V iskanju svetega grala

V iskanju svetega grala

V iskanju svetega grala

avtor 7. oktober, 2019 0 komentarjev

Bilo je enkrat na začetku avgusta 2010. Zapomnila bi si celo datum, če bi se takrat zgodilo kaj pomembnega. A se ni. Vsaj, če ne štejem, da se mi je takrat svet obrnil na glavo. Takrat, tistega leta 2010, sem prvič slišala za “izgorelost”. Takrat se o tem še ni govorilo in jaz sem … no, pojdimo lepo počasi in nestresno od začetka.

Trpela in čakala na svojega zobarja

Avgust je bil. Vem, ker so avgusta skoraj vsi zobarji na dolgem dopustu. Jaz pa sem ravno tistega avgusta imela težave z zobmi. Spet. Tako kot junija in aprila istega leta. Vsake dva meseca sem visela na zobozdravnikovih vratih z novo težavo v ustih. Zato tudi tisti vroči poletni dan ni bil kakšna posebnost. Če bi le moj zobar ne bil na dolgem dopustu. In se jaz kot hudič križa, ne bi bala oditi h kakšnemu drugemu zobovrtalcu. Tako pa sem trpela in čakala. Čakala tako dolgo, da ni bila zagnojena le korenina zoba, ampak se je vnetje razširilo že na dlesni.

Po nekaj dnevih trpljenja na delovnem mestu in upanja, da bolečina mine, sem nekaj zadnjih dni ostala doma, “pridno” jedla analgetike, ter že rahlo obupano iskala kakšnega nežnega zobozdravnika, ki pa je tiste vroče avgustovske dni le ostal v soparni Ljubljani.

Jaz pa kar na fitnes …

Našla. Gospa zobozdravnica se je zgrozila nad mojim ustnim stanjem in mi predpisala konjsko dozo antibiotikov. Naj bi pomagali na hitro in me ubranili sepse.

So.

Tako hitro so zagrabili, da sem že naslednje jutro hitela v službo, popoldne pa v fitnes. Je treba ves stres iz glave spravit, sem si mrmrala med intenzivnim vrtenjem pedal na kolesu.

Tistega dne sem se počutila spet živo, spet nazaj v sedlu, spet v akciji, spet hiteč iz enega mesta na drugega. Tako kot se rada počutim.

Ni bila viroza. Njet.

A le do večera.

V mestu, v lokalu s sinom sem srebala čaj. Viroza me grabi, sem rekla, ko sem komaj še ujela “zadnji vlak” do bifejskega wc-ja. Domov sem naju pripeljala z zadnjimi močmi. Slaboooo! Pa hudičevo močna driska. Kaj bi drugega, kot zgodaj odšla spat. Ponoči me je zagrabilo prvič. Tresavica v vseh udih.

Urgenca.

EKG ok, pritisk ok, padec kalija, drugega nič. Seveda sem šla naslednji dan v službo. Kdo ne bi pri toliko nedokončanega dela?! Po dveh dneh nov napad tresavice. Tokrat v službi. Naslednji je prišel na kavču doma. Med gledanjem televizije.

Na urgenci sem postala stalen gost.

V moji glavi so se vse življenje stalno vrteli filmi. Kratki, dolgi, serije in nadaljevanke. Pa saj je najbrž pri vseh enako, kaj?! A le kdo bi vedel, ko pa nimamo izdelanih lestvic, ki bi merile količino misli, ki se vrtijo po naših možganih.

Do tistega avgusta se mi je v mojih 45 letih življenja zvrtelo že nič koliko filmov. K romantičnim limonadam, komedijam – in na trenutke tudi solzavim – dramam sem v zadnjih letih dodala še primesi kakšne grozljivke.

Ne, ne, v nobenem niso rezali rok in v trebuh zabijali nožev, a operacija možganskega tumorja mojega moža je pri meni vzbujala občutke, hujše od gledanja Noči čarovnic.

Tudi moj strah pred izgubo najinih služb ni tematika za romantično komedijo. Oba sva delala v isti firmi, posel je padal, kriza povsod okrog nas … vsaj tako so nas ves čas prepričevali, komu bi se ob tem sanjalo o morju, dopustu in lepih peščenih plažah?!

Pa tamal na prelomu iz prehoda od ubogljivega malega fantiča v samostojnega upirajočega se pubertetnika, ki je ob koncih tedna odhajal na žurke s prijatelji. Filmi, ki so se takrat vrteli v mamini glavi, se niso končali pri eni popiti steklenici piva, pokajeni cigareti ter avtobusom št. 13, ki ga še pred polnočjo dostavi domov.

Čista grozljivka je bil ta moj film.

Takrat pa … tiste vroče avgustovske dni so se mi, z nerazumljivimi odzivi mojega telesa, vsi filmi začeli vrteti s hitrostjo, ki bi se ji čudili tudi na dirkah Formule 1.

