inspire.me

»Art management« je predvsem življenjsko poslanstvo

avtor Tomaž Bole 3. decembra, 2021

Pričujoči prispevek temelji predvsem na izkušnjah, ki sem si jih pridobil ob mojem več kot 45-letnem delu na področju organizacije in vodenja različnih kulturnih projektov, zastopanja umetnikov in, predvsem v zadnjih 30-ih letih, iskanja in prepoznavanja mladih glasbenih talentov, katerim omogočam kot »art manager« različne oblike podpore pri študiju in uveljavljanju tako v Sloveniji kot v svetu.

Večino izkušenj sem pridobil na osnovi povezovanja dostopnih informacij, kar je bilo v prvih letih izjemno težko, danes pa, glede na neverjetne internetne možnosti, precej bolj preprosto. K temu moram dodati še sledenje svojemu notranjemu čutu in predvsem kar velikemu pogumu, s katerim sem se lotil precej pionirskega dela in delovanja.

Art management kot gradnik družbene skupnosti

Za boljše razumevanje mojih pogledov na »art management« ter prepoznavanje njegove vloge in pomena za razvoj slovenske širše družbene skupnosti, s tem pa tudi posredni in neposredni vpliv na državotvornost, česar se naša politična sfera samostojne Slovenije niti najmanj ne zaveda, želim navesti nekaj zame ključnih dejstev, ki so vplivala na moje odločitve na poti k današnjim pogledom na možnosti, ki jih lahko prispeva »art management« pri ustvarjanju boljših pogojev za gradnjo duhovno močne in stabilne slovenske skupnosti, ki vključuje vse Slovence; tako živeče v državi, kot tiste po svetu.

Podlago za današnje prepričanje, poglede in stališča sem pridobival in gradil v petnajstih letih prejšnje države v povsem drugačnem sistemu. Ne le pogumno, marsikdaj zelo drzno sem poskušal že v tistih časih prebijati okorele standarde, pa čeprav kot javni uslužbenec, ki je skrbel predvsem za lokalno – občinsko kulturno življenje. Pionirska žilica mi ni dala miru, zato sem pogosto izzival politično sfero, saj sem se zavedal, da so politiki tisti, ki lahko vplivajo na spremembe in odločajo o njih. Oral sem ledino in to pravzaprav počnem še danes, kajti miselnost prejšnjih časov je še vedno globoko zakoreninjena v glavah večine ljudi, ki sooblikujejo našo sedanjost in načrtujejo prihodnost.

Pred dnevom, ko so bile dovoljene sanje…

V prejšnjem sistemu je bila kultura »dejavnost posebnega družbenega pomena«, zato zasebna iniciativa na kulturnem področju ni bila le nezaželena, ampak celo z zakonom prepovedana. Organizacija kulturnih dogodkov je bila v izključni domeni etabliranih javnih kulturnih institucij, društvene prireditve pa so bile pod (tudi političnim) nadzorom občinskih kulturnih zvez. Ko se je pripravljal v sedemdesetih letih nov zakon za kulturo, sem sodeloval s temeljitim in utemeljenim predlogom, zakaj je zasebna dejavnost na področju kulture pomembna. Predlog je bil pohvaljen s strani pripravljavcev zakona, a seveda ne sprejet – z odgovorom, »da so se oni pač drugače dogovorili …«

Do slovenske osamosvojitve sem tako moral svoje želje po zasebnem kulturnem managementu podrediti javnemu (političnemu) interesu. Hkrati pa sem si veliko mednarodnih izkušenj nabiral ob organizaciji mednarodnega glasbenega festivala komorne glasbe »Koncerti Groblje«, v tistem času enega najpomembnejših slovenskih glasbenih festivalov. Že v tem času sem kot sooblikovalec programa festivala imel možnost vključevati tudi mlade glasbene talente, za kar sem iz glasbenih strokovnih krogov doživel kritiko, kako si drznem uvrščati na festival mlade glasbenike, ko pa ni dovolj priložnosti za uveljavljene slovenske glasbenike… K sreči sem lahko vabil tuje glasbenike, saj je to pomenilo tudi odpiranje vrat za slovenske glasbenike. Na tem področju je izmenjava (daj-dam) nenapisano pravilo.

