Jecljanje kot hiba, a zame polet

Jecljanje kot hiba, a zame polet

Jecljanje kot hiba, a zame polet

avtor 28. januar, 2019

Moj sogovornik je Ivo, avtobusni šofer, za katerim je zaradi nezgode in posledičnega jecljanja težka življenjska pot, polna vzponov in padcev, o katerih še vedno govori z bolečino v očeh. Polna izzivov, ki so iz njega naredili borca, pravo korenino. Je oseba, ki vsaki težavi pogleda v oči in ne odneha, dokler težave ne reši. Kar nekaj časa sva se dogovarjala za današnji intervju, saj ima poleg službe ogromno dela tudi v delavnici. Ob tem pomaga bratu na domačiji, skrbi za lasten dom in je pravi multipraktik, ki si le redko vzame čas zase.

Tvoje življenje se je spremenilo že pri treh letih.

Rodil sem se kot prvi otrok v družini, imam še mlajšega brata in dve sestri. Ko sem bil star tri leta, sem šel na obisk k babici in dedku, ki sem ju imel zelo rad. Živela sta v stanovanju nad hlevom v eni sobi in pri plezanju po stopnicah sem padel na glavo. Vsega se sedaj več ne spomnim, ampak med drugim sem jo odnesel s pretresom možganov. Ta poškodba je najbolj vplivala na moj govor. Jecljal sem in to močno. Kolikor pa ni bila težava v samem jecljanju, pa se mi je jezik zavezal tudi ob tremi in strahu pred govorjenjem, saj sem se zavedal, kako težko govorim in da to pri ljudeh sproži vse sorte odzivov, od usmiljenja do norčevanja.

Ostal sem brez poklica – a ne brez poklicanosti

In kako je to vplivalo na tvoje življenje?

Iz osnovne šole v Zrečah sem bil premeščen v šolo s prilagojenim programom, ki je bila takrat v Slovenskih Konjicah, vse le zaradi govora. Naredil sem osemletko, sicer sem eno leto ponavljal. (V zadregi pove, da bolj zaradi lenobe pri učenju kot zahtevnosti). Že takrat sem veliko raje imel les v rokah pri urah tehnike kot sodelovanje pri ostalih urah. Imel sem možnost, da bi nadaljeval šolanje v srednji poklicni šoli, ampak sem na lastno željo odklonil. Na tak način sem se želel zavarovati pred ljudmi, ki se ti radi posmehujejo. Bil sem odločen, da se meni ne bo posmehoval nihče in tako sem ostal brez poklica.

Pa vendar te to ni ustavilo.

Ne, res me ni. Po osnovni šoli, ko mi je bilo 15 let, sem se zaposlil v podjetju v Zrečah. Vmes sem opravil še počitniško prakso, septembra pa sem dobil redno zaposlitev. V Zrečah sem bil zaposlen okrog 10 let, za leto dni sem se preselil na Primorsko, nato sem se vrnil domov in se zaposlil pri očetu in nato pri bratu.

Življenje me je naučilo vztrajnosti

Danes je tvoj govor odličen…

Od leta 1997 do 1999 sem si popravljal govor. Leto dni in pol sem hodil na Center za sluh in govor Maribor, kjer sem eno šolsko uro vadil in pili svoj govor, prepričali pa so me tudi, da sem se udeležil skupinskih terapij. Naredil sem zelo velike rezultate z mojim govorom, kar 89 %  govora so mi popravili. 1 % pa je govor ostal poškodovan, kar je opazna razlika proti prej, ko sem imel govor poškodovan 90 %. Bil sem odločen, trmast in popravil sem govor, kljub temu da sem se počutil sprva negotovo. Strah me je bilo norčevanja ljudi, morebitnega neuspeha, saj sem skozi otroška leta od okolice dobival informacije, da nisem sposoben, da sem zabit in da iz mene ne bo kaj prida v življenju.

Kako pa si reševal te težave z vrstniki? Ste našli skupni jezik, ste bili prijatelji?

No, če so imeli radi moje pesti, smo bili prijatelji (smeh).

Življenje me je pač naučilo, da z jokanjem in tarnanjem ne bo nič boljše, prav tako pa nimam niti časa niti potrpljenja, da bi se smilil sam sebi.

