Neprecenljiva vrednost moči povezovanja in sodelovanja

Neprecenljiva vrednost moči povezovanja in sodelovanja

Neprecenljiva vrednost moči povezovanja in sodelovanja

avtor 20. januarja, 2021

Pojavili sta se kot dve barvi mavrice po poletnem dežju, obarvali nebo s svojo odprtostjo in sodelovanjem. Vsaka s svojo srčno zgodbo, sicer generacijo narazen, a po izkustvih tako blizu. Kaj se skriva za fasado veselega obraza? Kaj se dogaja za korporativnimi zidovi? Kako bolje sodelovati in kaj prinaša mentorski odnos? O ne-obžalovanju, smehu, solzah, knjigah, AEIOU voditeljstvu, osebnih izkušnjah in še marsičem dve dami: Tatjana Kolenc in Klaudija Javornik. Spoznala sem ju virtualno v okviru mentorskega programa Združenja Manager. In ko mi ju je za sogovornici naše revije Navdihni me predlagala bivša sodelavka Maja, sem vedela – ni naključij. Prav ti dve dami bosta naš decembrski navdih.

Čas je, da sledim svojim srčnim željam

Če bi se morali opisati v petih stavkih …

Tatjana: Sem oseba, ki je po več kot 40 letni poslovni karieri ohranila neverjetno energijo in na novo odkrila vrsto področij, na katerih lahko razvijam in uresničujem svoje talente. Talente iz mladosti, od katerih me je življenjska pot malce oddaljila, sedaj, ob pravem času, pa so zopet priplavali na dan. Od učenja tujih jezikov, pisanja, do pomoči drugim v obliki mentorstva. Sem vseživljenjska učenka in nikoli ne mirujem. Moji najbližji mi pravijo, da sem popolnoma zgrešila poklic. Sama na to gledam drugače. Vse se je zgodilo z namenom in če ne bi prehodila poti, ki sem jo, danes ne bi bila takšna, kot sem. Torej, nobenih obžalovanj, občutka zgrešenih odločitev, samo akcija in pogled naprej.

Klaudija: Sem večna optimistka s pozitivnim pogledom na svet. Obožujem morje, potovanja in lepe stvari. Smeh pa je moj zaščitni znak. Po naravi sem bolj umetniška duša in večina kar težko verjame, da sem vso dosedanjo kariero preživela vpeta med številkami in zakoni kot vodja financ in računovodstva v večjem in izrazito moško usmerjenem podjetju. Zato zase rada rečem, da sem »netipična« finančnica, saj me bolj kot številke, že od nekdaj zanimajo ljudje, njihove zgodbe in skriti potenciali. Splet okoliščin me je v letošnjem letu pripeljal do odločitve, da je napočil čas za nove izzive in priložnosti. Čas, da sledim  svojim srčnim željam – iti po poti AEIOU voditeljstva, saj menim, da je srčni voditelj, ki služi v dobro vseh okoli sebe, čudovita vloga, ki pelje v nenehno osebno rast in splošno blaginjo.

S svojimi zgodbami pomagamo drugim

Sta pripravljeni deliti kakšno izkušnjo, ki vaju je potrla, in opišeta, kako sta se izvili iz te situacije?

Opažava, da posamezniki o neprijetnih osebnih izkušnjah še vedno neradi govorijo oziroma delijo z ožjo ali s širšo javnostjo. Nama je mentorski proces, v katerem v obdobju spoznavanja razkrivaš tudi to plat življenja, prinesel, da v zvezi s tem ni nepotrebnih zadržkov.

Tatjana: Navdihuje me narava in vse, kar nam ponuja. Navdihujejo me pozitivne zgodbe ljudi najrazličnejših generacij, poklicev in področij delovanja. Navdihuje me, ko vidim, da je med ljudmi vedno več razumevanja, sodelovanja, da se znamo veseliti uspehov in dosežkov drug drugega, da znamo pohvaliti in da znamo pohvale tudi sprejemati.

