srž za.me

Nogavičarski škrati – Zapisi začarane gospodinje (1)

by Saša Gerčar 23. maja, 2019 0 comments

V teh prazničnih dneh sta nas obiskala naš tamal in njegovo dekle. Študirata, delata in živita na severu naše stare celine. Na Nizozemskem. In kot se v vseh dobro razumevajočih družinah spodobi, sva z mojo bodočo snaho navrgli enih par na temo najinih problematičnih moških. Saj vem, saj vem, po Ruglju sem marsičesa kriva sama, a pri duši mi je veliko lažje, če za vse sinove čudaške navade krivim genetiko. Seveda tisto po moževi strani. 

Tisto o njunem preživljanju prostega časa v najljubšem delu stanovanja, bralnem kotičku, ki nima ravno knjižnih polic in zaradi katere sem se marsikdaj bala, da bi moja dva fanta (ko je bil tudi tamal še pri hiši) kdaj staknila ritni prehlad, sva obdelali že zadnjič. Sva pa tokrat navrgli par komentarjev za vse tiste čudne nakupovalne navade, ko je ob policah z mili in šamponi potrebno preživeti najmanj toliko časa, ki ga me ženske porabimo za izbiro, pomerjanje (!) in (!) nakup kakšnega dobrega para čevljev.

Vile pomagačke za nogavice ni. Res ne.

A tudi tokrat sem jo pozabila vprašati, kako imata tam na severu urejeno okrog nogavic. In če sine še verjame v nogavičarske škrate. Govorim o tistih kratkih moških nogavicah, za katere se je pri nas dolga leta mislilo, da same od sebe rastejo v predalih.

No, moja dva fanta (govorim o tistem starem in tistem mladem) sta me še pred nekaj leti prepričevala v obstoj čudežnih bitij, ki urejajo naše predale. Sicer sama takrat nista več verjela v Zobno miško in Božička … res ne vem, zakaj kdorkoli ne bi verjel vanju, a pač tako je to bilo pri nas …, po drugi strani pa sta močno verjela v Vilo pomagačko ali karkoli škratastega, ki nam je vsa pretekla leta polnilo hladilnik in redno sortiralo nogavice.

Škratje gredo na štrajk!

Ja, res, dolgo dolgo je kazalo, da sta moja dva še vedno srčno in globoko verjela v vile ali pa da mleko, sir in salame rastejo v hladilniku in da se nogavice po predalih zložijo kar same.

Potem pa sta nekega dne vendarle tudi onadva opazila, da s temi škrati in vilami postaja nekaj hudo narobe. Morda je bilo golo naključje, a kmalu po tem, ko sem doživela hudo izgorelost, so vile in škratje začeli štrajkati.

Naš tavelik (to je pravzaprav tisti, ki ni tamal, a če dobro premislim in pogledam višino v cm, je to popolnoma nepravi pridevnik, kajti tamal ga že nekaj let zmaguje za kakšnih 10 cm in bi bilo pravilneje, da preidemo na druge merske opise) … torej: naš tastar, je prvi ugotovil, da nekaj smrdi v tej škratovski deželi, ko mu je ob praznem hladilniku začelo kruliti po želodčku. Ker ni od muh, ta naš gospodar familije, je kmalu našel adekvatno rešitev ter hladilnik začel polniti kar sam, s stvarmi, ki jih je sproti kupoval  v trgovini. Sumim, da mu je nekoč že njegova mama razjasnila, da hladilniški škratje v resnici ne obstajajo, a je v letih lagodja na to popolnoma pozabil.

A nogavice, naka, okrog tega pa se doma očitno niso nikoli pogovarjali.

Hopala – rešitev je tu! Še sreča za denarnico.

Morda so pri njih doma vsem škratom rekli “nakupovalni škratje” in tako je moj dragi sklepal, da so v konflikt s svojim vodjem prišli le tisti, ki cele dneve letajo po nakupovalnih centrih, da nam potem pridno polnijo hladilnike, shrambe, omare in predale.

Sklepala sem tako, kajti tudi za nogavice je hitro našel podobno rešitev kot pri mleku in klobasah. Šel je v trgovino in nakupil nekaj novih črnih parov nogavic. Namesto nakupovalnih škratov.

