Mojca Juvančić iz Ljubljane, inštruktorica joge in mati 9-mesečnega Filipa pojasnjuje, kako jo je ukvarjanje z jogo oblikovalo in ji omogočilo, da lahko poglobljeno dojema svet. Namesto tega da se ukvarja s tem, kaj vse lahko nauči svojega otroka, je že kot mlada mama dojela, da mora marsikaj najprej naučiti sebe, da bo sinu lahko dobra mama.
Krivi so drugi
»Pogosto se zalotim, kako Filipu govorim, da mu nagaja sonček; sprašujem ga, če ga duda jezi; komentiram, da mu je igrača ušla… Sprogramirana sem, da ga tolažim tako, da za njegova dejanja krivim zunanje dejavnike. Morda se prav tu, v zgodnjem otroštvu, začne programiranje, zaradi katerega tudi kasneje krivimo zunanji svet za svoje počutje. Razlika je le v tem, da nam namesto dude nagaja šef, jezi naš partner, uide nam priložnost …
Vsi drugi in vse drugo je krivo za našo slabo voljo, počutje in nezadovoljstvo. Partner, šef, služba,… življenje, res pritiskajo na naše gumbe in izzovejo globoko ukoreninjene vzorce, ki nam lahko grenijo življenje, lahko pa se prav skozi zavestno doživljanje le teh in z zavestnimi odzivi nanje učimo, rastemo in se osvobodimo. Temu čudovitemu otročku, ki mi je bil zaupan v varstvo, želim, da nekoč spozna, da je njegova največja moč v tem, da prevzame odgovornost za svoje počutje in zavestno živi …«
To je le eden od zapisov, ki jih na družbenih omrežjih objavlja Mojca Juvančič. Poglobljeno in zrelo razmišlja o sebi ter svetu okoli nas. Da bolje opazuje ter vidi, je zasluga ukvarjanja z jogo. Že na začetku ji je srečanje z jogo pomagalo, da je premagala tesnobo.
Kaj je narobe z menoj?
»Leto 2008 sem pričakala na Tajskem. Na vrhu otoka Koh Chang sem opazovala čudovit sončni zahod, takšnega, o kakršnih sem do takrat le sanjala. Namesto da bi mi srce pelo od radosti, nisem čutila ničesar, razen globoke zevajoče praznine in tesnobe, ki me je tisti čas spremljala kot senca. »Kaj je narobe z mano? To nisem jaz! Kje sem jaz?« mi je odmevalo v glavi. Vedno sem bila dobre volje in nasmejana, zato me je ta stiska še toliko bolj presenetila in zmedla. Tisti čas sem še študirala, dokaj uspešno, s fantom sva se imela rada, dobro sem se razumela s starši … Očitnega razloga, ki bi pojasnil to stisko, nisem imela.
Tesnoba se je prikradla od kdo ve kod in je bila moja stalna spremljevalka več kot leto dni. Nisem obležala v postelji ali se skrivala doma, čeprav sem si na trenutke to želela. Naprej sem »furala svoj lajf«, čeprav sem čutila pritisk v prsih, zaradi katerega sem imela občutek, da nisem dovolj zabavna, zanimiva, pametna, lepa … Mama je bila ena redkih, s katero sem takrat delila svoje občutke. Spomnim se, da mi je zaupala, da mi želi pomagati, a se počuti nemočno, ker ne ve, kako. Ker sem pomoč psihiatra odklonila – prepričana sem namreč bila, da bi mi predpisal antidepresive in tega me je bilo na smrt strah – sem se pustila pregovoriti in sem odšla z njo na jogo. Hitro sem spoznala, da mi dobro dene, zato sem kmalu dodala še en termin joge v tednu in – kar tudi to še ni bilo dovolj – sem jo začela redno delati vsak dan doma,« razlaga Mojca.
O pomenu besede PRE …
V tem norem svetu divja epidemija PRE-jev, ki nas delajo zaskrbljene in bolne. Če nisi predebel, si presuh; starši preveč kompliciramo ali pa smo premalo skrbni; otrok ne sme prehitro shoditi, če pa kasneje, kot ostali, je to že prepozno in mu nisi namenil dovolj časa; človek ne sme preveč delati, ampak bog ne dej, da preveč počiva, saj to pomeni, da je len; če imaš preveč denarja, si lopov, če ga imaš premalo, si luzer. Preveč imamo zunanjih zapovedi in okvirjev, katerim ne moremo ustrezati v celoti, zato se zaradi svojih PRE-jev grizemo, smo napeti in nervozni, kar lahko vodi tudi bolezni – fizične in duševne …
Vedno bom ostala učenka
Pot jo je naprej popeljala v Indijo, kjer se je udeležila učiteljskega tečaja joge. Navdušena in polna novih spoznanj se je vrnila z željo, da to znanje deli z drugimi. Po vrnitvi je najprej vadila jogo z majhno skupino prijateljic, kar je v roku 10 let preraslo v 12 organiziranih skupin. Za svoj poklic, kjer je potrebno konstantno učenje in preizkušanje novo pridobljenega znanja in tehnik, pravi Mojca, da je nekaj čudovitega. Človek je mlad, dokler se uči, dodaja skoz smeh. »Sprva sem imela v občutek, da ne vem dovolj. Ko sem sprejela, da bom vedno ostala tudi učenka in da nikoli ne bom imela vseh odgovorov, sem šele začela uživati v neprestanem učenju, ki ga zahteva ta poklic,« dodaja Mojca.