Posebej z delitvijo zgodb in svojim spopadanjem z njimi, s katerimi lahko pomagaš drugim, ko se znajdejo v podobnih situacijah. In ob tem nikoli ne smemo pozabiti na to, da vsak nosi s seboj bolj in manj žalostne zgodbe, ki vplivajo na njegov odnos, razumevanje stvari ipd. in da zato nikoli ne smemo vnaprej soditi ljudi. Najprej jih moramo zares spoznati. Zato želiva z vami podeliti zgodbe, ki so naju najbolj definirale.

Izguba očeta in mame me zaznamuje

Tatjana: Pri meni je bila to zagotovo vest o hudi bolezni mojega očeta, s katerim sem bila še posebej povezana. Kmalu je sledila še bolezen mame. Starša nista imela lahkega življenja, treba je bilo skrbeti za tri otroke in na zrela leta, ko sta končno zaživela polno in umirjeno, je prišla neozdravljiva bolezen. Na novo je bilo potrebno organizirati življenje vseh nas, uskladiti delovne obveznosti, življenja naših družin in skrbi za starše. Izjemno sem ponosna, da nam je uspelo. Vsak je pripomogel na svoj način, v skladu s svojimi zmožnostmi. Danes se samo čudim, kaj vse smo sposobni narediti, če sprejmemo situacijo, v kateri se znajdemo, jo poizkušamo razumeti in se poglobimo v potrebe drug drugega.

Ko ni pomembno, kdo je prispeval več ali manj, ko razumemo in spoštujemo medsebojne razlike in zmožnosti. Ko je edini cilj, da skupaj rešujemo in lajšamo težave in si naredimo življenje čim bolj prijetno. In ko se je kmalu po očetu poslovila še mama, je bila njena zadnja misel skrb, da se bomo »otroci »po njunem odhodu razšli, če ne celo sprli«. Mi smo se samo spogledali, saj nismo niti pomislili, da bi do tega lahko prišlo. In zares ni.

Sem pa dobro razumela mamino skrb. Zaradi že omenjenega nelahkega življenja, vsi trije otroci v mladosti nismo mogli živeti pri starših. Tako sem svojo mladost do vstopa v osnovno šolo, preživela pri rejnikih na Dolenjskem. Zaradi takratnih slabih prometnih povezav sem starša videla zelo poredko. Verjamem, da jima ni bilo lahko, in čutila sem, da je mamo celo življenje skrbelo, če ji bom to lahko kdaj koli odpustila. Jaz pa v nobenem trenutku sploh nisem čutila nobene zamere. Na deželi mi je bilo lepo, rejniška družina je bila čudovita. Naučila sem se pisati in brati, obvladala sem vsa kmečka opravila in še danes imam na to obdobje samo lepe spomine. Zagotovo mi je vsadilo tudi delovne navade, ljubezen do narave, ljudi in me tudi zelo utrdilo. Edina težava, ki se je v zvezi s tem spomnim, je bila moja govorica, ko sem se vrnila v Ljubljano. Skoraj celo leto nisem govorila, ker sem tako »vlekla« po dolenjsko. Mi je pa to narečje še danes daleč najlepše in ga tudi v hipu prepoznam. Iz mojega primera se vidi, da ni vsaka, na prvi pogled težka življenjska preizkušnja, nujno slaba. Morda je bilo meni v tistem okolju na nek način celo lepše kot bratu in sestri, čeprav sta bila ves čas s starši. Ta izkušnja nikoli ni vplivala na moj odnos do staršev ter brata in sestre in ponosna sem na to.

