Zakaj skačemo

Zakaj skačemo

Zakaj skačemo

avtor 2. maja, 2021

»Ko sem bil majhen, sploh nisem vedel, da sem otrok s »posebnimi potrebami«. Kako sem to izvedel? Ljudje so mi povedali, da sem od vseh čisto drugačen in da je to problem.« (Naoki Higašida, Zakaj skačem). Že človeka predstaviti ni lahko. Predstaviti institucijo, še zlasti, če v njej delaš, pa je še težje. Še posebej, če se ta ustanova ukvarja z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami; njim je namreč namenjen Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik ali krajše CIRIUS Kamnik. Tu delam kot učitelj na srednji šoli, poučujem različne strokovne predmete oziroma module v ekonomsko-administrativnih programih in ja, zelo rad imam svoje delo. Tole ne bo ravno faktografski opis; no, morda pa čisto malo tudi: zgodba o raznolikosti, pravičnosti in našem doživljanju hendikepa in invalidnosti.

Kdaj se bomo spremenili tako, da se bodo vsi počutili sprejete?

Na mednarodnem sejmu učnih podjetij v Celju

Področje posebnih potreb najprej nujno zahteva vsebinski razmislek. Morda se nam dozdeva, da o tem veliko vemo in da je to področje dobro urejeno, a verjetno je bolj res, da družba to področje (še vedno) odriva nekam na periferijo. Pogosto se poudarja, da je treba osebe s posebnimi potrebami vključiti v »normalno« družbo – temu se moderno reče inkluzija. Vendar, ali je družba na to zares pripravljena? Inkluzija nikakor ne more biti zgolj enostranski proces, namreč, da se morajo osebe s posebnimi potrebami čim bolj prilagoditi vsakdanjemu življenju v družbi. V resnici bi si morali zastaviti tole vprašanje: smo se res pripravljeni kot posamezniki in kot družba spremeniti tako, da se bodo osebe s posebnimi potrebami zares počutile sprejete, enakopravne, srečne?

Ena od dijakinj iz manjšega kraja, ki za gibanje uporablja voziček, mi je pred časom dejala, da bi se najraje preselila v Kamnik, kajti tu se počuti domače, sprejeto. Ljudje se ne ozirajo za njo in se do nje ne obnašajo pomilovalno. Za njih je povsem normalna. Kar že itak je! Samo voziček uporablja!!! Kaj pa sploh je normalnost??? Začnimo raje razmišljati o konceptu različnosti. Različnost je normalnost človeške družbe.

Različnost in …

»Razlike med telesi so lahko zelo velike, lahko so tudi ekstremne – na različnost zelo vpliva kultura. To ne pomeni, da je eno telo normalno, druga telesa pa so od njega bolj ali manj ekstremno drugačna. Ne, pomeni le, da so telesa drugačna med seboj, različna.« (dr. Dušan Rutar, CIRIUS Kamnik).

Torej, za začetek, ko govorimo o osebah s posebnimi potrebami, namesto da se osredotočamo na posamezne medicinske diagnoze (cerebralna paraliza, distrofija, avtizem itd.), kategorije invalidnosti, družbene statuse in tako naprej, raje mislimo različnost. Svobodo, enakopravnost in pravičnost v različnosti. Vse prevečkrat pa nas različne družbene strukture želijo ukrojiti »po svoji podobi« in tako dobimo eno-umje, nacionalizme, fašizme; ali pa v manj »hudi« obliki pa hoollywoodske standarde lepote, standardizirano šolsko znanje in ocenjevanje, uniformirana delovna okolja itd.

To je pomembno razumeti, kajti živimo v družbeno-ekonomskem sistemu, kjer iz (pre)vladujoče družbene strukture pogosto izključujemo številne posameznike in skupine. Torej nas osebe s posebnimi potrebami vedno znova opozarjajo, da živimo v precej nepravični (še zlasti v ekonomskem smislu) in izključujoči družbi. Zato je dobro, da poznamo še en koncept, hendikep.