Sistem se boji drugačnih – a nama z očetom to odpre vrata in rodijo so Slovenski madrigalisti

Kot sin izjemnega glasbenika in dirigenta Janeza Boleta sem imel privilegij, da sem spoznal globine umetnosti poslušanja glasbe že zelo kmalu, kar je seveda močno vplivalo tudi na moje sposobnosti prepoznavanja umetniške nadarjenosti v glasbenikih nasploh. Ko so očeta kot profesorja zborovskega dirigiranja na ljubljanski Akademiji za glasbo prisilno upokojili leta 1986, se je v meni dokončno premaknilo.

Kljub temu da sem bil še v javni službi, sem skupaj z njim zastavil zasebni umetniški projekt, imenovan Gallus 1991, in tako stopil v prve čevlje zasebnega »art managementa«. Skupaj sva ustanovila komorni zbor Slovenski madrigalisti, v tujini prepoznan tudi kot Gallus Singers. Inovacija je bil polprofesionalni status pevcev, kar je pomenilo, da so bili sami vrhunski, glasbeno izobraženi pevci, študijsko vezani na šolo oziroma poklicno na službo, projekt pa je zagotavljal pokrivanje vseh stroškov, ki bi jih sicer imeli zaradi sodelovanja v projektu. Ker projekt ni bil deležen državne podpore, sem začel raziskovati možnosti financiranja preko sponzorstev in donacij.

Tudi Gallus je odšel v tujino, ker ni bilo možnosti razvoja v deželi Kranjski

Če se dotlej nisem posvečal osebnosti skladatelja Jakoba Gallusa, sem moral to tedaj nujno storiti, da sem lahko ustrezno predstavljal projekt potencialnim podpornikom. Pod sloganom »S pesmijo v vsak slovenski dom, z Gallusom v svet« smo se začeli pripravljati na 400-letnico skladateljeve smrti, ki je bila leta 1991. Pravega zasebnega »art managementa« sem se tako začel učiti kar ob samem projektu, ko sem organizacijsko vodi tako zbor kot celoten projekt, vse vaje, koncerte in koncertne turneje doma in v tujini.

Postal sem seveda tudi manager očetu in vsakemu pevcu posebej, saj je projekt zahteval individualen pristop. Med pevci so prevladovali študentje ljubljanske Akademije za glasbo in tako sem se imel priložnost seznaniti z njihovimi težavami pri študiju. Hkrati pa sem ob pripravah na promocijo projekta ugotovil, da je mladi Gallus najverjetneje odšel študirat v tujino zato, ker pač v takratni deželi Kranjski ni bilo ustreznih pogojev, mentorjev in učiteljev, ki bi lahko zadovoljili njegove umetniške potrebe, zahteve in predvsem nadarjenost. Takrat seveda tudi nasploh ni bilo pogojev za sponzoriranje in doniranje, kot jih imamo danes, tako da je bil odhod v tujino edina možnost za korak k osebnemu razvoju in umetniškemu napredovanju.

V novi državi Sloveniji Iščemo rešitve, da talente razvijamo tu – in kreiramo Gallusov sklad

Vsekakor pa sem takrat zaznal nujnost, da najdemo rešitve, kako zagotavljati sredstva za izvajanje projekta in perspektivno tudi za podporo študiju mladim glasbenim talentom današnjega časa. Tako je prišla ideja za Gallusov sklad, ki smo jo v letu 1990 tudi uresničili in nagovorili slovenske gospodarstvenike k doniranju in sponzoriranju, da smo se lahko pripravili na praznovanje obletnice, ki je sovpadla s slovensko osamosvojitvijo.

