Zsofi Klacsmann smo spoznali prek naše najmlajše hčerke. »Igrala bi violončelo,« nas je dve leti nagovarjala. Ko smo iskali učiteljico, smo našli Zsofi. Takoj sta se ujeli, po toplini in glasbi. Bolj, kot smo spoznavali Zsofi, bolj smo ugotavljali, kako čudovita oseba je. Prihaja z Madžarske in v Sloveniji živi že 13 let. Je čelistka, zaposlena v orkestru SNG Maribor. Kot pravi (in občutimo tudi mi), pa ob tem še zelo rada uči otroke v glasbeni šoli. Je topla, kreativna in vedno pripravljena pomagati drugim. O tem, kako jo je pot pripeljala v Slovenijo, kako je kot umetnica doživljala zaprtje zaradi kovida in nasploh o življenju, je pisala za našo revijo Navdihni me. To je njena zgodba … (op.: uvodnik izpod uredničinega peresa)
Pri petih letih me izbere violončelo
Zelo zgodaj, že pri štirih, sem se začela ukvarjati z glasbo. Mirno lahko rečem, da mi pomeni največ v življenju. Najbolj je vplivala na mojo osebnost in mojo poslovno pot. Na Madžarskem je pogosto, da dajo starši čisto male otroke v glasbeni vrtec; in tudi jaz sem ga začela obiskovati že kot majhna deklica. Čez kakšni dve leti, če kdo pokaže talent, ga pošljejo v glasbeno šolo. Tam mu predstavijo različne glasbene inštrumente in na osnovi te predstavitve si otrok sme izbrati tistega, ki ga bo spremljal na njegovi glasbeni poti.
Stara sem bila pet let, ko sem bila tudi sama deležna te predstavitve. Iskreno povem, da se je ne spomnim. A mama je bila čisto navdušena nad violončelom in tako se je začela moja pot v glasbeno šolo. Na ta čas imam čudovite spomine: odlične učiteljice, krasne zgodbe. Že od malega sem sodelovala v glasbenih delavnicah, na taborih, koncertih … in vedno sem nekako vedela (brez posebnega poglobljenega premisleka), da bo to moja pot. Zame je to moje življenje. Obužujem glasbo in jo ljubim. To čutenje glasbe poskušam širiti na otroke; sedaj učim že kakšnih deset let.
Glasbo se učimo prek čustev
“Moji” učenci
Glasba vedno pomaga: ko se slabo počutim, ko predelujem, izražam misli, čustva – vse to se pri meni dogaja preko glasbe … zase ali za druge ljudi, ko nastopam ali učim. Veliko delam tako, da se otroci učijo glasbo prek čustev, ne le prek tehnike. Pomembno je, da otroci uživajo, da čutijo lepoto. Seveda, tudi tehnika je pomembna. A če učimo samo, kako držati roke, kako lok … otroci hitro izgubijo voljo.
Talent je pomemben, a vztrajnost še bolj
Glasba mi pomeni največ in ima velik vpliv na mojo osebno in poslovno pot. Nikakor ne bom rekla, da je ta pot lahka, ker ni. Je težka. Ko sem obiskovala glasbeno univerzo, je bilo šolanje drugačno kot zdaj – velikokrat smo imeli okrog sebe nestrpne in stroge ljudi.
Ampak nikoli nisem obupala. Vedno sem imela občutek, da je vseeno, kaj pravijo – jaz to hočem in to bom naredila. Tudi če sem kdaj slišala od učiteljev, da nisem dovolj talentirana, sem verjela, da bo trdo delo to pomanjkljivost premagalo. Bom pač bolj trdo delala, dvakrat več – pa bom potem tam tam s tistimi, ki so nadarjeni.
Vsak človek je pustil sled v mojem življenju
Družina z ljubeznijo
Moja mama je zame še vedno kot kompas. Tudi sedaj, ko sem odrasla, če se zgodi kakšna krivica, še zmeraj pokličem mamo in vprašam: »Mami, zdaj mi povej, sem jaz nora ali je res takšna situacija, da ni prav?!!« Verjetno sem največ dobila od svoje družine, mame, očeta. In seveda imamo velikokrat zelo pomembne osebe v življenju: zame so bili to vsi učitelji violončela. Tudi če niso bili najboljši, vedno sem dobila nekaj od njih. Pa čeprav le spoznanje – tako pa jaz res ne bom nikoli delala – je tudi to super lekcija.
