Saskia – stara duša v mladem telesu

Saskia – stara duša v mladem telesu

Saskia – stara duša v mladem telesu

avtor 15. julija, 2020

Saskia Štelcar je bodoča študentka, polna miline, pozitivne energije in modrosti, četudi šteje zgolj rosnih 20 let. Je punca, ki s svojim mirom, vero v življenje in njegov tok dviguje zavest ljudi okrog sebe, jim pomaga, svetuje in usmerja na pravo pot. Preprosta, sproščena, iskrena in topla oseba, hvaležna za vsak trenutek in vsak dih. Življenje jemlje z vso odgovornostjo, saj se zaveda, kako zelo krhko in minljivo je.

Kdo je Saskia?

Stara sem 20 let in sebe bi opisala kot punco, ki vedno išče nekaj novega in nekaj globokega. Rada raziskujem življenje in njegove skrivnosti. Želim živeti polno, z vsem srcem in hvaležnostjo za vsak trenutek. Prepričana sem, da je vsak posameznik z razlogom na tem svetu, zato odkrivam svoje poslanstvo in delam na tem, da ga tudi uresničim.

Rojena sem bila v Nemčiji, morda se zato že od nekdaj počutim zelo povezano z drugimi kraji in državami. Ko grem v tujino, se nekako zlijem s tistim krajem in z državo, cenim okolje in ljudi. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem se v tujini v kakem majnhem kraju ali vasici počutila kot doma, kot da bi kraj prepoznala, vse se mi je zdelo domače, kot da se skladam s tistim krajem.

Marsikdo bi ti rekel, da so to spomini duše …

Versajski vrtovi, Francija.

Ja, se strinjam. Razmišljam, da sem tam morda že bila v prejšnjih življenjih, da sem tam že pustila svoj pečat (družina in otroci) in da se morda vračam domov. Ko dobim občutek, da je nekaj tu, kar je znano, v čemer sem domača in se znajdem. Ko točno vem, kam moram iti, tudi v velikem mestu in četudi sem tam šele prvič. Sledim svojemu občutku in vedno me pripelje na pravo mesto.

Opažam tudi, da sem drugačna od vrstnikov. Rada se pogovarjam o globokih tematikah, energijah, duhovnosti in izbiram ljudi, s katerimi lahko delim svoje vtise. Moji vrstniki ne razmišljajo enako kot jaz. Velikokrat razmišljam, kako bi marsikomu lahko bilo lažje, če bi se malo potrudil in stvari pogledal z druge perspektive. Ljudje se bojimo sprememb in včasih že celi ranjeni rinemo z glavo skozi zid, da le ne bi naredili spremembe. Pogosto se navzven kažemo srečni, od znotraj pa trpimo. Ne upamo si pokazati pravega obraza, samo zato, ker se bojimo, da se bodo ljudje o nas pogovarjali, da nimamo lepega življenja.

Popotnica po duši

Kaj je tisto, kar te pomirja, sprošča in navdihuje?

Veselijo in bogatijo me vsakdanje malenkosti. Uživam v sprehodih v naravi, glasbi, v pogovorih s prijatelji, z osebami, ki me navdihujejo, trenutkih z družino in živalmi. Zgodovina me že od nekdaj navdihuje in vedno znova očara, je velika učiteljica življenja. Obožujem potovanja, saj mi odkrivajo nov pogled na svet in nase, prav tako pa me različne kulture in njihovi običaji opomnijo, kako raznolik in čudovit je ta svet, ki nam je dan. Moja potovanja do sedaj obsegajo 12 evropskih držav, nameravam pa iti tudi izven Evrope.

Si zelo duhovna in modra oseba. Kdaj si začutila ta klic?

Pariz, mesto, ki ga enostavno obožujem, ter kraj, kamor se bom vedno znova vračala.

Verjamem, da je človek tak, kot je, vedno. Odvisno je samo, kdaj si dovoli, da izrazi sebe in svoj resnični jaz, kdaj to spozna in ozavesti. Verjamem, da je to že od nekdaj v meni. Vedno so me zanimale tovrstne tematike, že v srednji šoli sem začela brati literaturo na to temo. Veliko je name vplivala moja teta, njo sem vedno videla kot vzornico. Teta je opazila ta dar v meni in dajala mi je pobudo, pogosto sva imeli »odrasle pogovore«, ko sem bila majhna. Pogosto sem pisala in svoje misli zbrala v zvezek. Gre za misli o življenju, o svetu, ki sem jih začutila in jih dala na papir. Želim si napisati knjigo in morda bom lahko zajela te misli v svoji knjigi.