… hendikep

»Hendikep je, zelo paradoksno, bolj povezan s svobodo človeškega bitja kakor z njegovo nezmožnostjo, invalidnostjo, ubogostjo, mizerijo zaradi drugačnosti in izključenosti iz družbenega življenja, ranljivostjo in potisnjenostjo na rob.« (dr. Dušan Rutar)

Hendikep ni isto kot posebne potrebe. Hendikep je univerzalen, z njim se srečujemo vsi. Morda ne ves čas, zagotovo pa vsaj del svojega življenja. Naj gre za ekonomski, družbeni, politični, starostni, zdravstveni, kulturni, narodni ali kakršenkoli hendikep. Morda zbolimo, izgubimo službo, bližnje, stanovanje, morda »narobe« razmišljamo, smo drugače spolno usmerjeni … hitro smo lahko hendikepirani, izključeni, ponižani ali pomilovani. Danes vodilne družbene strukture, še zlasti v pogojih globalne pandemije, izključujejo cele skupine – dijake, študente, delavce, starejše; kulturnike, intelektualce itd. V resnici smo v istem čolnu z osebami s posebnimi potrebami. Pomembno je, da se borimo za svobodo slehernega človeškega bitja, za družbeno in ekonomsko pravičnost, za enakopravnost vseh. Šele to je (za)resna družbena vključenost oziroma inkluzija.

V ustanovo …

Pred učnim stanovanjem v Kamniku

»CIRIUS Kamnik verjame v vrednote moderne inkluzivne družbe, zato skušamo skupaj z učenci in dijaki vsak dan spreminjati obstoječe občestvo. Hendikep razumemo iz nekoliko drugačne perspektive, kot ga navadno razume večina drugih ljudi. Pravzaprav imamo raje izraz druge perspektive, skupaj pa širimo ideje in prakse, zaradi katerih je življenje pravičnejše, bolj zdravo, zanimivejše in bolj čudovito. Dobro vemo, da sta različnost in drugačnost včasih lahko boleči, grenki in celo polni trpljenja; pogosto tudi zares sta. Po drugi strani pa prav tako razumemo in cenimo njuno pomembnost in vrednost, saj predstavljata najbolj zanimive, navdušujoče in skrivnostne razsežnosti naših življenj – resnica je, da je vsakdo od nas vselej že drugačen od vsakega drugega človeka in neponovljiv.« (dr. Dušan Rutar)

Mnogi, med njimi tudi številni strokovnjaki, pravijo, da bi morali ustanove, ki izobražujejo otroke in mladostnike za posebne potrebe, razpustiti in jih vključiti v tako imenovane normalne šole in s tem v širšo skupnost. Zveni sicer lepo, a ni tako preprosto. V resnici je treba spremeniti družbeno okolje, arhitekturo, transport, miselnost … Kaj pa če stvari obrnemo na glavo? »Zdravi« ljudje in družba kot celota bi se morala preobraziti ZA osebe s posebnimi potrebami, šele potem bi lahko govorili o resnično vključujoči, pravični, enakopravni in svobodni družbi. Če se torej dijakinja, ki sem jo prej omenil, v Kamniku počuti normalno in sprejeto, potem je CIRIUS že spremenil Kamnik (in okolico) – s svojo prisotnostjo in delovanjem.

… in iz ustanove

Eden izmed zanimivih projektov, v katerem sodelujem, je SVLO oziroma projekt socialne vključenosti v lokalno okolje. Če je v času šolanja za osebne potrebe dobro poskrbljeno, pa je vključevanje v družbo po tem obdobju še vedno precej pomanjkljivo. Velik korak naprej je v tej smeri naredilo  YHD, društvo za teorijo in kulturo hendikepa, pod vodstvom izjemne Elene Pečarič, ki je doseglo sprejetje zakona o osebni asistenci, ki omogoča osebam s posebnimi potrebami neodvisno življenje.

Tako zdaj ostaja največji problem delovno okolje, saj je za veliko večino oseb s posebnimi potrebami enakopravno vključevanje na trg dela »znanstvena fantastika«, z nekaj izjemami seveda.

Kaj pa če bi …?

Problem je spet predvsem v standardizirani miselnosti in pa v sami prevladujoči ekonomski paradigmi dobička, kot ključnega cilja slehernega poslovnega procesa. Tu spet pridemo do problema, ki smo ga že izpostavili. Se morajo vključiti oziroma prilagoditi osebe s posebnimi potrebami, ali moramo spremeniti delovne standarde in delovna mesta tako, da jim bodo »pisana na kožo«? Je treba (vselej) delati (vsaj) osem ur, na enakih delovnih mestih itd.?