Učitelj joge je le človek
Ko je začela učiti jogo, je imela idejo, da mora biti učitelj joge ves čas miren in zadovoljen. To pričakovanje ji je v težkih trenutkih vzbudilo nemir, notranji konflikt in nesprejemanje realnosti, kakršna pač je. »Nihče ni vedno miren in srečen. Če misliš, da moraš biti, je to zelo težko breme in huda zabloda. Tudi vreme se »sfiži« in včasih te pač ujame nevihta. Če si govoriš, da te nevihte ni in da moraš biti miren, je to preprosto neumnost. Nevihta je, zadihaš, najdeš zavetje in počakaš, da mine. To zavetje je zame joga. Sedaj se preprosto zavedam, da sem človek in del te izkušnje so tudi močna čustva in frustracije, ki ustvarjajo notranji nemir. Ključnega pomena je, da sem pomirjena s tem, kar je, torej tudi z nemirom, jezo, žalostjo …,« razlaga Mojca.
Vsi modreci, mistiki in misleci različnih izvorov in kultur govorijo isto: spoznaj najprej sebe, pove naprej Mojca, ko jo vprašam, kaj ji je vse joga dala. »Če rečemo, da v vsakemu od nas leži skriti zaklad, potem je joga zemljevid do zaklada in orodje, s katerim prideš do njega. Joga je vodnik in tehnični pripomoček na poti samospoznavanja. Ta pot je na trenutke zelo težka, saj globlje kot koplješ, več »nesnage« pride na površje. Ta »nesnaga« so naši strahovi, potlačena čustva, vzorci… in je ključna za našo rast, saj z ozaveščanjem in sprejemanjem tega prihajamo globlje k sebi. Tisti, ki so se že prikopali do svojega bistva, so nam zapustili zemljevid in lopato – jogijske tehnike –, ki nam pomagajo, da se na poti ne izgubimo. Jogijske tehnike redno uporabljam, tudi takrat, ko nastopi kriza, in takšnih trenutkov je v življenju več kot dovolj. Včasih, ko mi je težko, se mi zdi, da prav zaradi joge še držim glavo nad vodo. Takrat se sprašujem, kako drugi preživijo takšne preizkušnje,« pove Mojca.
Joga ni samo izvajanje asan
Joga ni samo izvajanje asan, telesna vadba, dodaja. Od kar je mama Filipu, jogo izvaja zvečer, ko otrok zaspi. »Čeprav izkoristim vsako prosto minuto, da naredim prakso joge na blazini (asane in meditacijo), je moja praksa že to, da namesto nesramne reakcije globoko zadiham in izberem potrpežljiv odgovor, da na sprehodu čez Rožnik držim poravnano hrbtenico in globoko zavestno diham, da med dojenjem zavestno sprostim telo in ostanem prisotna z občutki v telesu ter da opazujem tok misli… Priložnosti za prakso joge je res veliko, bistveno je le, da si prisoten v tem, kar delaš in kjer si. Zame je jedro joge zavestno vstopiti in doživeti sedanji trenutek,« pravi mlada mamica.
Prek ukvarjanja z jogo in meditacijo je Mojca uspela prebroditi marsikatero preizkušnjo, kakšršna so bili tudi prvi tedni nosečnosti. »Bilo mi je ves čas slabo. Um in telo sta povezana in se soustvarjata, zato sem prepričana, da se je slabo počutje v telesu zrcalilo tudi v mojih mislih. Preganjal me je cel kup strahov in temnih scenarijev, ki sem jih napletla v svoji glavi,« razlaga Mojca.
