Žarki upanja v megli koronakrize

Žarki upanja v megli koronakrize

Žarki upanja v megli koronakrize

avtor 17. oktobra, 2020

Negotovost, strah, dvom, zmeda, naveličanost, jeza, bes, ogorčenje, apatičnost, depresivnost – morda bi s temi besedami najbolje opisali leto 2020. Gre za večinoma negativne opise čustvenih stanj, ki jih povzroča dogajanje okoli koronakrize, ki je iz našega razumskega obzorja odpihnila vse ostalo. Zdi se, da smo kot v neki pravljici, ko neka mračna sila ves svet zavije v meglen in temačen oblak, ki ga ne prebije niti droben sončni žarek. Ali lahko vendarle najdemo žarek upanja, svetlobe, pozitivnih obetov, ki dvignejo človekovega duha? Poskusimo. Pri tem se bomo osredotočili na družbene in ekonomske spremembe, ki jih povzroča.

Ekonomija in družba na steroidih

Življenja pred marcem 2020, ko je koronakriza vstopila oziroma bolje rečeno udarila v naša življenja, se komajda še spomnimo. Zdi se svetlobna leta daleč. Za to »oddaljeno« obdobje pa lahko rečemo, da smo kot družba živeli na steroidih. Vsega je bilo preveč, vse je bilo prehitro; delali smo preveč, potovali smo preveč, porabljali smo preveč, odmetavali smo preveč … Narava je ječala; spomnimo se samo januarskih požarov v Avstraliji ter avgustovsko-septembrskih v Amazoniji in na zahodni obali ZDA.

Morda se nam vse to zdi daleč proč, a živimo v vzročno-posledičnem svetu. Vsako dejanje ima posledico. Čeprav se nam zdi naš osebni vpliv zanemarljiv, pa se dejanja milijonov, celo milijard ljudi (danes nas v svetu živi 7,8 milijarde), lahko odražajo na zelo katastrofalen način (ali pozitiven). Pa ne gre samo za okolje. Gre tudi za denar, naravne vire, materialne dobrine. Če si jih nekdo prisvoji preveč in ustvari lažen svet oziroma iluzijo potrošniške »sreče«, jih na drugi strani zmanjka. Lakota in revščina nista iluziji, temveč realen svet brezmejnega trpljenja in popolnega razvrednotenja človeka.

Ko mikroskopski virus udari v svet samozadovoljstva

delitev – sharing is caring. Foto: Insights d.o.o.

Samozadovoljstvo je »kri« sodobne potrošniške družbe in zveni nekako takole: »Tako kot je, je OK. Vsakdo je odgovoren za svoje življenje. Meni gre dobro, drugi pa naj se bolj potrudijo. Sami so krivi, če jim gre slabo. Pač živimo v takšnem svetu.« Vsi vemo, da je v svetu marsikaj narobe, a to ni naš problem. S težavami naj se ukvarjajo politiki in humanitarne ter okoljske organizacije. Mi pa želimo še naprej živeti, tako kot smo doslej. To je samozadovoljstvo, ki rojeva brezbrižnost; brezbrižnost nas naredi neaktivne, neodzivne.

In v ta svet nenadoma udari majcen, mikroskopski virus in ga zamaje. Pravzaprav ne zamaje celotnega sveta. Za velik del ni nič drugače, kot že desetletja, celo stoletja. Umirajo zaradi povsem nepotrebnih bolezni, predvsem pa zaradi pomanjkanja najosnovnejših dobrin, na primer hrane in čiste pitne vode, zdravil. Z golimi rokami kopljejo koltan, ki poganja naše super pametne telefone; ročno luščijo kakavova zrna, šivajo poceni T-shirts, borijo se v lokalnih vojnah – mnogi med njimi so še otroci. Za njih je koronavirus samo še ena dodatna nadloga. Kobilice, suše, požari, garanje, pomanjkanje, lakota, roparske tolpe, paravojaške milice ali pa korona. Who cares? Pa bi nas moralo skrbeti. Stiske drugih so tudi naše. Morda nezavedno čutimo, da je nekaj hudo narobe.