Če projekt ni imel sreče, da bi pridobil javna sredstva, pa je prvi slovenski kulturni minister dr. Andrej Capuder, skoraj kot minister Gregor v Levstikovem Martinu Krpanu, v nasprotju s prej omenjenim in takrat še veljavnim jugoslovanskim zakonom o prepovedi zasebnega managementa, izdal odločbo, s katero mi je podelil status samostojnega zasebnega organizatorja in sem s tem postal prvi uradno priznani »art manager« z licenco. Nastala je možnost za izdajo zgoščenke v zasebni založbi in tako je izšla tudi prva slovenska zgoščenka Musica noster amor z Gallusovimi madrigali in moteti v izvedbi dirigenta Janeza Boleta s Slovenskimi madrigalisti.

V 1991 se odvije nekaj čudovitih glasbenih kreacij

V prvem letu je bila v ospredju promocija in izvedba projekta Gallus 1991, hkrati pa sem prevzel tudi projekt Festival Koncerti Groblje, ki ga je nova oblast v občini Domžale želela opustiti, ker ga ni imela interesa financirati.

Kljub politično vročemu poletju, rahlo začinjenem s strahom zaradi kratke vojne, je festival uspel s pomočjo sponzorjev. Zaključil se je z nastopom prve mlade nadarjene glasbenice, oboistke Tanje Petrej, Komornim orkestrom RTV Slovenija Camerata Labacensis in dirigentom Markom Letonjo, kar je Tanji prineslo pomembno referenco pri njenem nadaljnjem študiju in umetniški poti.

Mladi glasbeni talenti – veliko poklicanih, a malo izbranih

Vloga »art managerja« je večplastna. Začne se običajno z informacijo, da v nekem okolju živi mladi glasbenik, ki navdušuje s svojimi koncerti in nastopi. Kako odkriti tak talent, za to ni pravila. Lahko se javi sam, lahko informacijo pošljejo njegovi starši, prijatelji ali znanci, lahko ga priporoči njegov ali njen profesor, morda celo kdo tretji, lahko ga sam slučajno nepričakovano opazim na kakšnem nastopu ali koncertu.

To se mi je prvič zgodilo, ko sem šel na priporočilo znancev poslušat klarinetista Mateja Bekavca, danes enega najbolj prepoznavnih in svetovno priznanih glasbenikov, ki je imel recital s pianistko, zame takrat povsem neznano Adriano Magdovski. Če je Mate povsem izpolnil moja pričakovanja, pa je bila Adriana popolno presenečenje. To je bil koncert dveh povsem enakovrednih glasbenikov, ki sta izžarevala tisto energijo, ki jo premorejo veliki talenti, to je bil umetniški glasbeni dialog. Oba sta postala Gallusova varovanca.

Zanimiv primer je bila pianistka Anja German, takrat stara komaj enajst let, katere profesorica je prišla k meni s predlogom, da bi jo vključil v festival Koncerti Groblje, saj je imela naštudiran Mozartov koncert za klavir in orkester. Name je Anja delovala zelo prepričljivo, zato sem pogumno predlagal maestru Antonu Nanutu, s katerim sem sicer že načrtoval koncert z italijanskim Orchestra di Padova e del Veneto,  da jo uvrstiva v program. S svojim izjemnim nastopom je upravičila zaupanje in navdušila tako občinstvo kot strokovno kritiko ter postala Gallusova varovanka.

Poslovni dogodki igrišče odkrivanja

Za preverjanje sposobnosti in muzikalnosti novih imen glasbenih talentov so se izkazali kot najprimernejši nastopi pred marsikdaj povsem »neglasbenim« občinstvom. Sam glasbeni šolski sistem učencem omogoča nastope in tudi koncerte, vendar so le ti največkrat bolj v zaprtih glasbenih krogih, občinstvo so prijatelji, sorodniki in drugi učenci in profesorji, vsi pa seveda s pričakovanjem poslušanja glasbe.

Na dogodkih, največkrat gospodarskih, pa tudi drugih, na primer slavnostnih akademijah, podelitvah priznanj, proslavah in podobno, pa se mladi glasbeniki srečujejo s povsem glasbeno nenadarjenimi poslušalci, še posebej, ko gre za klasično glasbo. In prav to je največja priložnost za mladega glasbenika, da s svojo poustvarjalno močjo prepriča in navduši občinstvo ter si s tem pridobi dragocene nove izkušnje v komunikaciji s poslušalci. Zame pa je seveda potrditev, da je med kandidati za Gallusove varovance pravi talent, s katerim bo vredno delati in sodelovati.

