ni za od.me.t

V Londonu ni šale – vse je res

avtor Andrej Ivanuša 3. oktobra, 2019

Malo drugačen pogled na znameniti most Tower Bridge s ceste iz vozečega avtomobila

Obisk v Londonu je tudi bil posledica mojega članstva v Rotary klubu Maribor – Park. Naš klub pri dobrodelnih aktivnostih sodeluje še s tremi klubi iz tujine, Bern – Rosengarten iz Švice, Berlin – Funkturm iz Nemčije in Westminster – East London iz Anglije. Tako je naša delegacija odpotovala na sestanek prijateljskih klubov v London. Zgodba prihaja Iz serije Doma je najlepše in je že šesta po vrsti – O Londonu, kjer ni heca! Če niste prebrali uvoda, ne veste, kaj je zgodba z Lublinom in Edinburghom ter s Chicagom in Clevelandom pravzaprav začela, pokukajte najprej sem). 

Naša prijateljica Milena je našla poceni in zanimivo prenočišče. To je »Naš dom«, ki ga za slovensko katoliško misijo v Londonu že vrsto let vodi župnik Stanislav Cikanek na 62 Offley Road v južnem Londonu. To je stara, klasična angleška hiša, oz

Ena izmed hiš na levi strani ulice je »Naš dom« slovenske katoliške misije v Londonu

ka, visoka tri nadstropja. Tretje nadstropje je na podstrešju, do koder vodijo strme, enoramne stopnice. V pritličju sta še sprejemnica in dnevna soba, v kleti pa je kuhinja, ki je na voljo vsem »stanovalcem«. Klet je po angleški navadi odprta proti ulici, saj je pod nivo ceste vkopana odprta terasa. Na drugi strani pa je iz kuhinje prehod na vrt, ki je ozek in redko obsijan s soncem.

Dnevna soba, ki je bila moja »spalnica« v času, ko smo bili v Londonu

Dom je bil kar precej zaseden. Zakonski par, ki je bil z nami, je dobil posebno sobo. Naše prijateljice so bile nastanjene na skupnih ležiščih pod streho. Le sam sem bil problem. Bil sem edini moški brez spremljevalke in me na skupna ležišča med ženske pač niso mogli namestiti. Župnik je problem rešil tako, da so mi pomožno ležišče postlali kar v dnevni sobi. Tako sem dobil najboljše možno prenočišče med vsemi obiskovalci.

Moški ne znamo kuhati kave

Zjutraj sem bil med prvimi v kuhinji. Tam je na policah vsa posoda in vsebina hladilnika brez omejitev na voljo gostom. Seveda je dobro, da se tudi sam zahvališ za gostoljubje in v hladilnik prispevaš kakšen priboljšek za druge obiskovalce. Zjutraj moram obvezno popiti pravo kavo. A tukaj je bil problem, saj ni bilo posode za kavo, temveč le veliki lonci. Problem sem rešil tako, da sem v skodelico nasul dve žlički kave, v velikem loncu zavrel vodo in nato vrelo vodo prelil po kavi v šalici, premešal in počakal, da se je »skuhala« ter spil. Namesto klasične turške kave sem si pač pripravil kavo kot poparek.

Umetnica slika star motiv. Ta slika mi je všeč zaradi odlične svetlobe.

Med tem so se v kuhinjo nagnetle tri stanovalke. Nenadoma so  obmolknile in brez besed opazovale, kako si pripravljam kavo. Ko sem zaključil, je ena izmed njih na glas pripomnila:

»To pa še nisem gor jemala! Vidim, da moški ne vejo, kako se kava kuha!«

Pripomba me je najprej prizadela, potem pa sem se zasmejal.

»Draga gospa, obstaja kar nekaj načinov kuhanja kave. Klasično, kot mi rečemo po turško. Potem je način, ki mu pravimo poparek. To sem sam zdaj naredil. Obstaja še bosanski način, kjer zmleto kavo zapečeš na vročem ognju s ščepcem soli in nato preliješ z vrelo vodo. To imam najraje, a tukaj ni primerne posode za to. Ne smem pa pozabiti še na filter kavo in na klasični gostilniški espresso.«

Tri gospe so nekaj časa strmele proti meni. Potem so se obrnile in zginile skozi vrata. Zunaj s hodnika sem slišal tisto, ki je prej dala pripombo, kako pravi svojima prijateljicama:

»Saj sem ti rekla, da moški ne znajo kuhati kave!«

Kako niso našli dekle, ki bi pogasila ogenj, in je London zgorel

Kasneje sem odkril verigo kavarnic, kjer je bilo mogoče na otoku popiti odlično kavo. To so franšizne kavarnice z imenom Costa Coffee. Najbolj zabaven je napis v teh kavarnicah.

