Sestra Andreja: Ena sama vžigalica odvzame temo

Sestra Andreja: Ena sama vžigalica odvzame temo

Sestra Andreja: Ena sama vžigalica odvzame temo

by 26. februar, 2019

Sestra uršulinka Andreja Godnič, Kraševka in misijonarka, ki bo letos dopolnila 48 let, nas je navdušila s svojo iskrenostjo, prizemljenostjo izkušenj kot misijonarka v Peruju, kjer je že deset let. Prav danes, 26. februarja, pa se podaja v Venezuelo na nov misijon. Neverjetno odprto spregovori o svojih »nejeverno-tomaževskih« izkušnjah, o ljubezni do Boga ter preseneti z izjemno pronicljivim pogledom na aktualna dogajanja v Sloveniji in po svetu. Svoj misijon je začela v Andih, a sebe označi za »fejk misijonarko«, čeprav bolj iskrene poslanke Božje besede še nisem srečala. Med drugim za Navdihni.me spregovori tudi o bolečini zaradi razslojevanja, o notranji votlosti mladih (v Sloveniji in širše) ter o preobrazbi cerkve kot inštitucije. In doda: končno.

Si folklora ali si resničen?

Rodila sem se v času socializma, komunizma; pri nas doma pa smo bili verni na naš kraški način. Mene je vse to vedno nekako privlačilo: maša, tisto nekaj, čemur rečem mistika. Potem smo odraščali in kaplan nas je peljal na duhovne vaje. Mi, kakšnih 150 nas je bilo, smo delali norije, igrali kitaro, jaz pa sem se počutila kot ribica v vodi.

Spomnim se, da kolikor že sem dobila, rečem temu, duhovnih dotikov, vedno bolj lačno so me delali. To je bil moj problem: ko sem hodila s teh množičnih duhovnih vaj, sem postajala vznemirjena: ali je to občutenje do Jezusa, ta vera, samo folklora ali je kaj resnega? Nisem Ga še tako začutila, da bi vedela, da sva midva res v kontaktu, in to me je mučilo. Govorila sem Mu, da hočem videti, ali si živ, ali je vse to, kar govorimo, res ali gre le za folkloro: »Ker če je to folklora, potem ne bom več verna in bom ateistka. Če pa si Ti res živ, se pa skonektaj z menoj, da te bom osebno izkusila.«

On hoče, da postanem nuna. Jaz pa sem bila tako huda, joj, kako sem bila jezna. Pridem sem, iz kraškega okolja, končno hočem nekaj zares in ponudim prst. In evo, On hoče roko. Pa sem ga prosila, glej, komaj sem začela malo živeti, daj mi še malo časa.

Seveda sem imela že prej ogromno duhovnih izkušenj. Ko prehajaš, zoriš, rabiš dejansko dozo, da se te stvari vzpostavijo in potem je mir. Našega kaplana sem prosila, naj me pelje na kakšne  malo bolj resne duhovne vaje (smeh). No, jaz pa sem bila taka živa in je rekel: No, dobro, jaz te poznam, poslal te bom na ignacijanske duhovne vaje, to je pet dni v tišini in in bomo videli, če boš zdržala.« Štela sem 17 let. Ja, hočem iti, sem rekla. Tako sem bila v res posebnem, odmaknjenem okolju pri jezuitu Marku Mohoriču, ki je bil res v Svetem Duhu.

In se skonektam: Bodi moja

Ko je jezuit p. Marko razlagal božjo besedo, mi je srce razbijalo. Bili smo v tišini, imeli smo pet meditacij po eno uro na dan. Zelo mehko nas je uvedel v to, kako pustiti besedi, da te poboža, objame, da te ozdravi, te osvobodi. Meni se je zdelo, da lebdim tri metre nad tlemi; bilo mi je, kot da sem zadeta (smeh). Zelo intenzivno sem vse to doživljala; spomnim se psalma 63, »o Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi …« bila sem v kontemplaciji. Povsem sem noter padla. Takrat sem prvič dojela, da je On v meni in da ni treba nekaj brcat. Da sem objeta, da je v redu; da sem taka, kot sem, okej, da mu lahko zaupam.