Včasih se počutim, kot da imam staro dušo v svojem mladem telesu, kot da me duša vodi skozi življenje, mi pomaga preko preprek in skrbi. Opažam pri sebi, da me redko kdaj kaj vrže iz tira. Skozi življenje živim z zavestjo, da je vse tako, kot mora biti, da bo vse ok, da se nima smisla obremenjevati s prihodnostjo, težkimi trenutki, ki jih življenje prinaša, in z žalostjo, saj bo na koncu vedno vse dobro.

Življenje je zelo krhko

Je bilo kaj takega v tvojem življenju, da te je opomnilo, da je življenje krhko, da res moramo paziti sami nase?

Cinque Terre (Italija), k temu se poda lepa misel: Sanjaj preko obzorja in globlje od globine oceanov.

Včasih opazujem ljudi okrog sebe, kako se spotikajo skozi življenje in tarnajo za najmanjše malenkosti. Saj jih razumem, ampak mene je življenje naučilo, da obstajajo mnogo hujše stvari in da je življenje res zelo krhek dar, ki ga moramo čuvati in zanj biti hvaležni, da ne smemo obupati in da je treba izživeti vsak trenutek. Name je zelo vplival ožji družinski član Milan in njegove težave s srcem. Že pri 5. letu starosti je imel prvo operacijo srca, kasneje še dve težki. Prelomno leto je bilo 2013, ko sem se najbolj zavedala teže celotnega dogajanja. Takrat je bilo stanje zelo kritično, zdravniki so naredili napako in Milanovo življenje je viselo na nitki. Ob operaciji so se mu sesedla pljuča in zdravniki so mu komaj rešili življenje.

Ko sem pri svojih 13 letih starosti šla na obisk v intenzivno sobo, sem bila popolnoma iz sebe. Pot iz Ljubljane do doma sem preživela v histeričnem joku in ves čas sem imela v glavi vse mogoče črne scenarije. Prvi dnevi po operaciji so bili res težki, tudi glas so zdravniki pri operaciji uničili, ker so bili pregrobi. Nekaj časa Milan sploh ni imel glasu. Tega kirurga so kasneje odpustili, ker je šlo za nedopustno napako in zgolj čudež je, da je Milan preživel. Ta dogodek me je zelo zaznamoval; videla sem, kako hitro se lahko življenje obrne. In ko pride težava, si vedno rečem, če smo to dali skozi, smo dovolj močni, da se bomo soočili z vsem, kar pride na pot.

Srečna in hvaležna za svoje življenje

Veliko sem se naučila tudi iz zaupnih pogovorov z Milanom, saj je pogosto pripovedoval o težkem otroštvu in svojih bojih, s katerimi se je moral soočiti. Srečna sem, da se je življenje spremenilo, ko je spoznal svojo sorodno dušo, našel ljubezen in si ustvaril družino.

Po teh dogodkih sem se zaprla vase in sama pri sebi začela razmišljati, da moram sama biti dovolj močna, da se soočim s svetom, kajti marsikdo globine teh občutij niti ne razume, saj niso tega doživeli in ne znajo vedeti. Zavedam se, da sem lahko srečna, da sem zdrava, da sem lahko hvaležna za vsak del svojega telesa, da tako dobro dela. Srečna in hvaležna sem za svoje življenje, da imam doma mir, da se lahko razvijam, rastem in da nisem nikoli rabla trepetati od strahu, se bati za sebe in da nisem odraščala v trpljenju in bedi, nasilju in obupu. Zelo hvaležna sem za tudi svoja starša, ona dva sta zame nekaj najlepšega in najboljšega in vsaki dan se zahvalim za njiju. Toliko ljubezni, podpore, sprejemanja in opore, kot dobim od njiju… (solze v očeh). Čudovita sta in res ju imam zelo zelo rada. Ponosna sem nanju in upam, da bomo še dolgo uživali v našem skupnem življenju.

Poslušati je treba vedno sebe

Zadnje leto je neka prelomnica v tvojem življenju, začrtana pot se je izkazala za napačno. Kako si našla moč, da slediš svojim sanjam in svojemu srcu?

Grad Kreuzenstein (Avstrija). Zgodovina je učiteljica življenja.

