice

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.