In: »Jaz sem vsa srečna. Grem v svojo sobo, se zleknem, ah, kako je lepo, ti si, midva sva. In to je to.« Takrat je bilo prvič, to je bilo julija 1987, da sem dojela: iz globine je prišlo, rekel mi je: bodi moja, Bilo je tako tako zelo kristalno in jaz sem takoj razumela, da to ne govori metaforično. On hoče, da postanem nuna. Jaz pa sem bila tako huda, joj, kako sem bila jezna. Pridem sem, iz kraškega okolja, končno hočem nekaj zares in ponudim prst. In evo, On hoče roko. Pa sem ga prosila, glej, komaj sem začela malo živeti, daj mi še malo časa. In res, leto dni me je pustil na miru (smeh).

Andreja kot Nejeverni Tomaž: pa dokaži, če si

In čez leto dni sem peljala še svojega brata, da sva šla oba v to tišino. Že pri prvi meditaciji sem ga začutila, Jezusa. Mene zgrabi panika, vzamem Sveto pismo in zašibam ven na vrt. Res mi je bilo hudo – ne bom se poročila, ne bom imela otrok, ne bo mojega turizma, niti potovanj, vse bom izgubila … tam bom živela s samimi ženskami … groza in tema … potem se je začel najin »fight« – meni se je zdelo, da če vse to pustim za seboj, ne bom mogla biti srečna. Ta notranji boj je trajal kar nekaj časa. Poskusila sem biti brez njega, pa ni šlo. To, da bi se poročila in otroke peljala k maši ter se tam vedno soočila z Njim, se mi tudi ni zdelo fer.

~ ~ ~

Ljudje v Limi so drugačni kot visoko gor v Andih … na misijonu se srečujem z ljudmi, ki so se preselili iz džungle, drugi iz obale na severu, tretji spet od drugod. Vsak je navajen na svoje jedi, vsak ima svoje navade … svoje pobožnosti. Zame ni bilo lahko. Spustiti način razmišljanja in čutenja, verovanja in sprejeti nekaj povsem drugega, ni lahko. Sem dogmatik, magistrica teologije … kam naj zdaj to umestim? In potem minejo štirje dnevi in se vrnem med bogate. Zame osebno je pravi misijon, ko živiš med ljudmi, ješ, kar jedo oni, spiš, kjer spijo, kjer ni zdravnika in bolnice in sester ter skypa … Zato sem fejk misijonarka.

~ ~ ~

Sem pa vedno imela to neko posebno intimo z Njim – kot da me je objel od znotraj in sem bila varna. Tako sem enkrat, nekega dne proti koncu četrtega letnika, stopila v sobo v izolskem internatu; v meni je bil vihar in sem bila vsa razmrcvarjena zaradi nezmožnosti sprejeti odločitev, ki me je čakala. In zunaj prav taka nevihta, razburkano morje; Pa pravim jaz Njemu – če si pa tako močan, vsemogočen, pa daj, da se morje umiri, dokaži mi, da si, naredi čudež. In si pri tem mislim, ah kaj, jaz sem taka mala ribica, pa kje boš ti meni delal čudeže … takole, priložnost sem ti dala, dokaza ni in jaz sem svobodna (smeh). Lahko se bom poročila, imela porscheja in tri otroke (smeh). Sem ga prav izzivala: moja mama je vedno pravila, da rabim močnega moškega, ker sem sama vihrava in močna, tako da me bo ukrotil, ker bom sicer vse življenje nesrečna … no, daj, umiri vihar in mi dokaži, da si dovolj močan zame.

I will always love you

In kaj se zgodi? V trenutku bonaza nad izolskim morjem. Pa ne samo to. Tudi v moje srce se je naselil mir, tišina. V soboto zvečer sem povedala mami in očetu. Ljudjei niso mogli verjeti, ker sem bila živahna in sem tako rada plesala. K ušulinkam sem vstopila po končani srednji šoli … Zdaj je že tega 29 let.

