Kristijan: Ustvarjam iz nuje

Kristijan: Ustvarjam iz nuje

Kristijan: Ustvarjam iz nuje

avtor 8. februar, 2019 0 komentarjev

Ime mi je Kristijan Rojs in sem 21-letni študent podjetništva. Zelo rad se zabavam z vožnjo in s skakanjem z bmx kolesom, ki ga vozim že 9 let z vmesnimi prekinitvami zaradi hujših poškodb. Šport je del mene že celo življenje, zato bi lahko rekel, da mi je vsaka športna aktivnost všeč. Rad imam tudi peko in kuhanje. Poleg tega pa rad pišem pesmi v obliki svobodnega verza, ki kažejo delček mojega razmišljanja in pogled na probleme, ki sem jih doživljal ali opazil na nekem drugem področju. Sem ambiciozen, a hkrati neodločen, razumevajoč, komunikativen in vztrajen. (op. uredništva: pesmi objavljamo na kulturni dan, 8. februarja, v spomin našega največjega pesnika.)

Pod vprašaj

Kaj je to,

kar pusti mi ne spati?

Čemu,

skrivaj mi hodiš,

brez sledu v pota kriva me vodiš.

Kaj je to,

To kar neskončno želim si spoznati.

Čemu,

tema prekriva mi to kar v sebi nosim,

skrivnost, neskončno te prosim.

Vrni se in vrni mi to, kar bilo mi je dano.

Prezgodaj je za to kar v mislih nosiš,

ker brezglavo verjel si vanjo, in sedaj

prepozno je za to kar prosiš.

Skrhljaj si breme in prepusti se veličini,

ki ponuja ti z okusi pozno v noči,

v nepremišljeni tišini.

Groš

Ko odrekel se ji boš,

Vsiljivi tej vrlini,

Na plan povzdignil boš, svoj groš.

Slutnja ob večeru,

Na divanu se zamisliš

In pomisliš na to, kar da ti ne miru.

Ob pogledu skozi,

Doumel si, se v tišino zavihtel.

Da, čudovito je živeti v prozi.

Pa veter zapiha in zanje listje pojde,

Ni en’ga korenjaka, ki vetru se upre.

S kupa listja pesmi pojo, se samo smejo,

a kaj ko veter preslišijo in zanj se ne zmenijo.

V vetru sluteč, besed na pretek,

Si uslišal trepet, zanj prosil si manj kot preveč.

Misli si v veter poslal, ponovno jih modro zajel,

Kajti srečni vsi bi radi bili.

Čuvaj Človek

Nekoč, ko tvoja duša bo slonela

Ob kamenj, ti neurje bo razpustila.

Človek, čuvaj svoje mesto.

Ko bival boš med njimi

Cel život boš prenesel.

Tišina, ki prinesel jo boš seboj,

Zgradila ti bo vse želje in

Ti boš vedoč, skočil vsem v pomoč.

Človek odpri si oči in zgradi si mesto.

Želja

Ujeti brez meja si želiš

tisto, prek brega.

Da v mesečini se ne izgubiš.

Le-to v snu pridobiš,

ki narekuje ti iz nje, prek brega.

Po moč htiš in vse hitreje se budiš,

A le-ta prebujena, ni brez preteklega.

Sprejem narekuje ti ono,

Ono na strani prek brega.

In poleg stoji, svetlo brhtno okno,

skozenj katerega prepolna se mudi

Želja, tega neučajočega.

 


Foto: osebni arhiv Kristijana Rojsa

Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights d. o. o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.