Kaj pa, če bi delovni čas trajal »samo« dve, tri ure; kaj pa če bi imel posameznik ob sebi ves čas »delovnega asistenta«, kaj pa, če bi oblikovali povsem nove poklice? A najprej moramo spet – spremeniti družbo, podjetja, miselnost … S tem stvarmi se med drugim ukvarjamo v projektu SVLO.

Poslovni praznik različnosti

Pred kratkim sem se, skupaj s kolegi, s skupino dijakov udeležili mednarodnega sejma učnih podjetij (International PE Trade Fair), ki je, zaradi saj-vemo-česa, potekal virtualno. To je bil nekakšen poslovni praznik različnosti, ki se ga je udeležilo 42 učnih podjetij iz 9 držav (Slovenije, Srbije, Hrvaške, Črne Gore, Indonezije, Slovaške, Švice, Bolgarije in Kanade).

Sicer pa se sejma udeležujemo (običajno na celjskem sejmišču) že od vsega začetka (letos je potekal že petnajstič). Ta dogodek je dokaz, da je mogoče delati, poslovati in se »imeti fajn« ne glede na kulturo, jezik, okolje in »posebne potrebe«. Dijakom je bila udeležba na sejmu vselej všeč in dosegli so že številne uspehe, tudi 1. mesto (letos pa odlično 6. mesto; čeprav tekmovanje seveda ni v prvem planu sejma). Zato je tako pomembno živeti v in dihati z okoljem.

Kdo je tisti, ki opredeli posebne in drugačne?

»Vsakdo je omejen. In svojo omejenost preseže le z njeno refleksijo. Torej je na začetku resničnega razumevanja sveta spoznanje o lastni omejenosti, ne le o omejenosti drugih ljudi. … Zadeva je zahtevna, kajti spoštovanje različnosti namreč ne pomeni le, da spoštujemo druge ljudi, ki so različni od nas. Najtežji del spoštovanja različnosti je – spoštovati samega sebe kot različnega.« (dr. Dušan Rutar)

Kako razmišljam o sebi in svojem delu? Morda najprej tako, da ne vidim več oseb s posebnimi potrebami. Pred mano je vselej le človeško bitje, nepopolno, ranjeno, hendikepirano. A takšen sem tudi jaz. Kot pravi avtistični deček Naoki Higašida, v filmu in knjigi Zakaj skačem, nas za posebne in drugačne opredelijo drugi. Mi smo tisti, ki to bodisi ponotranjimo bodisi pa spoštujemo in cenimo svojo in različnost drugih. Šele takrat lahko zares tvorimo svobodno, enakopravno in pravično skupnost.

******

Kaj je CIRIUS Kamnik?

Leta 1947 je bil ustanovljen Dom invalidne mladine Kamnik, sprva v Mekinjah pri Kamniku. Sčasoma se je preimenoval v Zavod za usposabljanje invalidne mladine ali skrajšano ZUIM, se leta 1964 preselil na sedanjo lokacijo in 2008 dobil sedanje ime Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik ali krajše CIRIUS Kamnik. (Zanimivo pa je, da v Sloveniji obstaja še ena sorodna ustanova z identičnim imenom, in sicer CIRIUS Vipava.)

V tem smislu je poslanstvo ustanove spreminjati širše okolje in to je tudi namen strokovnega centra, v kar se ustanova postopoma preobraža. V CIRUS Kamnik se izobražujejo otroci in mladostniki iz celotne Slovenije, nekateri prihajajo dnevno, drugi ostajajo ves teden, običajno od nedelje zvečer do petka popoldan, kar pomeni, da je za marsikoga skorajda drugi dom. Zato pod eno streho delujejo osnovna šola, srednja šola, dom, zdravstvena enota in skupne službe, ki zaposlujejo številne poklicne profile: učitelje, vzgojitelje, zdravnike, medicinske sestre, delovne in fizioterapevte, logopede, psihologe, klinične psihologe, defektologe, socialne delavke, pa še varuhe-negovalce, kuharje, tehnične sodelavce in še marsikoga. Izjemna pestrost oziroma raznolikost.

******

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Roka Kralja in Cirius Kamnik

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.