Zadovoljstvo drugih je naše medsebojno darilo

Zadovoljstvo drugih je naše medsebojno darilo

Zadovoljstvo drugih je naše medsebojno darilo

avtor 16. decembra, 2019

Boris Jurak je nekdanji športni pedagog,  aktivni upokojenec, računalničar, ljubitelj narave in fotograf. Bil je zagrizen in navdušen športnik. V nekem obdobju je amatersko slikal na papir, platno, steklo in svilo. Nekaj izdelkov visi na stenah stanovanj sorodnikov in prijateljev, imel pa je tudi samostojno razstavo. Eden od poklicev, ki jih je opravljal, je tudi poučevanje računalništva. Danes ga poznamo predvsem kot navdušenega fotografa, ki s svojimi objavami fotografij in zapisov na družbenem omrežju marsikomu polepša dan. Njegovo življenje pa niso samo prijetni trenutki; tudi razočaranja in bolezni so trkala na vrata. Ta zapis objavljamo kot naše darilo za njegov rojstni dan, ki ga praznuje prav danes. Kateri? Ni bistveno. Ker je po duši mlad!

Otroštva se spominjam z nostalgijo

Kdo je Boris Jurak?

Sem Boris Jurak, športni pedagog v pokoju. Rodil sem se kot drugi otrok, imam še sedem let mlajšega brata, ki živi v Ljubljani, in dve leti starejšega brata, ki, prav tako kot jaz, živi v Slovenski Bistrici. Imel sem tudi sestrico, dve leti mlajšo od mene, ampak je umrla, ko je bila stara dve leti. Brata sta značaj povzela po očetu, sam pa sem bolj podoben mami in zato nekoliko bolj odprto pokažem čustva. Še posebej čustven sem postal po smrti mame.

Kakšni so spomini na vaše otroštvo? 

Otroci smo bili povezani z naravo že od malega, v naravi je bilo naše drugo domovanje. Bili so drugačni časi, saj takrat ni bilo telovadnic, igrišč, žog, drobnih rekvizitov ali orodij ter vsega, kar imajo otroci danes. Morali smo se znajti, zato smo iskali zabavo tam, kjer je to bilo mogoče – travniki so bili igrišča, drevesa so predstavljala telovadna orodja, vsaka palica ali kamen so bili rekviziti. Oboževali smo gozdove in parke, potoke in ribnike, ki so se pozimi spremenili v naša drsališča, hribčki pa so ponujali priložnost za smučanje in sankanje.

Ko šport postane poklicanost

Šport je postal več kot samo prostočasna dejavnost, …

Leta 1960 sem postal dijak prve generacije Srednje šole za telesno vzgojo v Mariboru. Imeli smo majhno in skromno opremljeno telovadnico in stadion Branik ter igrišče Partizan, zato smo pomanjkanje orodij nadoknadili v naravi. V Stražunskem gozdu smo tekli, veslali smo na Dravi, na Kalvarijo in Piramido, dva znana hriba nad mestom Maribor, smo se vzpenjali na kondicijske treninge, v Radvanju, pod vznožjem Pohorja, pa smo imeli predvojaško vzgojo. Če izvzamem tistih nekaj ur v učilnici, smo pretežno delovali v naravi. Imeli smo tudi plavalne tečaje v Rovinju, smučarske tečaje na Smrekovcu in Peci, opravili pa smo del Slovenske planinske transverzale.

… in je postal poklicanost.

Črno jezero

Kot mlad učitelj športne vzgoje sem pričel poučevati na malih vaških šolah, najprej v Laporju, nato na Tinju. Ponovno sem bil v naravi, tam sem iskal navdih za svoje delo. Gozd je bil igrišče, drevesa so bila plezala, sami pa smo si naredili tudi smučišča, saj urejenih z vlečnico ni bilo. To so bili posebni izzivi, kajti vse, kar sem počel z otroki, sem moral najprej pripraviti sam ali pa s pomočjo mojih učencev.

Danes je vse drugače in lažje, prideš z učenci v telovadnico, čakajo te orodja in blazine, na atletskem stadionu so pripravljene vse naprave, v fitnesu te čakajo naprave, smučišča imajo vlečnice in sedežnice.  Zelo pomembna je razlika v tem, da je šolska ura za učence daljša, kajti v preteklosti, v mojem začetku, smo veliki del ure porabili za priprave, da smo sploh lahko za silo realizirali program.