Tako imaš oba otroka pred sabo in rečeš, pa čakaj, kdo sem jaz, da bom rekla, kdo je reven in kdo bogat, kaj je revščina, kaj bogastvo?! In kaj bolečina? Ne vem, ne znam razložiti.

Prve mesece formacije sem preživela v Novi Gorici, potem sem šla za kratko v Ljubljano. Dvoletni noviciat  sem delala na Gorenjskem in leta 1994 izrekla prve zaobljube, 25 let nazaj. Teologijo sem študirala v Ljubljani, nato v Mariboru, kjer sem leta 2000 študij končala. Dve leti pred tem, 1998, sem imela večne zaobljube. Že takrat sem začutila misijonski klic. Pa sem spet šla v proces z Njim, da razčistiva, če je to to ali ne.

Jezusova potrditev klica je bila zelo jasna. S sestro Zoro sva šli k maši v Jakobovo cerkev in tam berejo Prva Korinčanom devet … »Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega.« Takoj sem razumela – želi, da tečem za njim, vedno znova, da mu sledim. Leta 2000 sem šla za šest mesecev v Peru. A šele leta 2008 sem šla za res v misijone. Tisto jutro pred odhodom v Peru sem šla še k maši k frančiškanom v Ljubljani in kaj so brali? 1. Korinčanom 9 … Kar lebdela sem od sreče … Čez Prešernov trg so bili napeljani zvočniki in pela je Whitney Houston – I will always love you, najina pesem.

Fejk misionarka

Pet let sem bila v Peruju na tritisoč – štiritisoč metrih. Bilo je čarobno, prava pravljica, zvezde, ovčke, lame … 15-metrski križ smo nosili v hrib s »pleh muziko« kot spremstvom … Zadnjih pet let sem v glavnem mestu v Limi. To pa je druge vrste pravljica. Tu sem fejk misijonarka. Štiri dni živim v bogatemu delu Lime, s šoferji in našo prestižno šolo Sveta Uršula … potem pa sem tri dni na misijonu v Pačakuteku v mizeriji, z barakami, včasih brez elektrike in kar nekajkrat s podganami.

Fejk misijonarka sem zato, ker po naših, slovenskih merilih, je misijonar nekdo, ki živi med najbolj revnimi in nekaj realizira, spremeni situacijo na bolje. Tudi jaz imam te večne skušnjave: narediti nekaj konkretnega, nek projekt, da se situacija izboljša. In potem ne morem nič pokazati, kljub temu da smo sestre že štiri leta tam … Zakaj? V skupnosti smo se dogovorile, da si bomo vzele najprej čas za poznavanje razmer in družin. To ne pomeni, da nimamo donacij! … Slovenci smo dobri ljudje, verni ali ne, vsi smo pripravljeni dati. Izgleda, da znamo začutit ljudi v potrebi. In kljub donacijam za enkrat še ne vlagamo denarja v kakšne konkretne projekte, da nas potem ljudje ne bi popredalčkali kot bogate in bi se s tem preklopili naši odnosi – aha, ona je bogata, nam bo dala denar. Tega nočemo. Zato doniramo na diskreten način, predvsem za pomoč v bolezni, za nakup zdravil, pomoč pri šolanju, prevozih, za hrano, za plenice, za opravljeno delo.

Kaj je krivica, kaj je revščina?

Na našem misijonu v Pačakuteku 20 let nazaj ni bilo ničesar razen peska. Tisti, ki so se preselili sem, so odrezali s svojim verovanjem, tradicijo … to je hudo. In vsak dan se kilometre daleč vozijo z avtobusi, da zaslužijo tistih nekaj solov za preživetje. Starejši otroci ostajajo doma, skuhajo in varujejo mlajše … zelo radi pridejo k nam, ker najdejo v naši skupnosti varno okolje. Je dosti zlorab, nasilja, tudi ugrabitev. Navadno gremo vedno po dve in dve ven zaradi varnosti. Nikoli sama.

