Vsak od nas ima svojo zgodbo in vsak ima trenutek, dva ali več, ko izgubi tla pod nogami in nima ideje od kod mu moč, da vstane in začne znova… pač nekje…sredi pozicije nič. Ker tam se je vse ustavilo in štejemo ponovno rojstvo… ali ponovno štetje let… ali prediranje jajčne lupine… tako se ti je zdelo, da si obstal v nekem balončku in zunanji svet ne obstaja. Ker preveč boli. Vse, kar se je zgodilo in vse kar spominja na ta dogodek. In morda imaš občutek, da je drugim bolje, da nimajo težav, da jim gre po maslu, da jim je padla sekira v med in jim je postlano z rožicami, da je njihovo življenje kot potica in da je vsak dan nedelja. Pogosto, če ne vedno, se motimo…Ljudje smo različni in vsak svoj križ življenja nosi, svoje bolečine skriva ali jih zelo dobro prikriva na različne načine.
Zgodba o Violeti je vesela, njeno življenje se je začelo pravljično in vse je teklo tako, kot bi si človek lahko želel ali si zamislil. Violeta Zemljič Pšajd, mamica, žena, hčerka, sestra, svakinja, prijateljica, predana sodelavka… Vedno dobre volje, optimistična in s tako svetlo energijo, da napolni prostor in srce slehernega, ki jo ima možnost spoznati. Ob njej je vse lažje in vse stvari dobijo bister pogled in novo spoznanje. In v njenem okolju je princesa ljudskih src, ki nas bogati in oživlja tiste vrednote, ki v resnici nekaj štejejo in nas naredijo ljubeznive, dobrotljive ljudi. Morda smo res že malo pozabili kaj pomeni srčnost, toplina, prijazna beseda, objem in topel stisk rok in zavetje, ki te vedno čaka, ko ga potrebuješ. In ne glede na razdaljo in čas, veš, da lahko računaš na ramo, na svetlo točko, na ‘sestro’, ki nima s krvjo nič skupnega.
Srečen otrok, srečno otroštvo 😊
Violeta z mamo in sestro
Da je majhna Violeta bila s posebnim namenom poslana na ta svet, pove dejstvo, da je bila kljub temu, da je bila dva meseca prezgodaj rojena, živahna in radoživa deklica. Trdoživa že od samega začetka.
Kot otrok je bila pridna, srečna, vesela, igriva in pravijo, da zelo ljubka deklica. Pravijo tudi, da bi ju občasna varuška s sestro, ki je eno leto in šest mesecev mlajša najraje kar za svoji imela. Prva tri leta so stanovali pri babici in dedku v Rožengruntu na veliki kmetiji. Tam je bilo zelo lepo. Preprosto, delavno pa vendar ljubeznivo, sprejeto in lepo. Babico in dedka je naravnost oboževala. Toliko spontane ljubezni, posluha in novega znanja sta s sestro dobili od njiju. Vse tako spontano …Potem so se preselili k drugima babici in dedku na vrh, kjer so imeli novo hišo. V zgornjem nadstropju so si uredili nov dom, ki je bil bližje vrtcu in šoli. Zelo rada se je potepala, bila v naravi, se družila z bratranci in prijatelji. Bila je zelo vedoželjna. V šolo so hodili peš. Zelo pridno se je učila in imela zelo veliko prijateljev in hobijev. Bila sem pri vseh možnih interesnih dejavnostih, šah, plesni, pevski zbor, vokalna skupina, športi kot so košarka, odbojka, rokomet, ping pong, zelo rada je igrala tudi nogomet.
Nekaj časa je želela organizirati svojo nogometno ekipo, pa mi mama ni dovolila. Hodila je tudi v glasbeno šolo, za kar jo je navdušila glasbena učiteljica. Igrala je klavir in končala nižjo glasbeno šolo. Sodelovala je pri vseh prireditvah, pomagala slovenski učiteljici v knjižnici. Rada je pomagala tudi sošolkam in sošolcem ter prijateljem pri učenju. Po navadi je bilo to v šolski knjižnici. Bila je tudi predsednica razreda. Zelo rada je sodelovala pri pripravah in organizaciji prireditev. Kasneje tudi pri kulturnem društvu. Pri gledališkem, kjer smo odigrali kar nekaj iger. Počitnice sta s sestro najraje preživeli pri babici in dedku ter pri botrici in botru na kmetiji. Zelo rada ima živali in zelo rada je pomagala na kmetiji pri različnih opravilih. S sestro sta komaj čakali, kdaj bosta lahko šli k bratrancema na kmetijo, kjer so se imeli naravnost fantastično!