Zlorabe v partnerstvih so velikokrat skrite za štirimi zidovi 

Klaudija: Mene je najbolj zaznamovala dolgoletna partnerska izkušnja, ki pa je bila vse drugo kot partnerstvo, kot ga razumem danes. Slepo zaljubljena sem bila ujeta v svet manipulacije, finančnega izkoriščanja, zlorabe, psihičnega in na koncu

Klaudija in morje

tudi fizičnega nasilja, kar je bila pika na i. Kljub temu da sem vsak dan živela v strahu, kaj bom zopet naredila narobe, sem želela temu človeku pomagati, da bi se izkopal iz lastnega vrtinca nezadovoljstva. Žal je bila to le moja utopija,  izgovori in tudi posledica vzgoje, da moramo ženske pač malo potrpeti. Za moje dnevne stiske ni vedel, niti slutil nihče, ne v družini, niti v službi, saj mi je nekako uspelo ohranjati »vesel« obraz in fokus na delu, kar me je vodilo v še več dela, v pobeg od vsakdanjosti.

Vseskozi sem čutila, da takšno življenje zame ni pravo, saj tudi v primarni družini nisem imela tega vzorca. Prav nasprotno, izhajam iz zelo povezane in urejene družine, kjer so dobri odnosi na prvem mestu. Pa vendarle, ta izkušnja me je peljala na pot k sebi, da sem se začela bolj poglabljati v osebnostno rast in se močneje razvijati v tej smeri. Tako sem si našla pomoč (šla sem po-moč), kjer sem okrepila zavedanje lastne vrednosti in zbrala pogum, da sem dobesedno ušla živa in zdrava iz te situacije. Če bi pisala knjigo o tem, bi bil naslov: Boj za preživetje in novo rojstvo. Danes sem za mojega največjega učitelja zelo hvaležna, ker brez njega ne bi bila to, kar sem, in sem ponosna na vse, kar sem dosegla in imam. Ženskam pa bi položila na srce, da jim ni potrebno trpeti v odnosih, ki jim škodujejo, in naj jih ne bo strah začeti na novo – naj zberejo pogum in se odločijo zase in začeli se bodo dogajati čudeži radostnega življenja, ki imajo neprecenljivo vrednost.

Izgubim očeta in začnem ceniti ljudi, ki so v mojem življenju tukaj in zdaj

Klaudija: Druga prelomnica je bilo leto moje 40-tke, ki mi jo je dodatno zaznamovala tudi smrt očeta, s katerim sva imela posebno lep odnos oče – hči in je bil moj največji podpornik in zaveznik. Po kratki bolezni je umrl v nekaj mesecih, praktično čez noč.

Takoj ob njegovi diagnozi rak, ki je bil do takrat moj največji strah, sem se začela zavedati minljivosti življenja, in vsak dan izkoristila, da sem bila do konca čim več z njim, kolikor je bilo mogoče. Žal se tega v vsakdanjem življenju premalo zavedamo in to poskušam popraviti sedaj, da več prostega časa namenim preostalim domačim, dokler smo še tu in zdaj. Ta čas je neprecenljiv.

A potrebujem še tretji, skorajda fatalni opomnik, da se premaknem

Klaudija: Ker pa ti opomniki za mojo osebno rast očitno še niso bili dovolj, sem dobro leto za tem doživela še hudo prometno nesrečo, kjer sem mi je po čudežu (tu vedno pomislim na očeta) uspelo izviti med dvema tovornjakoma in sem ujeta v pločevini ostala nepoškodovana, le rahle poškodbe glave in hrbtenice. Zavedanje tanke linije med življenjem in smrtjo na lastni koži pa je moje vrednote še bolj prevetrilo in tudi pogled na svet se je še bolj spremenil.

Klaudija: Vsi smo voditelji, kreatorji svojega življenja in prav vsi imamo vsak dan moč spremeniti nekaj na bolje. Vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, zagotovo oblikuje tudi nas same. Ni važno, kako velik je ta korak, prav vsak šteje. In prav vsak izmed nas ima nekaj, kar lahko da, da nam je vsem bolje v sobivanju na tem čudovitem planetu. Zato je moj moto: »Things do not happen, things are made to happen. (JFK).«

Prvič sem dobila čas samo zase (bolniška), da sem si lahko življenje postavila čisto na nove temelje in dobila dodatno motivacijo, da bom izkoristila vse dane priložnosti, ki mi pridejo nasproti. Četudi bo to skok iz neke osebne cone udobja. Ko se odpreš svetu – svet dejansko pride do tebe. In tako se je začela moja zgodba s Tatjano, ki se še vedno nadaljuje. Sama pa lahko danes trdim,  da je bila odločitev za mentorski program ZM, najboljša odločitev v mojem življenju. 