Tistega zadnjega sploh ni bilo mogoče ustaviti.

Slabosti. Vrtoglavice. Tresavice. Krvave driske. Vnetje mehurja. Izpadanje las.

Prenehala sem jesti. Prenehala sem spati.

Začela sem iskati sveti gral. Tistega, ki mi bo povedal, zaradi česar se je vse skupaj začelo. Je bil kriv antibiotik? Morda tisti zob, ki so mi ga – hkrati z drugimi šestimi – že nekje na začetku te kalvarije, izruvali? Ali pa pomanjkanje mineralov zaradi tistega mojega fitnesa na začetku moje antibiotične terapije? Morda pa je le bil kriv stres, kot so govorili vsi zdravniki?

Čeprav sem jaz dolgo mislila, da so to govorili le zato, ker drugega niso znali povedati. Saj veste, prideš ves sesut k zdravniku, vprašajo te, kaj si po poklicu, poveš, da si direktor v firmi ameriških lastnikov in seveda nihče ne bo rekel, da si fasal sončarico od ležanja na plaži.

RES je nekaj narobe

Poruvali so mi že skoraj vse zobe, lasje so mi še kar izpadali, film v glavi pa se še vedno ni ustavil. Tudi svetega grala nisem našla.

Nekako srečna sem bila, če tistemu kislemu zadovoljstvu lahko tako rečem, ko so mi lasje dokončno izpadli. Zame je bil to dokaz, da se mi ne meša, da si vsega ne domišljam in je z mano RES nekaj narobe. Saj veste, kako mislim, otipljive stvari oz. v tem primeru “nestvari” (ali kako naj rečem pleši na svoji glavi) so bile dokaz, da se z mano RES nekaj dogaja in ni vse skupaj le zaplet v mojem namišljenem filmu.

A kako se je film končal?

Začel se je avgusta, septembra se je še kar zapletal, huje od Esmeralde in Dinastije, oktobra je postal že tako napet, da nisem več spala. Pet tednov sem se večer za večerom oblačila v pižamo in legala v posteljo. Pred tem sem popila skodelico vročega mleka, kdaj pa kdaj celo kozarec vina, čeprav alkohola sploh ne pijem. A sem poskusila tudi s tem, ker so mi rekli, da vino uspava.

A mene ni uspavalo nič, še branje dolgočasnih knjig ne. Film v moji glavi se je vrtel celo noč. Vsako jutro sem bila vesela budilke, ki je oznanila, da se lahko iz horizontale prestavim v vertikalo, oblečem v dnevna oblačila in odidem v službo. Spala tako nisem niti minute. in v službo sem hodila, ker so bili tam ljudje. Tam je bil tudi moj mož, ki sem se ga držala kot klop, kajti bala sem se novega napada, bala sem se, da bom padla skupaj, da bom umrla.

Vljudnost do prijatelja mi je rešila življenje

Še uspavalnih tablet nisem hotela jesti. Še manj antidepresivov. V mojih filmih so ljudje umirali tudi od uspaval, na antidepresive so se navadili, pa zredili in kasneje padali v še večjo depresijo. In depresija pelje v … no, saj vam je jasno kako so se vrteli ti filmi, kajne?

Za zaključek filma je poskrbel kolega, ki mi je našel “zdravnika”, ki me je poslušal.

“Prosim, najdi mi zdravnika, ki me ne bo po petih minutah odpravil s stresom in receptom za uspavala!”. Pred mano je poklical nekoga in se vpričo mene dogovoril za srečanje. Pričakovala sem napotke v stilu “KC, peto nadstropje, soba na koncu hodnika”, dobila pa “hiša brez fasade v vasi na slovensko hrvaški meji”. Šla sem le iz vljudnosti do prijatelja.

Končno sem zaspala. In končno sem našla sveti gral.

Tistega dne se spomnim bežno. Utrujeno in na koncu moči, me je tja peljal mož. Vem, da sva z “zdravnikom” klicala svetlobo, ljubezen in boga. Plačala sem nekaj deset evrov in se vrnila domov.

Zvečer nisem popila mleka, nisem si natočila vina. Celo pižame si nisem uspela obleči. Film se je končal. Brez dramatičnega konca. Končal se je s tistim medlim koncem, ki me ponavadi jezi. Takrat ne. Zaspala sem okrog sedmih zvečer. Z očali na nosu, obuta v copate in oblečena v dnevna oblačila.

Seveda so se kasneje prikazovali še drugi, tretji in četrti deli iste zgodbe. Noben ni nikoli več dosegel “kvalitete”, globine ali dolžine prvega. In čeprav sem ob vsem čustvenem vživljanju in doživljanju zgodbe izgubila lase, zobe in si povzročila precej škode na svojem zdravju, sem se iz njega tudi nekaj naučila. Tudi sveti gral sem našla. Znotraj sebe.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto:

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.