In potem je tukaj še njihovo nasprotje – tople, dobre osebnosti. Kot je bila moja učiteljica violončela v glasbeni osnovni šoli: spremljala me je devet let in mi je bila kot druga mama. Res mi je dala veliko; bila je zelo nežna, zelo prijazna. S tako ljubeznijo je poučevala glasbo in violončelo!
Ozrem se po svetu in pridem v SNG Maribor
SNG Maribor. Foto S. Rajh.
V Slovenijo sem prišla 2007. Takrat je minilo leto in pol, odkar sem diplomirala. Na Madžarskem je bilo zelo težko dobiti stalno službo, zato sem pogledala naokrog. Opazila sem avdicijo v SNG Maribor. Odločila sem se, da se prijavim– in sem zmagala. Vse se je odvijalo zelo hitro. Avdicija je bila konec novembra, sredi decembra pa sem bila že v Sloveniji: z enim kovčkom in s čelom.
Takrat ni bilo nobenega dvoma – dobila sem službo in grem. Skočila sem v globoko vodo. Moram reči, da se nisem srečevala s kakšnimi stereotipi, ker sem druge narodnosti. Morda sem imela nekaj težav na začetku, ko sem znala samo angleško, ne pa še slovensko. Pa še to lahko pripišem svojemu »neznanju slovenščine«, ne pripadnosti madžarski narodnosti. Ljudi pogosto zanima, zakaj sem prišla, zakaj sem ostala. Velikokrat me pohvalijo, da sem se odlično naučila vaš jezik. Ne v eni (SNG Maribor) ne v drugi službi (Glasbena šola) nisem imela težav. Starši v glasbeni šoli vidijo, da imam zelo rada njihove otroke in lepo delam z njimi – kar je zanje pravzaprav edino pomembno. Gledališče pa je tako in tako zelo mednarodno, tako da ni pomembno, od kod sem. Veliko se učimo drug od drugega, vsak prinese del svoje tradicije, kulture, osebnosti – zato je še toliko bolj zanimivo, kaj in kako delamo skupaj.
Trikrat več dela z on line učenjem
Ko zaključimo pouk, sledi praznovanje. Čas pred korono …
Korona virus, omejitve … prvi val je bil zelo čuden. Vse, kar jaz počenjam, je bilo v kovidnem času zelo izpostavljeno. Zelo negativne stvari so se dogajale, tako za umetnike kot za učitelje. Ni bilo lahko ne za ene ne za druge. Mislim, da sem imela trikrat več dela s tem online učenjem, kot če smo v živo. Ko sedim z otroki, so vsa moja čustva, vse, kar rečem, takoj tam, otrok jih začuti. Poveš, pa je že zunaj. Prek računalnika je bilo zelo težko pokazati vsa ta čustva – po treh, štirih urah pred računalnikom sem bila tako utrujena, da sem lahko samo spila kavo in šla na sprehod. Tudi glede samih not – v šoli, v živo, odpreš omaro, vzameš note in igraš … zdaj pa sem si prinesla celo omaro domov. Moja soba je bila videti kot knjižnica … pa potem sem iskala, skenirala, pošiljala po e pošti, obveščala starše … poseben izziv je predstavljalo vprašanje, kako bomo izvajali koncerte. Vsi smo začeli snemati. Veliko sem se učila uporabe elektronskih programov, kako bomo te naše učne ure naredili bolj zanimive … ni bilo lahko, sploh ne na začetku.