Kar me v teh mesecih Slovenije vznemirja pa je … ta praznina, notranja votlost, ki jo srečujem v pogovorih. Kaj bi to bilo? Zdi se mi, da je zadeva kompleksna. Ni črnobela. In je povezana z bolečino.

Da sem lahko sprejela, da pripadam dvema različnima svetovoma, sva morala najprej midva z Jezusom razčistiti. Eni imajo, drugi nimajo, krivica. Ves čas mi je metalo »ven varovalke«. Dokler nisem v enem samem dnevu doživela globoke bolečine dveh punčk, ene iz Pačakuteka, druge iz naše bogate šole. Dopoldne sem stisnila k sebi Rosito, ki je jokala, ker je zjutraj bilo doma tako zelo hudo. Za kosilo sem se vrnila v Sveto Uršulo. K meni je pritekla punčka in zajokala: »Si žalostna?« sem jo vprašala. »Mamica včeraj ni prišla domov,« je zaihtela v krilo. Ko sem jo stisnila k sebi, me je prešinilo, da sem zjutraj doživela podobno bolečino. Vsaka od teh štiriletnic pripada svojemu svetu in vendar obe jočeta od hudega. To so bolečine, povsod, težko je to sprejeti (op. ur. ob tem spominu začne Andreja zelo kašljati in pogovor za kratek čas prekineva). Tako imaš oba otroka pred sabo in rečeš, pa čakaj, kdo sem jaz, da bom rekla, kdo je reven in kdo bogat, kaj je revščina, kaj bogastvo?! In kaj bolečina? Ne vem, ne znam razložiti.

Me, uršulinke, že petsto let ustvarjamo socialne prostore. Ne zato, da enkrat na mesec pridejo bogati in prinesejo riž. Pač pa ustvarjamo prostore, da so lahko skupaj revne in bogate punčke; revni imajo grozne predsodke proti bogatim in obratno. Mi ustvarjamo prostor, da lahko bogati in revni doživijo drug drugega, da pridejo v stik, da se začnejo učiti skupaj, potovati skupaj … in počasi se človek odpre človeku. To je naše poslanstvo.

Schnellkurs misijonstva

Biti misijonar pomeni prinašati Jezusa drugim. V drugi kulturi. Če se ne zavedam svojih mentalnih kategorij, kako razmišljam in dojemam svet okrog sebe, lahko naredim veliko škode. Primer: v Peruju tam na 4000 metrih je mrzlo, ker ni centralne kurjave; še nikoli nisem doživela toliko mraza, kot tam. Zato sem pridobila donacije oblačila in obutev iz Lime. Moja ideja, jasno – rezultat mojega načina razmišljenja – je bil vse podariti. Kateheti in  moje sestre so mi rekli, da to ne gre, res ne. »Naredili bomo tržnico solidarnosti in vse prodajali po en sol. Ti boš stala ob strani, nič komentirala, saj bodo drugače vsi prišli do tebe in hoteli vse zastonj. Če stvari podariš, tega ne cenijo, nima nobene vrednosti. Opazuj!«

Taka navodila sem dobila. In res: prva je prišla mamica šestih otrok, za katere sem vedela, da so zmeraj bosi … sem rekla, ja, ta bo šla najprej k štumfom, tistim volnenim, ker so bili mali vsi popečeni od mraza. Ona pa je šla direktno k bluzicam, ker so imele bleščice … mene je čisto šokiralo. Pa so mi moji rekli – štumfi so rezultat tvoje mentalne kategorije, ne pa njihova potreba. Oni pasejo živali bosi že od malega … Koliko je bilo takih spoznanj! Kako daleč je moj evropski način dojemanja stvari od perujskih domačinov!

