srž za.me

Življenje kot tornado

avtor Sara Škorjanc 10. januarja, 2020

Življenje se dogaja, čas teče in mi imamo nekako vse v rokah in hkrati nič. Sami smo odgovorni za lastno srečo in nesrečo. Dejstvo pa je, da vsi, ki imamo možnost napisati ali prebrati sledeči članek, spadamo že samo zaradi tega, med bolj priviligirane ljudi.

Rodila sem se v ljubeči družini, kjer pa so bile stvari daleč od popolnosti. Ogromno zgodb, ki so zaznamovale življenja mojih bližnjih in posledično moje življenje. Zgodb bi lahko napisala za par knjig in tudi par zanimivih filmov – dram, pustolovščin, komedij in dokumentarcev…

Predstavila bi najmočnejše zgodbe, tematike, o katerih, bi se morali veliko več pogovarjati. Pa se ne, ker se ne znamo. Ker boli, ker nas je sram, ker si ne priznamo, ker nas je strah, ker svet prehitro bije…

Travme, ki jih ne prebolimo

Ko je bila moja mama stara dve leti, se je v njeni domači hiši zgodila tragična nesreča. Voziček s sestrico mame, stare dva meseca, se je odpeljal po stopnicah in Tatjanca Čas je žal zapustila našo družino ta usodni dan.

Najbolj prizadeta je bila stara mama. Soočala se je s to bolečino vso življenje, in mi v njenih zadnjih dneh v joku priznala, da ji je žal. Da je ves čas po tihem iskala krivca, v dediju, v moji mami, ki je bila na samem kraju nesreče (premajhna, da bi se spomnila), na gospo, ki je stari mami pomagala. Skratka travme.

Mama – skrbnik, vodnik, vzornik, varno zavetje in neviden oklep

Moja mama  je imela zelo pestro življenje in je bila čudovita oseba, ki je s svojo energijo in s svojim smehom, dobroto in sposobnostjo povezovanja ljudi stopila mnogim globoko v srca. Kot družini pa nam ni bilo enostavno. Starša se nista zares razumela. Dan, ko sta meni in mlajšemu bratu sporočila, da se ločujeta, je bil zame dan upanja. Upanja, da se bodo stvari obrnile na bolje. In mama je to uredila.

Mama in ati sta kmalu našla partnerje, s katerima sta bila srečna. Nato pa smo se združili, to pomeni, da smo brez problema jedli vsi za eno mizo. Midva z bratom (in partnerji), mama z novim možem, ati z novo partnerko, tete (po mamini strani), sosedi … Vsi ena velika vesela druščina. Sledila so leta izboljšav, napredkov, medsebojne pomoči v naši razširjeni sestavljeni družini, brezskrbnega uživanja življenja in njegovih priložnosti – zame je bil to čas študija.

Bolezen se ne najavi…

Ne spomnim se, po pravici povedano, kdaj in kje mi je mama povedala, da je bolna. Ne spomnim se, kaj je rekla, da ima, in kako so se stvari odvijale. Ko tako razmišljam nazaj, mislim, da se mi je tukaj vklopil nek avtomatski obrambni mehanizem, ko sem vzela stvari zelo “neresno”.

Po preiskavah so ugotovili, da ima mama raka na pljučih in da jo morajo operirati. Nič takega, rutinska operacija, četrtino pljuč bi naj odstranili in lahko bi normalno živela, če se ne bi rak širil. Po operaciji sem bila pri njej en teden. Vsak dan sem se vozila tri ure v eno smer, v bolnico, tam preživela dan in nazaj domov. Med operacijo so ugotovili, da je veliko več rakastega tkiva, in odstranili levo pljučno krilo v celoti, nekaj limfnih vozlov. Pomagala sem ji hoditi, jesti, cartali sva se skupaj v postelji in gledali filme, se pogovarjali in uživali v skupnem času. Po tednu dni sem zaradi študijskih obveznosti odšla. Mama je še ostala v bolnici.

Nihče ni pričakoval, kar je sledilo.

Po operaciji je sledilo okrevanje in kemoterapija, po tem pa še terapija s tabletami.

Po letu in pol je bila mama v Sloveniji (*zadnjih osem let je živela v Nemčiji) kakšen mesec in težko sem prenašala jo videti tako šibko. Na njenem obrazu nismo mogli spregledati očitne bolečine in utrujenosti, neznosnih glavobolov, bila je popolnoma brez apetita in že tako cela presušena, njeno gibanje pa je bilo počasno in utrujeno. Zraven pa se je tako močno trudila zakriti stanje in nas z nežnim nasmehom “pomiriti”.

Odšla je na rutinski pregled v Nemčijo nato bi morala priti nazaj v Slovenijo in potem naprej na Hrvaško na morje … Odkrili so 23 metastaz v glavi, ji predpisali 22 obsevanj in jo zadržali v bolnici. Z bratom, oba študenta, sva brez pomislekov spakirala in se odpeljala k njej. Bila sva ob njej večino časa, jo hranila, umivala, brala, se pogovarjala, samo sedela … In vsak dan je bilo slabše. Pri 19 obsevanju je mama hotela odnehati in prepričala sva jo, naj potrpi še ti dve terapiji.

Ostajava z mami

Nisva vedela, da je že v načrtu, da gre po tem v paliativno bolnico in oskrbo. Brat, ki je diplomiran zdravstveni tehnik, mi je povedal, da to pomeni oskrba umirajočim ljudem. Ne on, ne jaz tega nisva verjela oz. zares dojela. Vse do trenutka, ko so mami po nekaj dneh na paliativi začele črniti noge in jaz sem jih masirala.