Kako to misliš?

Velikokrat sem bil tarča posmehovanja, norčevanja, žaljenja zaradi jecljanja in če se nisem mogel ubraniti z besedami, sem se s pestmi. Seveda mi ni bilo vseeno, da so me postrani gledali, ampak ko so se me enkrat lotili z norčevanjem, sem se moral postaviti zase.

Izpolnjujem želje ljudem – in s tem sebi

Ampak bil si pametnejši in nisi postal »vaški pretepač«, temveč si raje gradil na sebi.

Res je. Delal sem z očetom in bratom, 20 let sem bil zaposlen v njunem podjetju. Nato pa se je v meni razvilo veselje do opravljanja vozniških izpitov in naredil sem vozniško dovoljenje za C, E in F kategorijo in 10 let kasneje še izpit za avtobus. Vse izpite sem opravil že v prvem roku, kljub temu da so se našli ljudje, ki so se norčevali iz mene, da mi ne bo uspelo.

Ko sem bil star 3 leta, sem padel po stopnicah, imel pretres možganov in to mi je uničilo govor. Začel sem močno jecljati.

Z veseljem sem ob vikendih sedel za volan, ali z avtobusom, s kombijem, z osebnim avtomobilom na kak izlet ali pa se, s kamionom peljal kak tovor. V tem času sem bil zaposlen v mizarski delavnici, velikokrat pa ste me našli na strehah, ko smo prekrivali ostrešje ali ga na novo postavljali, popravljali in spreminjali.

Kaj pa danes?

Danes sem zaposlen kot avtobusni šofer, uspešno in z veseljem opravljam to delo.  V vmesnem času sem opravil še dodatne izpite za kategorije, ki jih danes moramo imeti vozniki, in tudi te v prvem roku. Lahko se pohvalim, da imam opravljene popolnoma vse kategorije vozniškega dovoljenja.

Pa vendar nisi samo šofer, je še mnogo drugih obveznosti…

Imaš prav. Še vedno z ljubeznijo delam z lesom, pomagam bratu v delavnici, tudi brat je lani šel skozi pekel in v tistem času sem sam prevzel delo v delavnici, bil sem mu v pomoč in oporo, skrbim za svoj dom in družino. Trudim se in  pomagam vsem, ki me potrebujejo. Velikokrat po službi grem še v mizarsko delavnico in tam do poznih ur izpolnjujem želje ljudem, ki bi imeli radi izdelke iz lesa. Grem k strankam, da se dogovorimo o želenem … dnevi bežijo in včasih se kar sprašujem, kam je pobegnil kak mesec.

Les me napolni z mirom

Včasih ti ponagaja zdravje, pojavijo se bolečine v križu, krči v nogah. Kako te bolečine vplivajo na tvoje udejstvovanje v svetu, na delo in normalno življenje?

Tako ti bom rekel. Boli, ampak se ne dam. Bolečino potisnem v ozadje in dokler me bolečina ne priklene na posteljo, vzamem tablete in jo poskušam odmisliti. Torej vse delam tako, kot da mi ne bi nič manjkalo. Je težko, zavedam se svojih omejitev, ampak rad imam, da je delo narejeno in dovolj sem trmast in vztrajen, da naredim zastavljeno, četudi boli. Življenje me je pač naučilo, da z jokanjem in tarnanjem ne bo nič boljše, prav tako pa nimam niti časa niti potrpljenja, da bi se smilil sam sebi.

Na kakšen način napolniš baterije in si vzameš nekaj trenutkov zase?

Obožujem delo z lesom. Les me napolni z mirom. Ko vzamem les v roke in ko delam z njim ter vidim, kako iz kosa lesa nastaja izdelek, ki ga želim, je to zame čisti užitek. Drugače pa rad spim, če mi le čas dopušča (nasmešek), rad se podam na kak sprehod, sam ali pa s psom jo mahneva naokrog. Obožujem pa tudi ples, predvsem folkloro, ki jo plešem že dolgih 25 let v folklorni skupini, za nami pa so tudi številna tekmovanja in nastopi.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.


Foto: OŠ Stročja vas, link.

 

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.