Tam piše:

Brata Bruno in Sergio Costa sva leta 1971 prispela v Veliko Britanijo. Takoj sva se lahko prepričala, da tukaj ne znajo pripravljati prave kave. Leta 1971 sva odprla pražarno v okrožju Lambeth v Londonu. Najprej sva s kavo oskrbovala lokalne kavarnice. Ko sta se nama pridružili najini družini, sva leta 1978 odprla prvo kavarnico v VB in sicer na Vauxhall Bridge Road, London.

Costa Coffee ima danes 2.121 kavarnic po vsej VB (podatek maj 2011). Dober glas se je razširil še preko meja in v 31 državah imamo še več kakor 1.280 lokalov.

Kakorkoli že, tako se je v Londonu dalo v lokalu popiti spodobno kavo.

Novi London ob Temzi

Naš odličen vodič na sprehodu po ulicah. V ozadju London Bridge

Dan pred odhodom so nas gostitelji počastili z vodenim ogledom Londona. Dogovorili so se z organizacijo London Street Walks, da pripravijo zanimiv vodeni »sprehod« po ulicah Londona. Odločili smo se za sprehod »Veliki londonski požar 1666«.

Zadeva poteka tako, da na internetu preveriš začetno točko in uro zbiranja izbranega sprehoda. Na tem mestu čaka vodič, ki je opremljen z mikrofonom pred usti in z zvočniki za pasom. Na licu mesta zbranim obiskovalcem proda karte za sprehod. Nato se sprehod začne. Priskrbeli so nam odličnega vodiča, ki me je neverjetno navdušil. Govoril je v enostavni in razumljivi angleščini, da smo ga tudi tujci dovolj dobro razumeli. Hodili smo po središču srednjeveškega Londona in poslušali zanimivo zgodbo o največjem londonskem požaru.

Med drugim je povedal, kako je dekla v eni izmed hiš neko nedeljo zgodaj zjutraj odprla peč. A ker je bila preveč napolnjena, se je žareče oglje razlilo po tleh in vžgalo lesena tla. Dekle je hudo opeklo in je v požaru tudi zgorela. Lastnika hiše sta se pred požarom rešila z begom preko streh sosednjih hiš. A ker je mesto še spalo, se je začel požar zelo hitro širiti, še posebej ker je bilo tisto jutro dokaj vetrovno.

Okoli devete ure zjutraj so zbudili še župana. Ta je ves zaspan in krmežljav  oddrsal do najvišjega balkona. Strokovno se je razgledal in rekel:

»Oh, to je majhen ogenjček. Pošljite kakšno deklo, da se ‘pohčije’ nanj! Grem nazaj spat!« No, žal niso našli služkinje, ki bi to naredila in uničujoč požar je upepelil mesto.

Nebotičnik – spekotičnik (skyscraper – fryscraper)

Grozljiva arhitektura – zaradi konkavne oblike južne fasade.

Pogled na fryscraper še z druge strani

Ob koncu sprehoda, pa so nam pokazali tudi super-moderen nebotičnik, ki so ga pričeli graditi v 2010. Ta nebotičnik je eden izmed primerov popolnoma zgrešene arhitekture. To je 160 metrov visoka stavba z 38-timi nadstropji. Tehnološko je sicer odličen, vendar ima – južno fasado. Rekli boste, da imajo vse stavbe vsaj štiri fasade in da to ni problem. Problem je, da je njegova južna fasada vsa oblečena v steklo in je konkavne oblike. Deluje kot zbirno zrcalo sončnih žarkov. Njegov fokus je na začetku mosta London Bridge. Tam zbere sončne žarke, ki predmete v fokusu zagrejejo do 98 stopinj Celzija.