Vstopi medicinska sestra in me nahruli naj jo pustim, da nima smisla, da če mi ni jasno, da umira. Da po tem, ko začne telo črniti, ljudje umrejo v roku dveh dni! Jaz in brat sva jo osuplo in obnemelo gledala. Ona je zapustila sobo. Vstopil je zdravnik, ki naju je poklical na hodnik in nama obrazložil, da je to to. Da je čas, da se poslovimo.

Čas za slovo

Trenutek, ko sva morala sprejeti neizogibno. Do sedaj sva uspešno verjela v čudež. Nikoli si nisem predstavljala življenja brez mame. Nisem mogla verjeti, da ne bo zraven, ko bom diplomirala, ko bom uspešna v svoji karieri, ko bom korakala proti oltarju, ko bom mamica … toliko stvari sem si še želela z njo deliti. Mama je bila nekako moja zaščita in hkrati moja krila. Karkoli se mi je zgodilo, kakršnokoli napako sem/bi naredila, mama je bila tam za mene, polna ljubezni, ki mi je celila rane in lajšala bolečino, mi spet vlivala vero vase. Imela sem srečo, da sem imela mamo v pravem pomenu besede, ki me je brezpogojno ljubila in me sprejela takšno, kot sem, hkrati pa me je vedno usmerjala v duhu dobrobita vseh vpletenih ljudi in lastne mirne vesti. Kako živeti brez te močne podpore, če si je navajen?

29. septembra sem obiskala mamo, tako kot vsak dan. Bil je čudovit dan, topla oranžna barva sonca je krasila mamino sobo. Mama je imela modro pižamo, ki je poudarila njene modre oči. V tej fazi je bila večino časa na morfiju in ni bila zares prisotna in včasih je ves čas spala. Ne tokrat. Gledala je živahno in bistro, čisto njeno, ko me je po dolgem času videla. Našobi ustnice, da ji dam ljubčka. In ji ga dam, ona se nasmeje. Jaz govorim, ona pa se še enkrat našobi. In spet ji dam ljubčka, ona se srečna nasmeji. Gledam jo in vprašam, a še enega? In ona se našobi. Tako sva se ljubčkali nekaj časa in se smejali druga drugi, nisva jokali, ampak uživali v globoki ljubezni, povezanosti in najini sreči da sva. Po nekaj minutah so se pridružili še drugi.

Naslednji dan zgodaj zjutraj klic …mama se je poslovila.

Soočanje ali bežanje pred realnostjo?

Oh, ne znam opisati bolečine. Brezno, ne, tornado čustev in solz. Ni konca bolečine in vse to vodi do otopelosti. Pogreb – amnezija. Pa smo imeli dva, enega “simboličnega” v Nemčiji in enega v Sloveniji. Soočala sem se s tem tako, da sem se delala, da se ni zgodilo. Jokala. In se spet delala, da ni nič. Sledilo je leto tavanja, ko sem bila kot zombi. Nisem imela pravega smisla, za nič nisem imela volje in tudi do druženja mi ni bilo. Z nikomer se nisem zares pogovarjala o tem. Prva streznitev sta bila ati in najboljša prijateljica, ki sta bila resno zaskrbljena. Takrat sem se zavedala, da nekaj ni v redu. Da moram spet najti smisel.

Vedno sem bila zagovornik stališča, da se vse zgodi z razlogom in res mi je življenje velikokrat to tudi potrdilo. V tem primeru se mi zdi pa totalno zgrešeno. In dolgo časa sem se sama s seboj kregala. Prišla sem do zaključka, da v trenutkih, ko izgubimo nam drago osebo, tega nikakor ne moremo trditi. Je pa res, da lahko spremenimo pristop k dejstvom, na katera nimamo vpliva.

Mama mi je podarila življenje

Sara in mama za Navdihni me by Insights d.o.o

Z vsemi izzivi v otroštvu, zaradi katerih sem imela možnost toliko stvari opazovati in doživeti, da sem lahko danes kdor sem.

Hvaležna sem, da :

• sem imela mamo v pravem pomenu besede, ki me je usmerjala, hkrati pa mi je vedno krila hrbet in bila levinja, ko je šlo za družino.
• me je naučila, da so pomembni odnosi in ne spol/vloga/oznaka.
• me je spodbujala in verjela vame.
• me je naučila izbrati vrline, ki so meni pomembne.

Hvaležna sem za toliko stvari, da se skoraj ne počutim upravičeno, biti prizadeta, ker sem imela to čudovito mamo, ki je nekateri nikoli niso imeli, kljub temu da so njihove mame še žive. Ni kvantiteta časa tista, ki šteje, ampak kvaliteta.

Zato mislim, da ni prostora za žalost ali zamere življenju, da mi jo je vzelo tako hitro. Ampak mislim, da je prostor za ljubezen in nauke, ki mi jih je predala mama. Za tople občutke ob obujanju spominov in solze sreče. Pa tudi kdaj trenutek, ko pridejo solze bolečine na površje. Nič za to.

Pogumno živeti življenje, ki mi je bilo dano

Verjamem, da me spremlja in je nekako moj angel varuh. Že nekajkrat sem dobila tak občutek … In zelo močno je bil prisoten, ko sem začela videti srčke v naravi. Do te mere, da je bilo že prav smešno. In misel, da mi jih mama pošlje, kot opomnik, da me ima rada, me osrečuje. Ni ob meni, pa vendar vem, da bi si ona točno to želela, da bi si jaz mislila. Želela bi si, da sem srečna, bila bi ponosna na vse moje korake in verjela bi vame in na poti prepričevala druge. Tako pa me lahko ponosno spremlja in nežno ter nevidno objame s srčki, ki mi jih pošilja. Lahko vidi, kako njeni nauki živijo skozi mene, kako tudi njena energija vre v meni in kako moj smeh spominja nanjo.

Verjamem, da sva danes obe srečni in mirni.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv avtorice