Staranje je neogiben naraven proces. Vprašanje je, kako ga obvladujemo, da bi bilo čim bolj prijetno. Moja življenjska izkušnja pravi: starost se ne meri s številom let, ampak s stopnjo lenobe. Lenoba je naporna, vsaj po posledicah. Zelo prijetno je biti komot, a nič ni bolj komot kot zdravje, zato pa ne smemo biti preveč komot.
Skratka, lenariti smemo, kadar to prispeva k zdravju, na primer, ker smo zboleli, ali za nekaj minut ali kakšno uro (spanje je neogibno zapravljanje časa, da potem zmoremo opraviti, kar je treba, ne da zapravljamo čas, kot tisti, ki pridno, a brez uspeha seka, ker si ni nabrusil sekire).
Še vedno stalno delam, da z mnogimi, pretežno mlajšimi delamo raziskave, iz katerih nastajajo knjige, članki in referati. Kajti dolgčas je zelo naporen.
Zdaj imam visoko število let – sem blizu statistično normalnemu času smrti. Ali bom umrl kmalu, ne morem vedeti. Zaradi družinske zgodovine kapi po očetovi in mamini strani je moja nevarnost nad povprečjem, so me poučili zdravniki. Svetovali so mi maksimiranje kondicije. Zato se povprečno dve uri vsak dan ukvarjam s športom, namesto z dvigalom prehodim vsak dan nekaj krat 80 stopnic od kolesarnice do stanovanja gor in dol, skrajno redko uporabljam avto, vsak dan kolo (a zdaj samo še po Mariboru, ne več na ture preko 50 km), v Ljubljano potujem z vlakom, šport je moja oblika dopusta (saj imamo upokojenci dopust od pusta do pusta).
Še vedno stalno delam, da z mnogimi, pretežno mlajšimi delamo raziskave, iz katerih nastajajo knjige, članki in referati. Kajti dolgčas je zelo naporen. Poleg tega nihče sam ne more vedeti dovolj, če naj bo tekst primerno celovit.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.