Rezultat je stopljena in zvita streha parkiranih avtomobilov, razpočene avtomobilske gume, prav tako tudi mehurji na asfaltu. Ko so ljudje to ugotovili, so šaljivci na kosu pločevine spekli jajce na oko. Ljudje so ga pričeli imenovati »fryscaper« namesto »skyscraper« (spekotičnik namesto nebotičnik).

Tako so gradbena dela zaustavili in pričeli nameščati rolete na fasado. To smo tudi videli. Potem so iskali rešitev za problem. Sedaj, ko to zapisujem, vem, da so nebotičnik končali dve leti kasneje. Problem so rešili tako, da so predelali južno fasado tako, da vsaka okenska šipa usmerja žarke v drugo smer.

Sem solastnik hiše v londonu (vi pa tudi!)

Big Ben in Eye of London

Še dodaten učinek je imel ta odlično voden ogled starega Londona.

Westminster Palace

S prijateljico Mileno sva se odločila, da se udeleživa popoldanskega sprehoda po okrožju Westminster, ki ga je vodil isti vodič.

Med drugim smo si ogledali Westminstrsko palačo, pogledali, kje vstopajo v zgradbo poslanci in kje njeno kraljevsko veličanstvo britanska kraljica, če slučajno pride na zasedanje parlamenta. Videli smo Westminstrsko katedralo in stari del mesta, kjer ima med drugimi sedež tudi New Scotland Yard. Ves predel sestavljajo nekaj stoletij stare hiše, ki so generalno obnovljene. Ob tem so tudi spomeniško zaščitene in vsa dela morajo biti opravljena tako, da se ne spreminja zunanji videz fasad in dvoriščnih pogledov.

V »nulo« urejena stara hiša

Ustavili smo se pred eno izmed hiš, na kateri so visele zastave.

Detajli

Vodič je vse skupaj podrobno razlagal in kazal stare elemente mesta, plinske svetilke, rogove za odlaganje gorečih bakel, umetelno kovana tolkala na vratih, rezbarjene okenske okvirje, prastare ulične tlakovce, kanalizacijske rešetke, itn.

Dejal je:

»Te generalno obnovljene hiše stanejo pet, šest, pa tudi do deset milijonov funtov. Predvsem zato, ker so v strogem središču mesta in blizu vseh vladnih uradov.«

Nekoga je v naši družbi sprehajalcev zanimalo:

»Kdo pa kupuje tako drage hiše?«

Odgovor je bil:

»Ja, danes večinoma arabski šejki in ruski oligarhi. No, tudi kakšen domač poslovnež se najde!«

Dvignil sem roko, da so se pogledi obrnili k meni in glasno rekel:

»Tudi jaz sem tukaj solastnik hiše!«

Sosprehajalci so utihnili in se pričakujoče zazrli vame.

Nadaljeval sem:

Slovenska ambasada v najbolj mondenem delu Londona.

»Veste, lastnik sem vsaj kakšne opeke v tej stavbi.« S prstom sem pokazal na hišo, na kateri so visele zastave.

»Stojimo pred slovensko ambasado in sem državljan Slovenije, torej …«

Nisem dokončal. Prekinil me je smeh in gromek aplavz.

P.S. To je bilo pred hišo na naslovu 17 Dartmouth St, Westminster, London SW1H 9BL, Združeno kraljestvo.

P.P.S. Ja, ja tudi pred Buckingamsko palačo smo bili. Kraljice pa ni bilo tam.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.

Fotografije: osebni arhiv Andreja Ivanuše

O Andreju: Je pisatelj, založnik, esejist, urednik, novinar in oblikovalec spletnih strani, filatelist, ljubiteljski fotograf, predsednik Društva ustvarjalcev spekulativnih umetnosti ZVEZDNI PRAH ter urednik in oblikovalec fanzina za fantazijo, znanstveno fantastiko in horor ter svet Drugotnosti JAŠUBEG EN JERED – NOVICE IZ DRUGOTNOSTI. Napisal je otroški fantazijski roman Čudovita potovanja zajca Rona v štirih knjigah, dva znanstveno fantastična romana Svetodrev in Rheia, epsko mitološko pesnitev Vilindar in kratke fantazijske  zgodbe zbrane v knjigi Na robu sveta. Nekatere so bile izdane tudi v angleškem, hrvaškem in srbskem jeziku.