Odločila sem se za študij, ki pa ni bil prava izbira. Hitro sem ugotovila, da ta izbira ni moje resnično poslanstvo, ne navdihuje me. Če bi nadaljevala, bi to postopoma zakrilo moj resnični jaz. Odločitev, da preneham, ni bila lahka. Imela sem občutek, da bom s tem marsikoga razočarala.

Nato pa sem se vprašala, če je res vredno nekaj nadaljevati samo zaradi drugih in pri tem pozabiti na svoj notranji glas, ki kliče drugam. Definitivno ni. Verjamem, da samo sam resnično veš, kaj je dobro zate in za tvoje življenje. Sam kreiraš svojo pot. Pri svoji odločitvi sem poslušala zgolj sebe in izkazalo se je, da je to bila prava odločitev, ki je ne obžalujem.

*********

Sedem Saskijinih vodil v življenju
  1. Moč verodostojnosti, pri kateri si enostavno dovolim biti to, kar sem, sprejeti sebe v celoti z vsemi napakami, ki so del mene in verjeti vase. Menim, da se je treba otresti okov družbe, saj je prav, da poslušam sebe, kaj so moji cilji in kaj si želim in da to uresničim.
  2. Sprejmem svoje strahove. Tisti občutek, ko naredim nekaj, kar me je bilo strah, ko premagam svoje omejitve, je neprecenljiv, takrat se zavedam življenja. Zavedam se, da več kot premagam strahov, več moči in izkušenj pridobim.
  3. Živim prijazno do vseh živih bitij – do ljudi, živali in rastlin. Živimo v družbi, ki je polna predsodkov, kjer se nekaj drugačnega velikokrat zdi kot nekaj nenormalnega. Vsak nosi svojo zgodbo in zdi se mi prav, da sprejmemo drug drugega in drugemu dovolimo živeti, kakor sam hoče. Vsak ima pravico do svojega življenja, ne glede na raso, spol in religijo.
  4. Vsak dan malo napredujem, kajti tudi mala dejanja vodijo do cilja.
  5. Skrbno izbiram ljudi, ki vplivajo name. Moč ljudi in okolice je lahko negativna, zato pazljivo izbiram ljudi in situacije, ki dobro vplivajo name in na moje počutje. Imam to možnost.
  6. Najpreprostejše reči v življenju hkrati največje radosti življenja. Včasih je dovolj že šum listja, jutranjo petje ptic, sprehod po gozdu ali smeh z ljubljeno osebo, ki me osreči. Pomembni so pristni trenutki, ko se počutim resnično živo in to je prava sreča.
  7. Zavzemam se za nekaj večjega od sebe. Menim, da smo vsi z razlogom na tem planetu. Vsi imamo neko poslanstvo, le poiskati ga moramo. Čas, ki nam je dan, moramo izkoristiti – ne samo za svoje življenje, ampak tudi za pomoč drugim in za nekaj, s čimer bomo prispevali k lepšemu okolju.

*********

Prihodnost je nejasna, a se je veselim

Kje se vidiš v življenju in kam te kliče srce?

Vrbsko jezero, Celovec. Zavedanje vsakega trenutka in umsko osredotočenje je ključ do mirnega in srečnega življenja.

Naša kultura postavlja neke družbene vrednote, kako naj bi živeli mladi, do kdaj bi se naj ustalili, našli službo, ustvarili družino. Vse, kar ni v teh okvirih, je že problem. Zdi se mi, da se ljudje bojijo nečesa novega, sprememb. Pogosto se pojavlja tudi zgražanje, če nekdo ne dela v teh okvirjih.

Jeseni grem študirati sociologijo in interdisciplinarno družboslovje, ampak ne vem, kam me bo vodila moja pot in kje se bom našla. Preprosto vem, da se bom posvetila študiju. Prav tako vem, da želim v življenju s svojim delom ustvariti nekaj samostojnega. Kot sem že omenila, si želim napisati knjigo. Za kasneje pa pri sebi nimam razdelano, kaj bom počela v življenju, ker ne vem. Sem kot reka, ki teče, nikoli na istem mestu in vedno drugje. To, da grem nekam, me namreč najbolj izpolnjuje in veselim se prihodnjih dogodivščin. Sebe ne vidim zgolj na eni točki in pustila se bom presenetiti. 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni Saskijin arhiv

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.