Življenjski razpotji naju povežeta

Kako sta se našli?

Površno sva se poznali, srečevali sva se na dogodkih, izmenjali kakšno besedo ali dve in to je bilo bolj ali manj vse. Nato pa se je »zgodila« mentorska shema Združenja Manager, kjer so naju pred dobrima dvema letoma združili v mentorski par 4.

Srečanje mentorske mreže Združenja Manager v Smledniku

generacije. Že na prvem srečanju sva vedeli, da greva izjemni izkušnji naproti. To je bilo v času, ko sva se obe znašli na življenjskih razpotjih.

Tatjana: Sama sem zaključevala več kot 40-letno poslovno kariero in iskala nove izzive. In prav v tem obdobju me je dolgoletna znanka Ani Klemenčič povabila, da se pridružim Mentorski mreži Sekcije Managerk pri ZM kot mentorica. Polna znanja in izkušenj sem se odločila za ta korak, čeprav iz mentoriranja nisem imela posebnih znanj in nobene konkretne izkušnje. Danes vem, da je bila to ena mojih najboljših odločitev, ki mi je odprla neverjetno paleto novih priložnosti. Vsaka od njih me osrečuje in izkoriščam jih v polni meri. 

Klaudija: Zaželela sem si, da bi bila moje znanje in zavzetost bolj vidna in cenjena v organizaciji, kjer sem zaposlena, pa tudi, da bi bila bolj prepoznavna na managersko podjetniški sceni. Zanimalo me je tudi, kaj lahko še storim kot »leader« zase kot tudi za širšo skupnost okoli sebe (za ljudi in planet). Prvi korak v smeri teh sprememb je bila včlanitev v ZM, naslednji pa prijava v mentorsko mrežo kot mentoriranka.

Obudili sva speče talente in zacveteli

Kaj sta spoznali druga o drugi skozi mentorski program? Kaj sta odkrili, kakšne plasti sta odgrnili?

Tatjana: Že celo življenje sem izjemno rezultatsko usmerjena, strukturirana, disciplinirana in delovna oseba. Poleg tega pa tudi precej introvertirana. Zaradi teh lastnosti me je okolica v večini primerov doživljala kot nedostopno, zaprto in nekoliko vzvišeno osebo. Klaudija je v mnogočem moje nasprotje. Odprta in nasmejana, ki si vedno vzame čas za pogovor in druženje ter z izjemnim smislom in željo po povezovanju ljudi. Večino tega je v času najinega mentorskega potovanja prenesla tudi name. Dobesedno me je izbezala iz neke nevidne lupine in veliko znancev me danes komajda še prepozna. Z mnogimi, s katerimi (zaradi pomanjkanja časa?) nisem imela veliko stikov, sem ponovno okrepila odnose, za njih si redno vzamem čas in zadovoljstvo je obojestransko. Ker sva s Klaudijo pripadnici različnih generacij, sem morala pospešeno usvojiti nekaj sodobnih znanj, da sem ji lahko sledila. In danes včasih že ona mene vpraša za nasvet. Še vedno sem v svojem bistvu jaz, vendar znam sedaj to bistvo pokazati tudi drugim in predvsem sem vse, kar vem in znam, pripravljena deliti z drugimi. Ker po izkušnji s Klaudijo vidim, kaj lahko to pomeni in prinese drugim. In vse to ona dobro ve, ker sem ji to večkrat povedala in se ji zahvalila. In tudi to je nekaj, kar bi morali vsi večkrat narediti.