Otroci moja prva bolečina in prvo darilo

Moje delo in poklic sta me naredila drugačnega, saj sem vse življenje delal z ljudmi, predvsem z otroki. Usoda je hotela, da zaradi določenih zdravstvenih problemov z ženo nimava svojih otrok. Prav zaradi tega sem svojo ljubezen do otrok delil med otroke sorodnikov in prijateljev, katerim sem posvetil veliko svojega prostega časa. Učil sem jih smučati, plavati, bili smo zelo (športno) aktivni.

Dober odnos sem imel tudi z mojimi učenci, bil je načeloma prijateljski, vendar sem vedno postavil mejo, do kod smo lahko prijatelji in kje je meja med njimi kot učenci in med mano kot učiteljem. Otroci so to dobro sprejeli in harmonija med nami je vedno bila na visokem nivoju. Morda pa sem kot učitelj ravno zaradi takšnega načina dela imel veliko avtoriteto.

Ker sem delal s srcem, so bili dosežki izjemni

Nizali ste uspehe kot učitelj in kot mentor.

Med leti 1980 in 1987 sem v eni od tovarn v Slovenski Bistrici opravljal dela organizatorja športne rekreacije. Skrbel sem za počitniške domove in pripravljal razporede letovanj na Rabu, v Malem Lošinju, v Červarju pri Poreču, kjer smo imeli svoje počitniške kapacitete. V ta sklop je spadalo tudi smučišče na Treh Kraljih, saj smo ravno takrat odprli smučišče Veliki vrh. Organiziral sem tudi športne igre delavcev v aluminijskih industrijah  Jugoslavije.

Leta 1987 sem postal vodja novozgrajene Športne dvorane Bistrica, kar je bil zame velik izziv. V lepo urejeni in dobro opremljeni telovadnici sem videl ogromno možnosti za nudenje dodatnih dejavnosti otrokom, tako da sem se lotil treniranja rokometnih ekip. Kasneje sem se posvetil  treningu gimnastike, za katero je bilo veliko zanimanja. Bili smo zelo uspešni tudi na tekmovanjih. V vseh štirih kategorijah, dveh fantovskih in dveh dekliških, smo na državnih prvenstvih skupaj osvojili kar 105 medalj in 45 pokalov, v vsaki kategoriji smo imeli tudi državnega prvaka Slovenije. Na to obdobje imam čudovite spomine in seveda sem zelo ponosen na svoje učence!

Če ne delaš na sebi, kljub uspehu pride bolezen

A za uspehi pride … načeto zdravje.

Pogled s Pohorja na Donačko goro in na Boč

Pride čas v življenju, ko malce preceniš svoje sposobnosti in zmožnosti, takrat se pojavi bolezen. Jaz nisem bil izjema. Leto 2002 je bilo zame usodno in prelomno leto, saj sem doživel relativno težek srčni infarkt in takrat sem se od športa moral posloviti. Zaradi močne želje po življenju sem relativno lahko premagal infarkt. Prezgodaj je bilo, da bi se predal, saj sem vedel, da še ni moj čas in da sem lahko koristen drugim in sebi.

Prvo leto po infarktu je bilo dokaj težko, saj sem moral športno aktivnost zamenjati z drugimi stvarmi, kar je bil izziv, saj sem bil vse življenje aktiven športnik. Ampak ker sem v

ečni optimist, sem presegel sebe in se naučil na drugačen način kakovostno in polno živeti življenje. Ogromno utehe in navdiha sem našel v naravi in fotografiji. Dovoljena sta mi bila le kolesarjenje in hoja in tako sva s psičko vsak dan odkrivala skrivnosti pohorskih gozdov.

Ljubezen do narave na vsakem koraku

Poiskali ste nove aktivnosti, ki so vam zapolnile dušo.

Po infarktu sem se pričel ukvarjati  z računalništvom in digitalno fotografijo, saj sem moral nadoknaditi čas, ki mi ga je prej zapolnil šport. Zdelo se mi je škoda, da bi te čudovite utrinke, ki jih je ponujala narava, gledal sam. Zato je bil moj redni spremljevalec fotoaparat, s katerim sem beležil najzanimivejše detajle naše prečudovite narave in jih kasneje pokazal tudi drugim. Moj moto je bil vrniti ljudi k naravi in fotografije so bile dober začetek.

