Drugo rojstvo – si za to, da se rodiva skupaj?

Drugo rojstvo – si za to, da se rodiva skupaj?

Drugo rojstvo – si za to, da se rodiva skupaj?

avtor 10. avgusta, 2018

Marja Černelič po pojavi na prvi pogled deluje nežno, celo krhko, subtilno, eterično. Je vitke postave, skoraj dekliške. Njene nežne, ženstvene gibe dodatno zmehčajo njene globoke modre oči. Šele ko se srečata tvoj in njen pogled, dojameš in se zaveš, da je to stara, modra duša, ki je videla, doživela, občutila vso težo tuzemskega življenja, kar jo je izmojstrilo, ojačalo, izklesalo v močno osebnost, ki je iz začaranega kroga družinskih vzorcev in življenjskih ne-naključij potegnila sebe in pomaga tudi drugim, da dobesedno postanejo kreatorji svojega življenja. Ko Marja spregovori, ji instinktivno zaupaš. Ker govori iz svojega življenja, lastnih zablod, padcev, nepravih prepričanj, ki so nam jih privzgojili. Marja pravi, da ob rojstvu nismo nepopisan list. Na svet že prinesemo ljubezen, strahove, stiske, veselje, radost, obup … svoje mame. In njene mame. Vse te »zunanje« zapise ponotranjimo in postanejo del nas. Že takoj ob rojstvu. In potem se zgodi Življenje v vsej svoji silovitosti, ki mnogokrat rani. Zato nam Marja ponuja rešitve skozi njeno terapevtsko knjigo. Pisala jo je osem let. Pozdravila je njeno Dušo. In se dotika naše.

»Kdo je moj oče?, si vprašala – in tako se začne tvoja zgodba.«

»Moja osebna zgodba je v knjigi osnova. Da bi bilo pisanje zares raznoliko, sem dodala spoznanja razvojne psihologije, simbolični jezik, mitski jezik, številne pesmi in modrosti. V mavrico pisanja se zliva tudi Velika arkana mitološkega tarota, ki nas spominja na enake arhetipe, skozi katere gremo, toda vsak po svoji individualni poti.

Preobrazba pride, kakor smrt, tedaj, ko je njen čas. In kakor smrt nas odvede iz ene dimenzije v drugo.

Rodila sem se mami samohranilki. Zgodaj sem spoznala, kaj je revščina in kaj je posesivni odnos. V otroštvu sem občutila veliko strahu, občutkov sramu, krivde, neadekvatnosti … Neprestano sem se zadevala ob družinske tabu teme. Spraševala sem se: »Kdo je moj oče?« Moja samopodoba in lastna vrednost sta bili precej slabi. Pogosto sem slišala: »Nesposobna si!« V odnosu do avtoritet se nisem prav znašla. Vse skupaj je z veliko težo pritiskalo name ter vpilo: »Naredi že kaj … daj!««

Zakaj pisanje knjige, ki je z vmesnimi presledki trajalo kar 8 let?

Gre za zgodbo, ki jo ne le pišem – to zgodbo živim … Pisanje je bilo zame ekspresivno, zdravilno. Predstavljalo je način, da sem se lažje odlepila od preteklosti. Dovolila sem si, da so se občutki izlili iz mene. To je bil moj način prevpraševanja, ki je vodil do večjega samorazumevanja.

Ko je velika ladja zasidrana v pristanišču, je varna. Toda … Velike ladje niso zgrajene za mirovanje.

Moje življenje je sporočilo bralkam, bralcem. Občutki, ki so se izlili iz mene, so energija, so duševna hrana, ki lahko nahrani lačne duše in srca. To je zdravilna moč branja, če je bralec za to besedilo odprt in pride do njega v pravem trenutku. Takrat se lahko zgodi ognjemet, eksplozija …

Ali moramo na naši poti razvoja res v sebi umreti, da se rodimo v boljši različici sebe?

Da, spustiti moramo staro, da se lahko rodi novo. Drugače ne gre. To nas uči Narava, naša največja učiteljica. Narava pozna cikle. Vse v naravi se dogaja v ciklih. Tudi človek pozna cikle: vzpone in padce, obdobja radosti in obdobja žalosti, obdobja rasti in obdobja krčenja, okus zmage in okus poraza, čas rojstva in čas  smrti … Cikli imajo svojo pot in svoj čas … Preobrazba pride, kakor smrt, tedaj, ko je njen čas. In kakor smrt nas odvede iz ene dimenzije v drugo.

Kaj nam podari »drugo rojstvo«?

Globinsko spremembo samega sebe. Drugo rojstvo je rojstvo v svet globlje mene, v svet duha, ko se naučim slišati svoj notranji glas. Ko jaz postanem res jaz.

To je ozdravitev samega sebe, ko spremeniš notranjo naravnanost, ko se presežeš od znotraj, ko na novo interpretiraš svoj položaj, ko spustiš svoje vzorce, ko raziščeš nerešene spore v sebi, ko pridobiš samospoštovanje, ki je temelj za spoštovanje drugih, ko odpustiš, sprejmeš, obžaluješ, ko postaneš nov človek.

O arhetipski vlogi matere in očeta

Kako je vas zaznamoval odnos z vašo mamo?