Najstniška in študentska leta
Kot najstnica je postala bolj uporniška. Mami je rada govorila nazaj. Se zaljubila in se potepala s prvim fantom po mestnem parku. Domov ga ni smela pripeljati, ker oče ni dovolil. Prvi dve leti je srednjo šolo delala z velikim zanimanjem, s sošolkami in sošolci so se odlično razumeli. Sodelovali tudi na nekaj prireditvah. Se veliko potepali po ekskurzijah, kar ji je bilo zelo všeč. Vedno je rada raziskovala nove kraje in odkrivala nova zanimiva znanja. Potem v tretjem letniku je malo popustila. Ampak se je hitro sestavila. Vedela je, kaj želi postati in zavihala rokave ter lepo z maturo izpeljala srednjo šolo. Odločila se je za fakulteto. Najprej si je želela na Fakulteto za turizem, ki je bila predaleč… v Portorožu, za kar pa starša nista bila preveč navdušena, potem si je izbrala Fakulteto za notranje zadeve, pa žal ni bila sprejeta. Na koncu je odločila, da bi rada postala profesorica. To naj bi bilo zelo dinamično delo in najlepše poslanstvo. Vmes je delala tudi v Prešernovi družbi in potem pomagala preko študenta v knjižnici. Splet okoliščin je pripomogel, da je na koncu pristala v knjižnici. Svoje delo ima zelo rada. Obdana je s knjigami, študenti in veliko znanja. Ker ima zelo rada glasbo in je bila vedno obdana z njo, trenutno poje v vokalni skupini treh fakultet PEF, FF in FNM z imenom UM Pefke.
Zelo rada je študirala knjige iz vzgoje in pedagogike, saj pravi, da je to študij za življenje. In res, veliko ji je pomagal pri vzgoji svojih treh otrok. Ima čudovito družino. Z možem sta si zgradila nov dom. V času študija je bilo veliko odrekanja, fizičnega dela, neprespanih noči, da imajo danes topel dom.
Trenutek, ki ti spremeni življenje
Do takrat je življenje teklo skoraj kot v pravljici. Zaljubila se je, sta se, nekaj čas živela pri njenih starših, se družila, potepala in si kaj kmalu zgradila svoj dom. Na kratko tudi potovala in se poročila. Kakšno leto po poroki je bila že v pričakovanju prvega otroka deklice Ane. Vse želje in vsi cilji, ki sta si jih zaželela ali si jih zastavila so se kar uresničili, vsaj zdelo se je tako. Prelomen pa je bil trenutek, ko sta z možem skoraj izgubila svojo prvorojenko Ano. O travmatični izkušnji Violeta pripoveduje:
‘Nosečnost pri Ani je potekala naravnost čudovito. Super počutje, športno aktivna, vesela in igriva nosečka. Tako optimistično je šla tudi na porod, ko so se v petek ponoči začeli popadki. 10 dni čez rok. Prvo noč sem se premalo odpirala, čeprav so bili popadki že zelo močni. Potem so me čez dan poslali iz porodne ne oddelek. Zvečer je bila na oddelku druga ekipa, kjer mi je prijazni porodničar rekel, da bom pa to noč res rodila in se rešila muk. Dali so mi umetne popadke in začelo se je noro predihavanje umetnih podatkov. Po treh urah in pol je mož opazil, da se Ana ne odziva več. Pridrvelo je dodatno osebje. Ni bilo več časa za carski rez. Moža so poslali ven iz porodne sobe. Morali so hitro odločiti. Ana se je že napila plodovnica, štete so bile minute, Ana se je zataknila in je niso mogli dobiti ven, samo laske so dobili ven. Prišla je dodatna porodničarka na vakuum, g. porodničar, zelo visok, pa se je vrgel na moj trebuh. Takrat je Ana le smuknila ven. Vsi so z njo vred odtekli, jaz pa nisem vedela kaj se dogaja. Spraševala sem kje je, kaj se dogaja … Nakar je pritekel mož in oba sva jokala … Potem so odločili, da grem na šivanje. Mimogrede so me peljali do Ane, ki so jo vmes oživljali, ker se je rodila klinično mrtva. Potem je bila en teden na intenzivni negi. Kjer je bila priklopljena na vse možne aparate. Preverjali so, kako se bo odzivala, ali bodo vsi organi delovali normalno. Pediatri so povedali, da bi lahko bila huda oblika cerebralne paralize. Dobro je bilo le to, da se je hitro začela dojiti in hitro odzivati. To so bili najhujši trenutki v mojem/najinem življenju. Po enem tednu sva k sreči lahko šli domov. Potem so se vrstili pogosti pregledi in slikanja glavice v porodnišnici, kjer so preverjali njeno odzivanje. Doma sva se veliko ukvarjala z Ano, se pogovarjala, telovadila, ji pela. Izkazala se je prava borka. Po pol leta smo morali v neonatalno ambulanto, kjer so k sreči ugotovili, da se lepo razvija. Nekaj dodatne telovadbe za domov smo dobili. Potem pa še pregled pred enim letom, kjer so bili presenečeni, da je tako hitro začela klepetati in da se je tako lepo razvila. Res težko obdobje za nas vse, vendar se je k sreči dobro končalo. Ana je postala zelo talentirana punca, ki je zraven šole še plesala balet in igrala saksofon. Igrala je tudi odbojko. Postala je vsestransko aktivna in multitalentirana punca. Želi si postati gledališka in filmska igralka. Vsi skupaj se zavedamo, da smo imeli neznansko srečo, da se je zgodba obrnila v pravo smer. Po večini žal ni tako, ‘ zaključi pripoved Violeta.