Na treh Facebook profilih, ki jih upravljam še danes, sem začel javno objavljati svoje fotografije. Ljudem sem želel pokazati, da je mnogo lepših stvari, kot so pločniki, gostilne, kavarne, trgovine. Gnala me je tudi želja, da približam domače okolje ljudem, saj sem ugotovil, da ljudje bolje poznajo tujino kot pokrajino, ki je dobesedno pred nosom. S posameznimi opisi slik sem začel te čudovite kotičke znova približevati ljudem, saj se mi je pogosto zgodilo, da ljudje niso poznali bližnje okolice, ko sem v pogovoru omenil čudovita naravna bogastva – okoliški kraj, zaselek, ribnik ali jezero.

V omenjenem obdobju, konkretno leta 2004, sem pričel  predavati računalništvo in digitalno fotografijo na Ljudski univerzi v Slovenski Bistrici, kar sem počel polnih 12 let. Nekega dne v letu 2016 sem se odločil, da je tega dovolj, poslovil sem se od Ljudske univerze, kajti zdelo se mi je prav, da me zamenjajo mlajši.

Nekaj tisoč fotografiij pritegnilo tudi ljudi iz tujine

Kako izbirate motive za svoje fotografije?

Rački ribnik

Moja želja in cilj je približati bližnjo okolico ljudem. Fotografiram med kolesarjenjem, letno pa prevozim med osem in deset tisoč kilometri. S kolesom sem že nekajkrat po dolgem in počez prevozil bivšo skupno občino Slovenska Bistrica, kamor so spadale sedanje novoustanovljene občine Oplotnica, Poljčane in Makole, in s fotoaparatom zabeležil skorajda vse zanimivosti. Nastalo je nekaj tisoč fotografij, vse pa so bile objavljene na omrežju Facebook. Imel sem tudi nekaj samostojnih razstav, moje slike pa so bile večkrat na ogled v javnih ustanovah (v gradu, na banki …).

Počaščen sem, da so se za lepoto naših krajev začeli zanimati najprej ljudje iz drugih koncev Slovenije, kasneje iz drugih republik bivše Jugoslavije, v zadnjem obdobju pa na mojem Facebook profilu opažam tudi zavidljivo število ljudi iz tujine, ki jim je naše okolje zelo všeč.

Naj morda omenim, da nerad fotografiram ljudi, razen morda na kakšni prireditvi, ko sem za to zadolžen. Navdušen pa sem, da imamo čudovito naravo tik pred nosom, le do nje je treba, saj je vse zelo blizu. Zdi se mi škoda, da je večina ljudi danes vajenih zelo lagodnega življenja in se jim ne ljubi ravno veliko. Je pa spodbudno, da je moč v naravi opaziti vse več mlajših,  tudi starejši iščejo oddih in lepoto v naravi. Pohvalno pa je, da se kar nekaj družin z otroci odloča za izlete v naravo.

Ne znam reči NE – pa tudi nočem.

Kaj pa je vaš osebni moto, kaj je tisto, kar vas dviguje in navdihuje?

Bistvo moje osebnosti je ljubezen do narave, ki zame pomeni drugo življenje. Za moškega sem morda preveč čustven in naiven, po naravi pa sem rahli romantik. Ta del svoje osebnosti in čustva izrazim s slikanjem na papir, steklo, svilo ali platno, s čimer se ukvarjam v zelo okrnjenem prostem času.

Izjemno cenim iskrena prijateljstva, odkritost v odnosih in direktnost, saj sem takšen tudi sam. Zdi pa se mi, da je pravo prijateljstvo eno najtežje dosegljivih čustev. Morda je težje dosegljivo kot ljubezen.

Rad pomagam prijateljem in znancem, pravzaprav komurkoli, ki me prosi za pomoč, saj nikoli ne znam reči NE in nikoli nisem delal za plačilo, kar se do danes ni spremenilo.

Posebnih želja nimam, še manj sanj, saj sem zadovoljen z življenjem, kakršnega živim, še posebej sem srečen, kadar so drugi zadovoljni z menoj. Zadovoljstvo drugih, sploh če je iskreno, je zame največje plačilo.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.


Fotografije: Boris Jurak

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.