Počasi gre na bolje
»Ta skrb je pretežka zame, ne morem je rešiti in je izven moje kontrole. Na … ti jo vzami.« To je bila moja molitev, mantra v času nosečnosti, ki se je v meditativnem stanju razvila kot uspešen mehanizem za spuščanje odvečnih skrbi. Svoja bremena sem naložila naravi, vesolju, bogu in se prepustila v njihovo oskrbo. Ne etiketiram tega, v kaj verjamem ali ne, le zaupam občutku in zavedanju, da je nekaj več, in dovolim, da me to zaupanje osvobaja anksioznosti, tesnobe in obsesivnega razmišljanja. Za vsa bremena, ki so bila pretežka za moja ramena, je bilo poskrbljeno. Skrbi za stvari izven dosega moje kontrole, ki so jalovo zastrupljale moj um, me delale vznemirjeno in črpale mojo energijo, so s časom izginile. Tako sem dojela, da so sestavine mirnega življenja spuščanje kontrole, prepuščanje in zaupanje.«
Kot pravi, je počasi šlo vse navzgor. »Počutje se je izboljšalo, strahovi so se razblinili. Imela sem ogromno energije in vzporedno se je tudi moja glava umirila in začela uživati. Vse do konca sem bila zelo aktivna, vsak dan sem delala jogo in še dan po predvidenim dnevom poroda šla na Šmarno goro.«
Vprašati za pomoč ni greh
Rojstvo zdravega dečka je bilo v več pomenih velik mejnik za Mojco. Zaradi močnih krčev, ki jih je dojenček imel, se je Mojca vseeno na trenutke počutila nemočno. Zato se je za nekaj časa mala družinica preselila k njenim staršem. Takrat je dobila novo lekcijo: ne sme ji biti nerodno prositi za pomoč.
»Komur koli sem se zaupala v teh dneh, je ponudil pomoč – v gospodinjstvu, z nasvetom, s pogovorom ali svojo izkušnjo. In te izkušnje res pomagajo, še posebej v času, ko na družbenih medijih spremljaš same zadovoljne in vesele otročke, ki preprosto samo uživajo življenje … pri sebi pa imaš mini borca, ki se cele noči zvija od bolečin.
Skupnost, ki v kritičnih trenutkih stopi skupaj, brezpogojno v podporo in pomoč. Sočutje do sočloveka v stiski je tako lepo in naravno. Zdravi. Ne le tistega, ki pomoč potrebuje, ampak tudi tega, ki jo da. Povezuje nas; povezani pa se čutimo cele in življenje ima smisel. Za to pa se je potrebno odpreti, deliti svojo izkušnjo iskreno in si dovoliti biti ranljiv. Tako spustiš k sebi ljudi, ki ti bodo v oporo, saj ljudje taki pač smo – globoko v sebi dobri …,« na glas razmišlja Mojca.
Mojčin zapis ob novem letu 2020
Čakamo, lačni trenutkov, v katerih nas življenje navdihne in navduši. Otroški spomin nekje globoko v nas nam govori, da je življenje čarobno. Nemirni smo, ker v resnici vemo, kako izpolnjujoče je lahko.
Izpolnitev iščemo na vseh napačnih mestih, zato se počutimo izgubljene. Mislimo, da nas bo izpolnila ljubezen pravega partnerja, boljša služba, večje stanovanje… V iskanju nečesa posebnega spregledamo preprosto lepoto sončnega vzhoda, gibanja dreves v vetru, otroškega smeha, človeške prijaznosti.. lepoto tega trenutka… Želim ti, da si letos dovoliš biti nič posebnega, da si dovoliš, da tvoje življenje ni nič posebnega. Preizkusi, kako ti služi to, da se odkrižaš bremena posebnosti in uživaš v spektakularni preprostosti življenja samega. Zato ti želim, da spustiš vsa pričakovanja, do življenja in sebe. Zavestno zadihaš, na široko odpreš oči in pogledaš s srcem, radovedno v svet.
Razbremenimo se pričakovanj
Pred rojstvom Filipa je Mojca imela zelo jasno idejo o tem, kaj vse želi naučiti svojega otroka. Že nekaj mesecev pozneje razmišlja drugače. »Razmišljam, kaj vse moram naučiti sebe, da bom njemu lahko dobra mama. Zdi se mi, da so želje, ki jih imamo za svoje otroke, pa čeprav dobronamerne, lahko vzrok mnogih frustracij, saj se hitro preoblikujejo v pričakovanja. To, kar želim, da spozna, bom modelirala in poizkusila živeti tudi sama. S takim razmišljanjem bi ga rada razbremenila pričakovanj. Lahko mu le pokažem pot in mu dam orodja za popotnico, prehoditi pa jo bo moral sam, ko oziroma če bo želel,« sklene Mojca, ki si v naslednjem obdobju želi, da skupaj z njenim sinčkom raste njeno znanje in praksa joge.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Mojčin osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.