Kriza je odločitev

Beseda kriza ima zanimiv izvor, izhaja namreč iz starogrške besede krinein, ki pomeni odločiti se. Beseda označuje točko preobrata, trenutek, ko se moramo odločiti za spremembo. Recimo ko gre za bolezen. Lahko spremenimo prehrano, zmanjšamo življenjski stres, poiščemo pomoč. Nekaj moramo storiti, drugače bo samo še slabše. Nič drugače ni pri podnebnih spremembah ali ekonomskih krizah. Lahko si zatiskamo oči ali pa se odločimo za spremembe. Kriza zahteva odločitev. Kriza je odločitev!

Odločimo se lahko za status quo, ki v resnici pomeni nazadovanje, lahko se odločimo za korak naprej. Recimo ustvariti Solidarno, Sodelujočo, Sočutno, torej Srečno družbo. To pomeni, da ni dovolj, da poskrbimo samo zase, za svojo družino in morda še za svojo državo. Poskrbeti moramo za vse ljudi.

Fratelli tutti

Morda bi za začetek lahko prisluhnili papežu Frančišku – pri tem je čisto vseeno, ali smo verni ali neverni; beli, črni ali rumeni; levi, sredinski ali desni … – ki je pred kratkim izdal okrožnico z naslovom Vsi bratje (Fratelli tutti), katere cilj je »spodbujati svetovno željo po bratstvu in družbenem prijateljstvu«. Kar z drugimi besedami pomeni, da smo ena velika družina – človeštvo. In kako ravnamo s svojimi brati in sestrami (ideja bratstva, ki se je porodila v času francoske revolucije, seveda ne pomeni samo moškega spola)?

V sleherni družini je osnovna ekonomska »filozofija« medsebojna delitev. Poznate morda koga, ki s svojimi otroki in starimi starši tekmuje za dobrine – čemur se v »velikem« svetu reče konkurenčnost? Ne, seveda ne. Z njimi bi delili zadnjo skorjo kruha in zadnji cent. Ker bi zanje naredili vse, ker jih imamo nesebično radi, ker jih ljubimo. Kaj ko bi vsaj delček te svoje družinske ljubezni zmogli prenesti na širšo raven, na člane naše velike človeške družine?

Ljubiti (v ekonomiji) je deliti

Gerd Altmann: Human. Na: pixabay.

Potem nam ne bi bilo težko razmišljati o globalni delitvi dobrin, kjer bi sprva predvsem bogate države delile vsaj del svojega velikanskega bogastva z najrevnejšimi. Sčasoma bi na globalni ravni oblikovali bolj trajne oblike medsebojne delitve, na primer nekakšen svetovni sklad najosnovnejših dobrin, ki bi omogočal, da niti en človek ne bi več umrl zaradi lakote ali trpel zaradi pomanjkanja. Medsebojno delitev v sodobnih razvitih državah že poznamo v obliki javnega zdravstva, šolstva, socialnega varstva, skupne infrastrukture itd. To nas povezuje, svojo državo imamo radi. Kaj pa če bi imeli radi cel svet?

Ljubezen ni samo sentimentalno čustvo, temveč način našega delovanja, ki ima za cilj dobro drugih oziroma celote. S tem tudi nas samih. Če smo torej nesebični, na koncu koncev delamo tudi v svoje dobro. Nesebičnost je torej po malem tudi sebičnost, vendar v pozitivnem smislu.

Žarek upanja

Kaj ima torej medsebojna delitev s koronakrizo, o kateri smo v uvodoma spregovorili, da nas danes tako močno stiska? Veliko. Kajti ne glede na to, kaj nas v prihodnjih mesecih čaka, tudi marsikaj hudega, nas mora usmeriti k ljudem. Postanimo nesebični, skrbni, ljubeči, in to tudi aktivno izražajmo! Tako kot to že tisočletja počnemo v družinah, kjer pomagamo, vzgajamo, učimo, sodelujemo in si delimo dobrine. Potem bomo vsi zmagovalci in predvsem bolj optimistični ter srečni. Nikomur danes ni lahko, a skupaj si lahko delimo vse: dobrine, znanje, planet, usodo, upanje …

Sharing is caring. Delitev je skrb. Ne v smislu zaskrbljenosti, temveč kot skrb za ljudi in okolje. To je tisti žarek upanja.

 


Foto: Insights d.o.o.,  Annie Spratt, unsplash, in Gerd Altmann, pixabay.

Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.