inspire.me

Virtualnost proti resničnosti

by Nataša Grah 27. decembra, 2021

Korona čas je globoko zarezal v naša življenja. Že dve leti smo omejeni na različne načine. Kako poteka naša komunikacija in kaj se je spremenilo v naših življenjih?

Strah … ali je ta bolezen res tako zahrbtna, resna, zapletena, smrtna, nalezljiva? Ali je cepivo  neučinkovito? Kdaj bo cepivo učinkovito? Ali je bilo dovolj časa  za testiranje cepiva? Taka in podobna vprašanja smo si postavljali. In se prilagajali tako ali drugače različnim omejitvam, ki so se iz dneva v dan spreminjala.

In tako smo ostajali doma, izolirani od drug drugega, službovali izza domačih računalnikov, s strahom pričakovali novice o številu okuženih, številu smrtnih primerov, kar naprej pregledovali splet, spremljali radio ali tv informativne oddaje in čakali na odrešenje. Kdaj bo spet vse po starem? Dokler nam ni postalo jasno, da stanja kot je bilo prej ne bo nikoli več. Le nove spremembe, vedno nove spremembe, dokler se ne utrudimo in se nehamo upirati predpisom, inšpektorjem, dekretom in vladi. Naj ubogamo vendar, ker je za naše dobro! Ali res?

Virtualnost proti resničnosti?

Otroci za računalnikom, starši za računalnikom. Vsak v svojem kotu. In vsi ‘v službi’.

V prvem valu smo verjeli, da gre za skupno dobro, da moramo potrpeti, biti solidarni in kmalu se bo vse vrnilo na svoje tirnice. A trajalo je….Čez poletje malo bolje, nato nadaljevanje. Drugi val je prinesel naveličanost, utrujenost.

Ali bo virus še dolgo časa z nami, kajti cepiti skoraj osem milijard ljudi je težko. To je velik logistični izziv, poleg tega si nekateri cepiva ne bodo mogli privoščiti, drugi pa si ga ne bodo pustili vbrizgati zaradi teorij zarot.

In kakšne so  navade sedanjega časa?

Moramo enostavno stopiti ven,  je odločno povedal dr. Podjed, ‘in se odklopiti od naprav, si privoščiti čas zase in biti s tistimi, ki so nam najpomembnejši, torej s sorodniki, prijatelji in znanci skupaj kvalitetno preživeti prosti čas.’ Ker to je tisto, kar je ljudem blizu, da komuniciramo od blizu in ne na daljavo, preko ekranov. Človek dobesedno potrebuje bližino, stik, dotik. In to moramo pač spet vrniti družbi, sicer se bomo dokončno atomizirali, družba se bo razblinila.

Ali bomo res obstajali samo posamezniki, moški, ženske. Družbe pa ne? Po raziskavah, ki so bile opravljene v ZDA, pri nas pa ni nič drugače, smo v predkoronskem času pred zasloni preždeli približno devet ur dnevno, med lockdowni pa odrasli kar trinajst ur dnevno.

Kaj se zgodi z ljudmi, ki ostanejo dolgo izolirani in osamljeni?

Klepet po videokonferenčnem sistemu je postal  nekaj normalnega, pogovor s človekom od blizu pa je bil nenavadna in celo neprijetna izkušnja. S prijatelji, sodelavci in sorodniki se vse manj srečujemo od blizu, vse več pa se sporazumevamo na daljavo, po telefonu, računalniku in drugih napravah.  Ali smo s pandemijo covid19 vstopili v trajno krizo, med katero se bomo še bolj kot v preteklosti skrivali drug pred drugim in se povezovali na daljavo? Ali se je ta prevladujoč produkcijski  sistem začel preobražati v digitalni oziroma tehnološki fevdalizem, ki ga je v debati s Slavojem Žižkom v ljubljanski Cukrarni omenil Janis Varufakis?

Ne gre le za pospešeno sprejemanje novih tehnoloških rešitev, ki bodo olajšale poslovanje in delo, temveč naznanja v še dokončen vstop v novo obliko ekonomije- namreč digitalni, podatkovni oziroma nadzorni kapitalizem, v katerem bodo podjetja  še bolje izrabila podatke o ljudeh in njihovi zasebnosti za povečanje dobička. Gre za obvladanje globalnega pretoka podatkov in prav preobraženi človek je večino časa doma in pred zaslonom. Kakšen postaja tak posameznik?  Idealen, saj je poslušen in se ne upira.

Pandemija covid19 je zgodovinski dogodek, ki je prispeval k oblikovanju novega človeka. Vse bolj poslušnega, delavnega, pridnega in ne pretirano mislečega. Kar kriza, ki bi se lahko razvlekla v nedogled.

Veliko znakov namreč nakazuje, da ne živimo več v nikakršni ‘novi normalnosti’, ki smo jo pogosto omenjali v preteklem letu, temveč smo s pandemijo covid19 vstopili v trajno krizo, med katero se bomo še bolj kot v preteklosti skrivali drug pred drugim in se povezovali na daljavo. Vse, kar se nahaja onkraj štirih sten, bo potencialno nevarno, in vsak, ki prestopi prag, bo morebitni prestopnik, ki ga bo treba nadzorovati in po potrebi kaznovati.

Ali se bomo vendarle ozavestili in postavili svoje prioritete?

Še včeraj se nam je zdelo, da lahko spremenimo svet, danes vemo, da lahko spremenimo le sebe. Tukaj se vse začne. Ne dovolimo si preglobokega reza v naša življenja. Ne dovolimo si poseg v našo bit, v naše misli in občutke. Čas in okoliščine se spreminjajo v vsakem trenutku.

Bodimo svoji, a povezani. Ker skupaj zmoremo več. Zmoremo vse.

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: Insights d.o.o.