Ime ji je Ana. Ana P. Zrasla je na podeželju, kot zadnja od štirih otrok. V času po vojni so bile razmere temu primerne in v iskanju boljšega življenja je šla v Celje v šolo za fotografa. Življenje na vasi je bilo težko, fizično naporno, po hribih je bilo veliko dela. Denarja se je s prodajo jajc in vina zaslužilo bolj malo. Tako je šla s trebuhom za kruhom in z željo za boljšim življenjem. Nenadoma jo je doletela prometna nesreča s hudo poškodbo glave in hrbtenice in smrtnim izidom voznika, stara je bila 17 let. Klinično mrtva, a je preživela po čudežu.
Sledila je koma, a tudi počasno okrevanje. Ni še bil čas za odhod… Za starše je bil velik šok, a očitno je bila borka, kot je še danes. Okrevanje je bilo izčrpajoče in sledilo je naporno leto dni, vmes pa se je zgodilo še srečanje s starejšo gospo, pri kateri je kot najemnica bivala v času šole in ji je pomagala pri postavljanju na noge.
Čas okrevanja in prve ljubezni
Stroga, a sočutna ženska, brez katere Ana trmasta in samosvoja, kot je bila, ne bi okrevala, saj kljub pomanjkanju hrane ni marala stvari, ki so ji koristile. O smrti ni veliko razmišljala. Po terapijah, slabokrvnosti in glavobolih je službovala v Celju, Ljubljani, Lenartu, Mariboru, kjer je na koncu tudi ostala. A v svojem poklicu ni ostala dolgo, priložnost se ji je ponudila na Upravni enoti, kjer je ostala celih 36 let.
Kmalu po prihodu v Maribor je spoznala svojo prvo pravo ljubezen, s katerim se je poročila. Rodila se jima je hčerka. To je bilo obdobje ustvarjanja gnezda, srečnih sprehodov, načrtov za prihodnost. Za trenutek se je zdelo, da življenje gre v pravo smer. Ana je bila radoživo mlado dekle, nasmejano in vedno polno optimizma. ‘Nikoli ni tako, da ne bi bilo nekako’…. So bile pogoste besede, tudi ko stvari niso tekle kot bi si želela.
Smrt potrka na duri v velikem stilu
A srečo so žal kar kmalu začele kaliti bolezni in smrti. Smrtno se je ponesrečil brat, ki je kot najstnik streljal na veverice. Doma narejena pištola žal ni premogla varnostnega zatiča … Za hudo ledvično boleznijo je zbolel drugi brat in umrl zaradi zastrupitve krvi. Ostal je le še najmlajši brat, s katerim sta bila že od malih nog zelo povezana.
Nato je zbolela Anina mama. Hud udarec smrti svojih dveh otrok, Aninih bratov, ni nikoli zares prebolela. Anina mama je bila dobrohotna, nasmejana ženska, dobra kuharica in pridna delavka. Njen smeh in pesem so odmevali po vasi ob skupnih vaških opravilih. Nihče ni vedel za njeno bol in solze, ki jih je potihoma skrivala v skrbi za svoje živali, ki jih je imela veliko. Vsaka je imela svoje ime, tudi s tistimi za koline je imela posebno navezo. Veliko hudega se je že zgodilo in telo ni zmoglo več….
Mama izgubi dolgoletni boj z boleznijo
Leto za letom, pregled za pregledom je bil strašljivejši. Najprej rak na debelem črevesju, sledila je operacija, obsevanje, nato tanko črevo, podoben postopek. Naslednjič mehur in rodila…. Nato kontrole in še ena operacija, za operacijo…. Dolgih osem let so sledile poti v ljubljanski onkološki inštitut. Borila se je do onemoglosti. Do zadnjega koraka je skuhala juho zase in moža, ki ga je vedno bolel želodec. Vojne posledice in taborišče. Tega nikoli ni pozabil. Kot tudi ne soseda v sosednji hiši, oddaljeni dobra dva metra, ki ga izdal…Ivan, Anin oče ni nikoli hodil zdravniku. Pregovarjanja niso pomagala, po bolezni svoje žene, pa je bila odločitev toliko bolj dokončna. Bele halje ne prenese.
