inspire.me

Vsak dan kreirati verzijo sebe, ki jo želim biti

Avtor: Brigita Kruder 30. decembra, 2025

Biti dobro v vseh svojih vlogah

Užiti življenje in se učiti – igrati, zabavati …

Ko očaran obstojiš od lepote, naključja igre svetlobe in barv in s hvaležno mislijo, da si z nekom, s katerim lahko to navdušenje deliš. Popoln trenutek!  (Sestrško jezero)
Foto: Brigita Kruder, 2025

Ta posnetek je nastal pred nekaj dnevi. Bil je eden tistih trenutkov –  Japonci bi mu rekli ičigo-ičie, ki bo ostal z mano za vedno. Ujet je na fotografijo, bila sem na navdihujočem kraju, kjer je vrvelo od življenja, dovolj pozorna/čuječa, da sem ga uvidela, in v dobro družbi, da sem ga lahko delila. Zadnje leto se navdušujem nad izdelavo senčnih fotografij oziroma fotografij senc. Kot majhen otrok sem očarana nad njimi, ko jih uzrem. Po navadi se malce poigram z njimi, zaplešem ali si podaljšam noge, če se le da, pa k zabavi povabim še koga … In v tem neizmerno uživam. Prva senčna fotografija je nastala ob obisku muzeja, ko sem svojo glavo slučajno namestila med svetlobni snop in artfakt na steni. »O, poglej moje kodre, ki se vrtinčijo in ustvarjajo sence!« Naenkrat me je senca zanimala bolj kot vse razstavljeno in prišlo mi je na misel, da bi posnela fotografijo. Tako od takrat, v sodelovanju z digitalnim proizvajalcem hipnih vtisov, ki je vedno z mano, počasi nastaja zbirka. Še premišljujem, zakaj me tako zabavajo in privlačijo. Gotovo mi je všeč, da se lahko igram in z nekaj gibi svojega telesa ustvarim drugačno realnost in včasih (vedno) k tej zabavi zmamim še koga.

Ko sem ubesedovala misli o lepoti tega trenutka, sem slišala: »Ti bi morala delati v marketingu!« Moj hipni odgovor je bil: »Saj delam!« Točno to počenem v službi: prodajam nova znanja, navdušujem, oglašujem, spodbujam k vseživljenjskemu učenju …

Pogovor se je nadaljeval v smeri, da nam z marketingom  načeloma skušajo prodati stvari, ki si jih »želimo«, tudi če tega še ne vemo, oziroma nas v to prepričati. Mi, izobraževalci odraslih, pa ljudem »prodajamo« oziroma jih spodbujamo k nakupu nečesa, za kar pogosto menijo, da ne potrebujejo. Prodajamo (najraje) v bistvu tistim, ki nočejo naših izdelkov. Saj ne vsi, nekateri pa gotovo. Tiste si še posebej želimo pritegniti v vseživljenjsko učenje. Želimo jim predstaviti navdihujoče zgodbe tistih, s katerimi se v službi vsakodnevno srečujemo. Z ljudmi, ki nam zaupajo, z nami sodelujejo in se pri nas učijo. Uživajo v radostih svojih prizadevanj.

Delo v kampanji Lahko.si ni nič drugačno, le da tu iščemo tiste odrasle, ki še ne uživajo blagodejnih učinkov vseživljenjskega učenja. Ti so daljše in bolj zadovoljno življenje, večja socialna vključenost in povezanost ter občutek pripadnosti in potrebnosti skupnosti.

Projekt ozaveščanje za VŽU je res priložnost, da napravimo nekaj velikega in spremenimo miselnost. Gradimo mrežo partnerjev v Podravju in širimo zavedanje o VŽU. Za to si prizadevamo sicer že več desetletij, vendar tokrat prvič podprti z nacionalnim projektom in sredstvi.