Dojemanje sveta je povsem drugačno

Leta 2013 sem z dvema mladima paroma in njihovimi otroki prišla v Slovenijo na enomesečni misijon. Prvič sem prevajala vprašanja Perujcev za nas Slovence. Vsa leta namreč prevajam vprašanja Slovencev za Perujce. Ko smo se pripravljali na odhod v Slovenijo, sem jim povedala, da bomo en teden pri naši mami, ki živi skromno, ne more plačati vseh položnic, ker njena penzija ne zadostuje. Pomaga ji moj brat.

Vse to sem jim razložila in jih pripravila, da ne bi imeli prevelikih pričakovanj … Vsi štirje so bili resnično zaskrbljeni: zanje ena ženska, ki živi skromno, pomeni, da ima eno majhno sobico, kjer kuha, spi in jé. »Kako bodo naši tije otroci zdržali v tako majhnem prostoru?« so se zaskrbljeno spraševali. In tako pridejo Perujci k nam in so šokirani: mama živi v dvonadstropni hiši z velikim dvoriščem, z igrali, s peskom za igro … z avtom, internetom in s toplo vodo. Uh, je bilo to zanje. »Tvoja mama živi skromno???« so me dražili. Pri nas smo takrat vsi govorili o finančni krizi … oni pa so rekli: a to je finančna kriza?

Rabim novo duhovno aplikacijo

Kmalu bo pretekla druga petletka mojega misijonarjenja. Navadno ga generalna mati podaljša za določeno obdobje. Midva z Jezusom morava pred vsakim takim podaljšanjem malce razčistiti … do sedaj mi je bilo logično, da ostajam v Peruju, a sem se vedno dala na razpolago tudi za druge misijone, če bi me potrebovali tam.

Počasi čutim leta, sedaj sem že 47 let, letos bom 48, in v primeru, da bi me poslali nekam drugam, nimam več toliko »sokov in energij«  … ko sem bila mlajša, je bila Slovenija zame vedno premajhna in sem zmeraj želela nekaj novega, nekam drugam, danes ne več (smeh.) (op. ur.:V času nastajanja intervjuja s. Andreja še ni vedela, da prav danes, 26. februarja, odhaja v Venezuelo – in novega misijona se toplo veseli.)

Ko odpreš grobnico, se pazi strupenih plinov

V Peruju me nenehno sprašujejo, kdo smo Slovenci. Povem jim, da eni trdijo, da smo hlapčevski narod. Mogoče je res, da smo skozi stoletja razvili ta mehanizem za preživetje. Za en narod je tipično, da si ljudje med seboj pomagajo, drugi pa se raje dol cukamo – mi smo taki, z neke vrste hlapčevsko mentaliteto, da ja ne bi kdo ven štrlel. To je ta negativna plat. Obstaja pa tudi pozitivna. Na primer naša dobrota: že leta in leta osebno izkušam, kako Slovenci, s katerimi se recimo po naključju srečamo tu v Limi in jim pripovedujem o našem misijonu v Pačakuteku, takoj spontano reagirajo: poslušajo, začutijo, me objamejo in stisnejo bankovec v roko. Ni pomembno, ali je veren ali ne: »Za tvoje otroke v Peruju,« rečejo. Mi Slovenci, Slovenke začutimo, to je to pozitivno.

Kar me v teh mesecih Slovenije vznemirja pa je … ta praznina, notranja votlost, ki jo srečujem v pogovorih. Kaj bi to bilo? Zdi se mi, da je zadeva kompleksna. Ni črnobela. In je povezana z bolečino. Vrhunsko je to prikazal Drago Jančar skozi pripoved o Veroniki v knjigi To noč sem jo videl. Mogoče prav v tem zadnjem obisku odkrivam bolj jasno sledove naše kolektivne travme, bolečine, ki jo živi naš narod. V Peruju mi razlagajo, da odpiranje grobnice, ki so jo zapečatili pred tisočletji, zahteva poseben postopek spuščanja strupenih plinov. Če ni previdnosti, strupeni plini lahko ubijejo. In tako je pri nas. V duhovnem tkivu našega naroda je zelo intenzivna bolečina, v vseh delih enako, taka ali drugačna. Ko odpiramo zgodbe in nismo spoštljivi in skrajno previdni, nas strupeni plini zla lahko ubijejo, ubijejo veselje, smisel po življenju, moč za biti skupaj.