Anina mama se nikoli ni predala, a toliko udarcev enostavno ni zmogla…dobrosrčna ženska, ki so jo poznali vsi v vasi po njenih najboljših gibanicah je ugasnila. Tako tiho, kot je skromno in tiho živela zadnja leta.
Poslovi se še oče
Oče Ivan ni prebolel smrti svoje ljubljene žene…V postelji je preživel zadnje mesece, v stalnem joku, brez želje po pomoči in v odrekanju hrane. Tako je v roku treh mesecev zapustil ta svet tudi sam.
Kako naprej? Kje je luč na koncu tunela? Zdi se, da življenje poskrbi za dogodke in srečanja, ki nam prinesejo tako izkušnje, kot tudi prijatelje. In slednji so bili velika pomoč in opora v trenutkih, ko se zaveš, da si ostal sam. Vsaj tako se zdi, ko ne veš, po kateri poti naprej, in kaj nam vsaka naslednja pot prinese. Nekaj res dobrih tako ostane za vse življenje.
Na meniju: antidepresivi
Zbolela je tudi Ana… želodec, glavoboli, migrene, hrbtenica, koleno… Ob vsem tem je sledila še ločitev. Bolečinam ni bilo videti konca… Antidepresivi in še več žalosti ter bolezni. Od kod energija, da je zmogla? Velikokrat je bilo videti brezupno, temno in še temneje… Na sebe je pozabila… Edina misel je bila hčerka, naj dovolj odrase, naj ima vsaj nekaj, česar sama ni imela. Želela je, da ima svojo streho nad glavo in hrano vsak dan. Skrbna mama, ki želi svojemu otroku vse najboljše.
In tako se Ana ni dala, vsakič znova je vstala, po vsakem novem porazu je postala močnejša, vsak nov vihar je prinesel novo grenko spoznanje in debelejšo kožo. Ana je preživela šolo življenja… Kot sama reče: ‘Življenjska šola je najboljša, a tudi najdražja’.
Kako najti moč v sebi?
Ana, superženska
Ana je superženska, Ana je inspiracija, Ana je zavetje, Ana je opora in skala, ko te nemirno morje življenja premika po ostrih čereh. Ana je življenje in smeh. Ana je želja po življenju.
Koliko Ane je v nas, ko nas preizkuša življenje? Koliko Ane je v nas, ko slišimo za srce parajočo zgodbo sosede v nesreči? Koliko Ane je v nas, ko se žalostne zgodbe zgodijo bližnjim?
Vsi mi smo Ane… In čeprav se vsakemu od nas včasih zdi, da je njegova težava največja, najtežja in najbolj mogočna, se spomnimo, da nismo sami, da je v nas moč, moč, za katero nismo vedeli, da jo imamo.
… In kaj je na koncu res pomembno?
Preživimo…. In smo močnejši, modrejši, sočutnejši, prijaznejši, empatični… ker vsi smo eno… enkrat eden in drugič drugi je tisti, ki potrebuje pomoč, sočutje, toplo besedo. In življenje je lažje… vsaj za čas, ki ga preživimo ob nekom, z nekom, ki nam je v uteho, ko življenje zaboli. Ali ko se veselimo, ko nas življenje radosti. Ko si zaželimo, da taki trenutki ne bi minili….
Z radostjo v srcu vam želim, da vstopite v novo obdobje pomirjeni s sabo, naj bo vaša bit napolnjena z razumevanjem in s toplimi besedami do soljudi, integriteta in empatija naj bodo na vrhu vaših in naših osebnih vrednot. Vedite: vsi mi smo Ane.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Ana P.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.