Delati, delati dobro …

Del ekipe Ljudske univerze Slovenska Bistrica ob priliki Dneva poklicev. Foto Studio Brbre, november 2025

Res imam rada svoje delo. Tako zelo veliko mi daje. Lahko kreiram nove programe, ustvarjam delovno okolje, daje mi dobro mero svobode, ki mi je zelo pomembna. Pri tem lahko uporabljam svoje znanje in izkušnje ter sodelujem z modrimi ljudmi. Uresničujem svoje zamisli in ideje. Želim si razumeti svet, ljudi in na svoj način si prizadevam, da s svojim delom prispevam k temu, da je svet boljši.

Srečanja z ljudmi in dobre knjige me pomembno zaznamujejo. Sprožijo razmišljanje, vodijo v pogovore, razvoj. Hkrati mi je pomembno, da lahko naučeno, prebrano tudi živim, preizkusim in delim s svojimi otroki, partnerjem, sodelavci, prijatelji … Če ostane le v moji glavi, se mi zdi premalo.

Moja poklicna pot je razgibana in lahko rečem, da sem po poklicu zdravstveni tehnik, profesorica biologije in kemije, magistra biologije in  da opravljam delo direktorice Ljudske univerze Slovenska Bistrica. Res sem rada hodila v šolo, rada sem se učila, bilo mi je zanimivo, predstavljala sem si, da bom enkrat znala vse! Da bom ženski Žiga Zois svojega časa.

Moje predstave o znanju in življenju so bile takrat kar napačne. Mislila sem, da bom obrnila svet na glavo in ga napravila drugačnega, boljšega. Sčasoma sem pričela ugotavljati, da vsega ne znam, vsega ne morem in zmorem, vendar pa tudi razumevati, da lahko zelo veliko naredim tudi na drugačne načine. Biti najboljša ljudska na svetu ali biti najboljša ljudska za naše ljudi v lokalnem okolju? Tovrstna vprašanja so počasi dobivala odgovore.

Danes, po treh desetletjih poklicne poti, sem zadovoljna z razgledom od tu. Tako s tistim za nazaj, kakor tudi z vizijo za naprej. Hvaležna sem tudi za možnost, da lahko kreiram delovno okolje v skladu s svojimi vrednotami in jih delim tudi z drugimi. Ljudska gre na zeleno je tako eden naših najbolj prepoznavnih projektov, ne le v lokalnem okolju. Pred dvema letoma je prišel v našo hišo nov »kamen«. Simbolizira slovensko nagrado Horus, ki smo jo za strateško celovitost pravne osebe na področju družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja prejeli na naši Ljudski.

Moj seznam malih in velikih čudežev …

Koncert v parku. Foto Marko Vindiš, 2019. Eden tistih velikih čudežev (1700 obiskovalcev, ki so se pripeljali z manj kot 100 avtomobili, za sabo pustili 5 smeti, nobenega negativnega komentarja na socialnih omrežjih, 75 prostovoljcev, 120 nastopajočih, še vedno odmeva v pogovorih)

Sodelovanja in timskega dela sem se učila pri Godbi na pihala Impol in v folklorni skupini. Letos bi praznovali 100-letnico godbe, če bi še delovala. Ko sodeluješ v orkestru, razumeš, da sam ne moreš toliko kot skupina, hkrati pa tudi, da je pomemben vsak član. Odigrati koncert, odplesati splet, voditi folklorno skupino …

Takrat sem se navdušila nad tem, da dobro vodena skupina ljudi dela čudeže. Sem že hotela zapisati male čudeže, pa niti niso vsi tako mali! Koncert v parku, ki smo ga organizirali ob 60-letnici naše Ljudske in 10-letnici delovanja Lions kluba, je bil eden takšnih čudežev. Za vedno bo zapisan v mojem srcu in verjamem, da tudi kakšnih 1700 drugih Bistričanov čuti tako. Moj seznam malih in večjih čudežev je dolg in zadovoljujoč. Dodam lahko še parade učenja, neštete TVU dogodke, izdaje knjig in tudi čisto vsakdanje dni, ko naša ekipa deluje usklajeno, mirno in usmerjeno v dobrobit naših udeležencev izobraževanja.