Klaudija: Draga Tatjana, kako lepo si to povedala in hvala tudi tebi! Ja, tale mentorski program nama je bil resnično prav usojen, saj sva obe v njem zacveteli, vsaka na svoj način in v najinem bistvu ter za nameček obudili tudi kup spečih talentov, ki so sedaj prišli na površje, sploh pisanje je še posebej prišlo do izraza. Kar pa je najlepše, nisva samo trdo delali in se učili ena od druge, ampak sva se na najinem popotovanju tudi ogromno presmejali in stkali trajno prijateljstvo. In vse to je neprecenljiva vrednost moči povezovanja in sodelovanja.

Opozarjajmo okolico na uspehe in dosežke kolegic

Kaj priporočata ženskam, kako se naj medsebojno povezujemo?

Ženske bi morale, tako kot to že desetletja dolgo počnejo moški, med seboj sodelovati, se povezovati in se medsebojno podpirati. Ne zato, ker bi se bale posebnega mesta v peklu za ženske, ki ne podpirajo drugih žensk (Madeleine Albright), temveč zato, ker je to dobro za nas, za organizacije in za širšo družbo.

Na odru WEF

Kako? Najprej se zavedajmo, da znamo, hočemo in zmoremo. Da si ob ponujenih nam priložnostih ne postavljamo vedno istih vprašanj (ali smo dovolj dobre, ali bomo zmogle uskladiti vse obveznosti, kako bodo na to gledali drugi, nas bodo sprejeli, upoštevali itd.), temveč priložnost zagrabimo in sprejete obveznosti izpolnjujmo odgovorno in po najboljših močeh. Česar še ne znamo, se bomo zlahka naučile sproti.

Predvsem pa tako, da se medsebojno spodbujamo, opozarjamo ena drugo na priložnosti, ki se pojavijo ali nam jih ponudijo. Če se ne moremo odzvati same, predlagajmo kolegico. Poslušajmo se med seboj, spoznavajmo se, opozarjajmo druga drugo na talente, ki jih same v sebi morda ne opazimo in na njih opozarjajmo tudi druge. Opozarjajmo okolico na uspehe in dosežke kolegic. Delimo iskrene komplimente in jih tudi hvaležno sprejemajmo. Vsaka je edinstvena, s svojimi pogledi, znanji, izkušnjami torej z vsem, kar si lahko delimo med seboj. S tem ne izgubimo na svoji vrednosti, temveč vse samo pridobimo.

Ostajava povezani v skupnem poslanstvu

Kaj pa načrti za prihodnost, česa se bosta še lotili?

Najine tri pisateljske zgodbe

Čeprav se je mentorski proces uradno že zdavnaj zaključil, ostajava še naprej močno povezani. Ne samo zaradi izdaje skupne  knjige Z mentorstvom do srčnega voditeljstva, ki je nekakšen dnevnik najinega mentorskega potovanja. Tudi ne zaradi Vodnika za mentorje in mentorirance, ki je izšel decembra in s katerim želiva pomagati pri postavljanju mentorstva na zemljevid Slovenije. Povezani ostajava predvsem zato, ker sva vzpostavili edinstven odnos, ki temelji na popolni medsebojni iskrenosti, zaupanju in spoštovanju, in ki je prerastel v trajno prijateljstvo.

Še vedno se veliko druživa, tako zasebno kot tudi na različnih izobraževanjih in srečanjih stanovskih združenj, katerih članici sva. Skupaj sva imeli tudi že več javnih predstavitev knjige in številni pozitivni odzivi nanje so nama dali vedeti,  da ljudje podpirajo to filozofijo povezovanja in da naju s knjigo prepoznajo tudi kot vzor in navdih. To je za naju zaveza in čudovito skupno poslanstvo.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: URŠKA KOŠIR ZA STUDIO ŽELEZNA IN OSEBNI ARHIV TATJANE KOLENC IN KLAUDIJE JAVORNIK

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.