Sem že mislila, da se bom začela pogovarjati s pohištvom
Nastopi učenk in učencev pred kamero na daljavo
Ko je prišel drugi koronski val, je bilo lažje. Nekako smo že vedeli, kako in kaj bomo naredili. Imam izjemno srečo, da so bili moji učenci in njihovi starši zelo lepo pripravljeni pomagati v vseh stvareh – snemanje, programi … o vsem smo se lahko takoj dogovorili. V drugem valu sem res že mislila, da se bom začela pogovarjati s pohištvom (smeh), ko sem pa delala vse prek računalnika! Saj ne, da bi bile težave s samo tehniko, bolj je bilo težko, ko sem živela sama in se nisem smela družiti z drugimi … to je bilo res hudo. Vsaj to srečo sem imela, da sem poleti lahko šla domov k staršem (na Madžarsko) in sem vsaj dva meseca preživela z njimi.
Drugače pa je bilo delo na daljavo zelo zanimivo. Veliko sem se naučila. Pri tej vrsti poučevanja je potrebne mnogo več potrpežljivosti. Med povedanim in slišanim se zgodi nek časovni zamik in tako pri on line izvedbi prekineš otroka prav med igranjem. Je pa bil doma čas za to, da sem se lahko naučila česa novega. Veliko sem se izobraževala, poslušala delavnice, recimo o kreativnosti, hitrem pisanju, kako montirati video posnetke … za to sem imela toliko časa, kot ga ne bom imela nikoli več. Zelo rada sem brala. Moja kreativna hobija sta slikanje in risanje – delavnic sem se udeležila tudi on line in sem veliko »packala« tudi doma.
Vztrajna, topla, ustvarjalna in pripravljena pomagati
Ključ do uspeha: predanost, vztrajnost
Ključ do uspeha – trdo delo! Pa nikoli nisem obupala. Zelo sem bila delovna, vedno. V glasbi je to ves čas prisotno. Če ne vadiš, ne bo šlo. Do nekega nivoja še že, potem pa več ne. Meni ni nič čudnega, da moraš delati. Sem zelo disciplinirana in če imam rok, to čim prej naredim in potem imam čas za druge stvari.
Če bi opisovala sebe, bi rekla še, da sem topla, kreativna in vedno pripravljena pomagati. Morda je slednje povezano s tem, da sem najstarejša od treh sester. Kaj hitro se zgodi, da kot najstarejši otrok dobiš naloge in pomagaš doma. Vedno, takoj in rada sem priskočila na pomoč. To je ostalo z menoj vse življenje. Sem ustvarjalna; kot glasbenica, umetnica se vse življenje učim in vedno iščem kreativne ideje, kako še lahko svoje delo in svoje delovno okolje naredim boljše, bolj zanimivo. Večino časa sem dobre volje in ljudje me opišejo kot toplo osebnost. Vedno poskušam videti dobre stvari v vsakdanjem življenju in to poskušam širiti na druge ljudi. Res nisem takšna, da bi žalila ali poniževala. Zdi se mi, da je to nekaj najslabšega, kar lahko počnemo drug drugemu.
Motivira me življenje
Dobra volja gre tudi z maskami
Kaj me motivira in navdihuje? Celo življenje. Grem ven, vidim stvari. Kako je lepo zeleno. Končno sonce. Rože. Glasba. In vedno dobim idejo – aha, lahko naredim kakšen aranžma za svoje otroke. Ne rabim veliko za motiviranje.
Veselim se marsičesa. Ne potrebujem velikih stvari. Najbolj sem vesela, ko moji učenci nekaj spoznajo; ko razumejo, kako lahko nekaj naredijo. Ko vidim tiste iskrice v očeh! Male stvari … ne rabimo zadeti na lotu, da smo srečni. Če v vsakdanjem življenju vidimo drobne stvari, potem bomo mnogo bolj srečni. Zadovoljni z življenjem.
Bodite veseli, da živimo, da imamo ta lepi svet okoli nas. Da imamo toliko lepih stvari okoli sebe. Poskusite videti lepe stvari, ne samo slabih. Meni zelo pomaga, da ne berem novic in da sem že 14 let brez TV-ja! Ker človek verjetno res lahko samo obupa, če vse to gleda, posluša, spremlja. Bodite veseli, zdravi. Ker tudi zdravje se začne pri duši. Če smo v duši zadovoljni in srečni, bo tudi vse ostalo …
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.