Odnos z mamo je naše temeljno zaupanje. Poznamo dva arhetipa matere: tisto »dobro mati«, ki ponudi otroku toliko »sebe«, kot jo otroček potrebuje in kadar jo potrebuje; pa tudi tisto »slabo, Veliko mati«, ki jo v grški mitologiji simbolizira boginja rodnosti Demetra. Velika mati daje in hkrati jemlje … Otroka ima za svojo lastnino. Velika mati ponavlja: »Jaz sem te rodila, ti boš večno tukaj, ob meni.«

Družinski vzorec spremljajo obremenjujoča čustva: ujeta energija, strah, jeza, žalost, napetost, pritisk … Um le s težavo spusti tisto, česar se je leta dolgo oklepal.

V knjigi opišem grški mit o Kori in Demetri, ki je identična zgodba moji lastni. Blizu sta mi bili obe dimenziji arhetipa matere. Moja mama je bila najboljša mama in … Zelo zgodaj sem vedela, kaj pomenijo otroku mamini hudi izbruhi besa, kaj pomeni, če je mati neprestano bolna in sploh ne želi obstajati. Trudila sem se tolažiti občutljivo, ponižano mater, ki je bila razočarana nad življenjem. V njej je bil kot svinec težak stereotip: vsi moški so barabe, pokvarjeni … Ženske so žrtve. Od matere sem prejela veliko strahov, učila sem se odvisnosti, omejevanja sebe, tlačenja svojih občutkov.

Bila sem nezakonski otrok (pankrt), drugačna, stigmatizirana.

Kako pa opisujete očeta in kaj se zgodi, če odrastemo brez njega?

Oče postavlja zakone, etične kodekse, obvladuje silo, moč, ima oblast … Ima nekaj več: karizmo, magnetizem … Oče nam da tisti občutek samozadostnosti, občutek, da ne rabimo biti odvisni od drugega, ker zmoremo… Gre za osebno moč. Lik očeta nam pomaga, da izoblikujemo v sebi občutek notranje avtoritete ter zaupanja v svet. Otroček ne sme ostati pri materi. Oče mu pomaga, da vidi mamo bolj objektivno.

Če ni očeta, je svet za otroka drugačen … negotov. Občutki strahu, »ne-varnosti«, manjvrednosti so večji. Očetova vzpodbuda nam odvzame strah pred zmago – potrdi nas, da nam občutek, da lahko osvojimo vse! Če izgubimo občutek varnosti in identitete, začnemo dvomiti o tem, kdo pravzaprav smo. V moji zgodbi je bil oče tabu tema, kar ne preseneča, saj sem odraščala brez njega.

Družinska dinamika – ponavljanje istih vzorcev, prepričanj

Ko odklepamo vzorce – kaj se dogaja v procesu transformacije?

Jaz sem odraščala brez očeta; tako tudi moja mati … in tudi njena mati … Torej je naša dediščina odraščanje brez očeta. Skozi več generacij se prebija isti vzorec – čas je, da nekdo prekine to verigo. To je podobno labirintu Življenja … Družinski vzorec spremljajo obremenjujoča čustva: ujeta energija, strah, jeza, žalost, napetost, pritisk … Um le s težavo spusti tisto, česar se je leta dolgo oklepal.

Ko spremenimo način oziroma kot gledanja, se spremenijo stvari, ki jih gledamo. Od tega je odvisno »kako se vedejo ljudje in stvari do nas«. Pogosto nas je strah pred odsotnostjo vsega, česar bi se lahko oprijeli – ljudi, odnosov, lastnine … Ko se širi naša zavest, strah in zaskrbljenost izgineta. Ustvari se premik v naši zaznavi. Počasi se drobijo ustaljeni vzorci. To je proces, ki ni nikoli popolnoma končan. Iz narave vemo, da je tudi tema lahko različna. Lahko je trda tema – noč, lahko pa se že napoveduje svitanje – rojstvo svetlobe. Področje nezavednega močno vpliva na našo osebnost. Proces ozaveščanja je premik v zaznavanju!

Vse je povezano z vsem, mar ne?

V polju energije, v kvantni mreži, ki povezuje vesolje, je vsak od nas povezan z vsemi, z vsem kar obstaja. Polje energije prežema vse stvari. Kar se zgodi enemu, se zgodi vsem. Povezani smo med seboj, povezani smo z našimi predniki … V vsakem od nas je celotno vesolje – kar je bilo, je in bo.

Revijo in portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights d. o. o.


Fotografije: osebni arhiv avtorice in Igor Zaplatil

~ ~ ~

O Marji

Je avtorica knjige Drugo rojstvo – si za to, da se rodiva skupaj? Diplomirala je na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Na isti fakulteti je magistrirala iz poslovodenja in organizacije. Zdaj pa v okviru podiplomskega doktorskega programa sociologije na FUDŠ v Novi Gorici pripravlja disertacijo na temo odnosa do staranja in smrti v naši družbi. Da bi znala bolje odgovoriti na vprašanje »kdo sem jaz«, je večna študentka Šole življenja. Vzporedno je spoznavala različne vsebine povezane z bioterapijo, psihološko astrologijo, mitološkem tarotom …

~ ~ ~

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.