Kaj smo ljudje? Spomin smo …

V našem spominu živijo drugi, mi živimo v njihovih spominih. »Vsi smo sestavljeni iz sebe in drugih ljubezni, drobcev časa, krajev, ki smo jih obiskali, knjig, ki smo jih prebrali in pozabili, srečanj in srečevanj …«, je zapis, ki mi je dal misliti (L. Apppignanesi: Vsakdanja norost).

Slikarska delavnica z mojimi dragimi ljudmi. Foto: Brigita Kruder, 2025

Izteka se leto, v katerem smo se člani naše družine dogovorili, da si za rojstne dni ne poklanjamo več daril, ampak doživetja. Skupna doživetja. Koliko lepega, nenavadnega in zanimivega smo doživeli to leto skupaj: potovali, slikali, vadili Taj ji Quan in jogo, jedli dobro in nenavadno hrano … Ideje za nove spomine kar dežujejo. Slavljenec izbere doživetje, potem pa sledi najbolj zahteven del – usklajevanje urnikov! Vsak dan se bolj zavedamo, kako dragocen je čas, ki ga preživimo skupaj, in se potrudimo, da se čim pogosteje ujamemo.

Biti del skupnosti, sodelovati, prispevati …

Najbolj me osrečujejo dobri odnosi z ljudmi. Takrat se počutim povezano, moje življenje ima smisel in pomen. Z drugimi se primerjam, ne za to, da bi tekmovala, ampak  zato, da bi se od njih učila. Delujem v Lions klubu, sem pooblaščenka za sklepanje zakonskih zvez, v službi snujemo nove zanimive projekte, vodim pogovorne skupine, občasno učim ljudske plese, živim in delam v lokalnem okolju, ki ga poznam in cenim. Svoj mali svet želim narediti boljši, ga deliti in biti dobra okoliščina za druge.

Lahko rečem, da so velike želje v mojem življenju odkljukane. Rodila sem dve krasni hčeri in ju pospremila v svet odraslosti, napisala sem knjigo ali dve, uredila vrt, na katerem lahko mirno uživam v žabjem orkestru, tudi če trava ni brezhibno počesana. Štejem se za srečnega človeka. Želim si, da bi svet globalno oziroma ljudje zmogli modrost mirnega življenja.

Mag. Brigita Kruder, direktorica Ljudske univerze Slovenska Bistrica. Foto studio Brbre, 2025.

Zdelo se je, da bo robotizacija prinesla manj dela. Potem se je zgodila epidemija in vsi smo pričakovali koronarenesanso. Pravkar smo še govorili o 30-urnem delovnem tednu, naslednji trenutek pa že uvajamo model 9-9-6. Menda tako delajo najboljši in najbolj konkurenčni?!

Kam divjamo? Zakaj divjamo? Materialna rast ni neomejena. Ali je nenehno pehanje za več res edina možna pot? Kakšna je vzdržna in trajna civilizacija? Obstaja pravičnejša ekonomija, vzdržna za vse? Zakaj se ne ustavimo in malce igramo s sencami?

Dlje sem na svetu, več imam vprašanj …

Kaj mi je res pomembno? Kaj me še čaka?

Uresničiti še nekaj zamisli, zoreti tako, kot običajno voščim prijateljem za rojstni dan: »Naj se medi življenje!«

Humor naredi življenje »umami« in ko se vrnem iz službe, pogosto slišim: »No, ali si rešila svet?« Po navadi odgovorim: »Sem za danes. Jutri pa je nov dan!«

O Navdihni me in izdajatelju revije, podjetju Insights d.o.o.

Spletni portal Navdihni.me  in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.  Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta. Insights d.o.o. in Ljudska univerza Slovenska Bistrica sta koordinator projekta VŽU in medijske kampanje Lahko. si za regijo Podravje.

Foto: arhiv sogovornice