1500 let neobstoja

V naši perujski redovni skupnosti  vedno praznujemo dan neodvisnosti Slovenije z našimi kranjskimi klobasami, s kavo barcaffe in gledanjem kakih sanjskih posnetkov slovenske narave. Ko sem lani  mojim sestram kazala slike, je bila med nami tudi s. Pija, 94-letna Nemka. Ko sem med kazanjem slik čisto padla v razlago zgodovine naših 1500 let, je s. Pija vsake toliko vzkliknila: »Pa to je Nemčija, vi ste vsi Nemci, vi bi morali govoriti nemško!« Ker je najstarejša med nami in za povrh popolnoma gluha, navadno ne damo dosti na njene pripombe. Takrat sem pa zelo izkušenjsko lahko razložila sestram, kakšno je bilo doživljanje naših prednikov skozi stoletja: »Vidite, to kar zdaj doživljate med nama s Pijo, so moji predniki in jaz živeli do leta 1990. To je nekaj, kar je del naše identitete, to je vtkano v naš DNK: 1500 let nismo imeli pravice obstoja.”

Zadnjih petdeset let je sistem pomagal, da smo izgubili stik z našo globino; nismo smeli biti to, kar smo. Naš jezik ima dvojino, ker po naravi hrepenimo po dotiku, po notranji povezanosti in bližini z drugimi. Izgubili smo identiteto, stik s svojim bistvom in s tem z globino nas samih in drugega z drugim. To, kar počnemo (cukanje navzdol, nagajanje), je ravno nasprotno naši naravi. Zato smo tako nasilni sami do sebe, ker nismo smeli živeti tega, kar smo – smo samomorilni, imamo alkoholizem, povzročamo prometne nesreče …

Votlost in brezveznost v očeh mladih

Vse to skupaj se najmočneje izraža v mladih generacijah. Ko sem leta in leta spremljala mlade tu v Sloveniji, sem se pogosto srečevala z njihovo praznino. Sprva sem mislila, da ima ta eksistencialna votlost korenino v psihološki bolezni. Sčasoma sem odkrivala da gre za infestacijo zla, zdaj pa sem vedno bolj prepričana, da se globoke duhovne rane prenašajo iz generacije v generacijo.

Na primer: v moji družini smo imeli dve generaciji nazaj  vosovce, ki so bili odgovorni za sezname ljudi, obsojenih na smrt. Njihovi najbližji so bili izgnani v Nemčijo in so v požigu, ki je bil namerno sprovociran s strani partizanov, izgubili vse. Po Antonu Šibelji – Stjenku, ‘heroju’, ki je dal ukaz za napad, pokol in sežig motorizirane kolone je npr. poimenova naša komenska osnovna šola.  Tretji so bili mobilizirani v italijanski vojski, četrti usmrčeni vpričo moje mame, ki je bila stara manj ko eno leto. Kakšne globoke rane!  Same travme … in jaz sem zdaj tretja generacija. Drama. Na Krasu je še veliko kosti, v dobesednem pomenu, koliko je šele strupenih plinov, ki ubijajo, ker se jih ne zazna. Jaz jih lahko voham, zaznam, začutim v pogledu, v nezadovoljstvu, v brezokusju, v brezvoljnosti, v votlosti.

Če sem iskrena, imam občutek, da se kot Cerkev ‘levimo’ … Smo v fazi, ko vse boli, vse tišči, vse je muka in nezadovoljstvo, ker mora staro dol. Gnoj mora ven … naš greh rabi priti na svetlo, da žrtve več ne trpijo.