Ta izkušnja jo je pripeljala do spoznanja, da ko si zastavljaš toliko želja in ciljev, se lahko življenje hitro obrne v drugo smer. V trenutku je lahko hudo in v trenutku se ti lahko vse postavi na glavo. Ne piše vse v knjigah, niso vsi nasveti tam, tudi sam moraš kdaj poiskati atome svoje biti, da premagaš preizkušnje, ki se ti pojavijo na življenjski poti. In le to lahko gre hitro svojo pot. To je bilo resnično zelo težko obdobje za njiju, ki se je pa k sreči dobro končalo. Potem je čez dve leti privekala na svet še hči Iza, vesela deklica in čez dve leti še sin Vid. In začelo se je pestro, živahno veselo obdobje polno novih, spontanih odkritij in raziskovanj. Polno lepih, čutečih, ljubeznivih, iskrivih trenutkov … Ko se prepustiš toku življenja … Toliko iskrene ljubezni, toliko iskrenih nasmeškov … Samo videti in čutiti je treba. Pa vendar je treba vedeti, da ni nič samo po sebi umevno. Za te reči je treba nekaj sebe tudi dati!
Vrednote, ki štejejo…
‘Zame je najpomembneje v življenju, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi, me spoštujejo. Moja družina, otroci, starši sorodniki in prijatelji. Da smo prijazni drug do drugega, si pomagamo, ko nam je težko. Se veselimo, ko nam je lepo. Se radi po družimo in poveselimo. Družina, sorodniki in prijatelji so srce moje duše,’ pravi Violeta in dodaja: ‘Čista in lepa narava, ki me obdaja. Prijetna okolica, za katero skrbimo sami. Sprehodi, kolesarjenje, šport in spontano veselje, ki se postavi na pot. In seveda naše živali, ki so si jih zaželeli otroci in so sedaj kot naši člani družine. Sem tudi zelo velika gurmanka in rada preizkušam nove jedi, rada kaj dobrega skuham in ko mi čas dopušča tudi pečem. Sem tudi zelo sladkosneda. Prav tako tudi moj mož in otroci.’
O sebi pa pove:’ Sem pa seveda zelo pravičniška, zelo me motijo nepošteni, nedelovni ljudje, ki izigravajo druge ljudi ali državo. Ljudje, ki so neprijazni, nepravični, nesramni. Sem mnenja, da ne potrebujemo veliko, da nekomu polepšamo dan. Že prijazen nasmeh, klepet s prijatelji, sosedi, s starejšimi nam lahko polepšajo dneve,’ zaključi svojo misel.
‘Sami smo odgovorni za svoje počutje’
In kaj meni Violeta, da bi si veljalo zapomniti? ‘Sicer sem pa večna optimistka. Verjamem v dobro ljudi in dogajanja. Sami s svojimi dejanji smo odgovorni za naše počutje in počutje drugih. Zato bodimo odgovorni, pošteni, prijazni drug do drugega, sočutni in po teh načelih tudi živimo, da bo nam lepo in seveda tudi našim otrokom ter zanamcem, ‘ nam položi na srce tvojo misel.
Foto: osebni arhiv sogovornice
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.
Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.
Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.