Oba, mali in veliki … no, tastar in tamlad, sta nekaj dni veselo cufala nogavice iz skupnega, v kartonček ovitega, paketka. Pa je tistih kmalu zmanjkalo, škratje so še vedno štrajkali, jaz sem bila takrat žal v tujini, zato nisem mogla govoriti z njimi (s škrati in vilami, namreč), in tako sta kmalu odšla v trgovino po nov paket nogavic. In tako bi se najbrž nadaljevalo, če se jaz ne bi vrnila in jima razodela nadvse krute verzije resnice o nogavičnih vilah in škratih.

Razkrijem kruto resnico …

No, jaz sicer ne vem, ali je moja resnica tista ultimativno prava, a povedala sem jima lahko le tisto, v katero verjamem sama, in kolikor je meni znano, mojih nogavic nikoli ni zlagal nihče drug, razen jaz sama in moja pridna mama.

Da bi vi videli, to je bilo joka in stoka in najbrž mi še danes ne verjameta povsem! Vidim in čutim, kako moj tastar še vedno (čeprav je od tega minilo že nekaj let) nejeverno in začudeno občasno ob strani pogleduje v predal z nogavicami ter upa, da bo kje zalotil dobro vilo ali prijaznega škratka.

Morda pa sem odgovor jaz?

Morda pa je krivda v meni?! Morda je to vse tako, ker jaz ne verjamem vanje?! Kajti takoj, ko sem se vrnila, sem se (spet) pridno lotila pranja … aja, popravek, takole je šlo čisto po vrsti; najprej razdruževanja v bunke povezanih umazanih nogavic, nato pranja (ok, metanja v pralni stroj, kajti haleluja za pralnostrojne škratke), pa obešanja …

Potem sem vse suhe razmetala po kavču, ob samotnih in dolgočasnih (japajade, teh si lahko mislite, da je bilo na tone) večerih pa sem se šla kombinatoriko in iskala ustrezne pare. Sem omenila, da sta imela v glavnem le črne nogavice? In da nikakor nista prisegala le na eno znamko? Ko sem končno vse sparila, je bilo potrebno še ugotoviti, katere od njih so velikosti 43-44 in katere 42-43 in jih odnesti v predal k našemu velikemu in malemu fantu.

Privoščim jih vsem nam … te škratke

Najbrž me obsojate zaradi moje nejevere v ta dobra bitja? A, samo pomislite, kako naj le verjamem v dobre vile, ko pa te še zdaj niso izumile stroja, preko katerega bi lahko človek (no, ne človek, temveč ženska, mama, žena …) zamahnil s tistimi v bunke povezanimi nogavicami, in te bi se v »hip-hip-hip strašni trik«, oprale, morda celo zlikale (hmja, zakaj pa ne bi imeli visokih standardov), seveda bi ves čas ostale v parih, ob tem pa bi se na koncu okrog njih ovil še kakšen papirček, ki bi dajal vtis urejenosti in čistoče?!

No, morda pa takšni škrati obstajajo na severu naše stare celine. Privoščim jih svoji snahi. Sploh če bo kdaj po njunem domovanju racal še kak z isto genetiko obdarjen ljubitelj črnih nogavičk.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

O Saši

Sasa in Otis za Začarane gospodinje za Navdihni.me by Insights d.o.o.

Saša Gerčar deli svoje življenje na dva dela. Prvi, pred izgorelostjo in ko je bila še lasata in kosmata (kot se rada pošali sedaj, ko je že nekaj let povsem brez las), je bil posvečen karieri. In družini. Obema se je posvečala sto petdeset odstotno in med tem prepogosto pozabljala nase. Skoraj dve desetletji je vodila slovensko in hrvaško podjetje v lasti Američanov, ko se je njeno telo odločilo, da bo jasno in glasno povedalo, da ne zmore več. Takrat je prekinila s svojim menedžerskim delom in stopila v drugi del življenja.

Bolezen je prinesla s seboj spremembe in čas za uresničevanje mnogih že pozabljenih mladostnih želja. Postala je motoristka, se začela udeleževati različnih ustvarjalnih delavnic, skočila na kakšno potovanje tudi brez njej drage družine, se pričela učiti risanja in se pri petdesetih pridružila vrstnikom njenega sina in spustila v študij zanjo povsem nepoznanega področja. Čeprav je danes ponosna diplomirana grafična oblikovalka, je kariera na repu seznama njenih prioritet. Na prvih mestih – poleg skrbi za samo sebe – kraljujejo mož, s katerim je skupaj že od najstniških dni, sin, ki danes živi in dela na Nizozemskem, ter mali pasji nagajivec Otis. Za portal Navdihni.me pripravlja Zapise začarane gospodinje, iskene glosirane kolumne.

Foto: osebni arhiv