To pomeni, da ne morem mladih gledati izven tega zgodovinskega konteksta. K temu je treba dodati, da naši mladi ne živijo samo prehoda iz komunizma v demokracijo, ampak živijo tudi kompletno spremembo obdobja. Oni so prva generacija mladih, ki v nasprotju z vsemi nami vedo, da prihodnost ne bo boljša, kot smo jo anticipirali mi. Mi smo vedeli, da bo na koncu filma ‘happy end’. Oni v to več ne verjamejo. In to v njih povzroči nekaj, česar si mi ne znamo predstavljati: ves ta pesimizem, sivina, njihov brezveze. In ja, mladi so si dvakrat tuji – že mi smo si, oni pa dvakrat. Pa še vsa ta tema okrog njih … zato se morajo dati na off, na elektronske naprave, na rezanje, da jih preveč ne boli.

Žarki svetlobe

In vendar lahko ena sama vžigalica odvzame temi njeno mračnost. Tu v Sloveniji odkrivam veliko tega. Tudi portal NavdihniMe je en tak žarek svetlobe. Mladi takoj prepoznajo luč od teme. Imajo dostop do vsega – gredo na internet in to je to. Prednost njihove generacije je, da točno vedo, kaj je pristno in kaj ne. Zato imajo youtuberje. Imajo na tisoče kanalov in točno najdejo tisto, kar jih prepriča, kar je avtentično. To je njihova prednost. Dodaj k temu še našo dvojino, torej sposobnost, da se začutijo, da so topli in lepi, in zaokroži to še z zgodovinskim dejstvom, da smo bili del habsburške zgodovine in so zato naši mladi globalni, povsod doma, in dobiš rezultat: Uau! Ni potrebno nič spodbujati, imajo že vse v sebi (smeh).

Zakaj sem tako idealistična z mladimi Slovenci/kami? Iz izkušenj. Ko obiščejo npr. naš misijon Američani, je vse wooobuuum, »the greatest and the best«; Poljaki, npr. vse je ooooo in vse samo Poljska. Ko pa pridejo Slovenci, sprašujejo … se zanimajo. Pozorni, topli, občutljivi … »Wow, kako je to lepo.« Perujci se takoj objemajo z nami, se sprostijo, se pogovarjajo in rečejo: »Kako je možno, da ste vi Slovenci kot narod tako topli?«

Zdaj se levimo

Zato sem vedno bolj prepričana, da  naš narod potrebuje to, kar je naredil Jančar v omenjeni knjigi: vedno znova in znova osvetljevati širši kontekst. Koliko generacij se zamenja, preden se razvije demokracija? Kako dolgo traja, da se v narodu zacelijo rane genocida, pobojev, krivic? Kakšen proces potrebuje narodna sprava? In še in še. Videti zgodovinsko dejstvo z različnih vidikov in spoštovati in vzeti zares bolečino in travmo vseh vpletenih. Samo tako bomo lahko izšli iz samouničenja v razcvet.  Na tak način bi mlajše generacije lažje razumele, kaj se jim dogaja.

Tudi mlajše generacije katoličanov. Hvala Bogu, da je prišel papež Frančišek! Hvala Bogu, da se marsikaj, na kar smo bili navajeni, maje. Je malo težko razumeti, da je nam, ki smo v Katoliški Cerkvi jasno, da smo po eni strani tak ‘greh’, da bi nas lahko Gospod Bog gladko izpljunil, po drugi strani pa taka svetost, da lahko temi vzamemo vso temo z eno samo duhovno vžigalico. Če sem iskrena, imam občutek, da se kot Cerkev ‘levimo’ … Smo v fazi, ko vse boli, vse tišči, vse je muka in nezadovoljstvo, ker mora staro dol. Gnoj mora ven … naš greh rabi priti na svetlo, da žrtve več ne trpijo. Potem lahko gremo na kolena in prosimo za oproščanje. In samo tako lahko vzbrsti na dvatisočletni Starki nekaj povsem novega! Nekaj, kar rabi Slovenija in človeštvo.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o. Uvod zapisala Natalie Cvikl Postružnik.


Foto: http://solideo2008.blogspot.com/

No Comments so far

Jump into a conversation

No Comments Yet!

You can be the one to start a conversation.

<