Starši, ne izživite svojih sanj skozi otroke

Za sodelovanje z glasbenim talentom ni pomemben le odnos z njim, medsebojno spoznavanje in zaupanje, temveč na to lahko zelo močno vplivajo starši in profesorji, ki nemalokrat posegajo v integriteto mladega glasbenika.

Še posebej je to očitno do njegove polnoletnosti, saj se, predvsem starši, čutijo pogosto preveč odgovorne za svoje otroke in se nemalokrat niti ne zavedajo, da njihovo pokroviteljstvo, včasih tudi sebičnost ali neizpolnjene lastne življenjske ambicije, zavirajo ali celo onemogočajo umetniško rast in razvoj mladega talenta.

Art manager kot coach, facilitator, spovednik, pomočnik

Morda kdo pod nazivom »art manager« razume, da je to predvsem človek, ki skrbi za finančne potrebe študija mladega talenta, vendar so finance, čeprav zelo pomembne, bolj na koncu seznama podpornih storitev, ki jih lahko tak manager nudi. Ob starših, profesorjih in prijateljih potrebujejo tudi nekoga, ki pozna težave glasbenega študija, ki jim prisluhne v stiski, ki jim zna svetovati, kaj naj naredijo, ko ne vedo, kako bi se odločili. Potrebujejo kontakte s pomembnimi glasbeniki, mednarodne povezave, priporočila pri vpisu na glasbene šole in akademije v tujini. Tudi garancije za šolnino, ki jih lahko nudi Ustanova Gallus, kot ugledna fundacija, so marsikdaj odločujoč dejavnik pri možnostih formalnega vpisa na tujo šolo.

»Art manager« je pravzaprav neke vrste »coach« ali, še bolje, »facilitator« mlademu talentu tako v času študija, kot tudi v prvem obdobju po končanem študiju, ki je zelo pomembno predvsem za koncertne soliste. V Sloveniji koncertni solist klasične glasbe namreč ne more preživeti samo s koncerti, v mednarodnem kontekstu pa je konkurenca enormna, še posebej v zadnjih letih, ko so na svetovno sceno stopili azijski glasbeniki, ki imajo popolno in dovršeno tehniko igranja ali petja in s tem večinoma prekrijejo tisti del moči glasbene poustvarjalnosti, ki ga imenujemo muzikalnost in prepričljiva interpretacija. Virtuoznost in muzikalnost sta dva različna elementa, ki šele skupaj v eni umetniški osebnosti le tej dasta najvišjo možno dodano vrednost.

Da mladi talenti ne postanejo glasbeno blago

Morda se bi kdo vprašal, kaj imam kot »art manager« od svojega dela? Slovenija je majhen trg, ki ne daje dovolj kruha, da bi lahko od tega živel. Svetovni trg pa je že zelo razdeljen. Svetovno najbolj znane klasične glasbenike obvladuje peščica managerjev, v katerih družbo prideš le, če si zelo bogat, žid ali gej. Sam nisem nič od tega. Tisto, kar želim tistim redkim slovenskim mladim talentom, ki lahko uspejo v mednarodnem merilu, je, da bi ne postali »glasbeno blago«, s katerim bodo »veliki« trgovali, dokler imajo od njih koristi.

Pa tudi če nisi med temi izbranimi, bi bil kot »art manager« v zahodnem svetu vendarle glede na standard približno enakovreden poklicem, kot so odvetnik, notar ali zasebni zdravnik. Pri nas še dolgo ne bo tako. In zakaj vztrajam? Ker to rad počnem, ker uživam ob pogledu na zadovoljstvo nastopajočih na odru in poslušalcev v dvorani ob njihovi medsebojni interakciji. To je moje poslanstvo in temu sem predan. Počutim se varnega, ko delujem znotraj področja klasične glasbe, predvsem tiste do polovice prejšnjega stoletja. Vse to z zadovoljstvom rad polno delim z mladimi talenti. 

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv