Bipolarna motnja me drži v dvojnem svetu

Bipolarna motnja me drži v dvojnem svetu

Bipolarna motnja me drži v dvojnem svetu

avtor 30. oktobra, 2020

Naš tokratni navdih je Rebeka. Rebeka Repič. Stara je 27 let in po horoskopu je rak. Za rake je značilno, da so nežne dušice, dobri prijatelji, odgovorni in iskreni. Zase pravi, da je vesela, nasmejana, pozitivna in predvsem vztrajna pri vsem, kar počne. Brez vztrajnosti – in seveda družine – ne bi dosegla, kar je. Rebekina družina šteje 7 članov: oba starša, sestra dvojčica (dvojajčna) ter še dva mlajša brata ter mlajša sestra. Večinoma se razumejo in kregajo kot vsaka družina. Ima pa tudi bipolarno motnjo, s katero se že od 17. leta uči živeti. V prostem času rada kolesari in plava, predvsem pa obožuje sprehode v naravi, kjer ima mir zase.

Bipolarnost prinese s seboj vrsto drugih težav

Začelo se je v srednji šoli. Pri 17-ih letih je zbolela za bipolarno motnjo. To je pustilo velike posledice. »Nisem se zmogla normalno vključiti v družbo. Družina me naenkrat ni razumela več, počutila sem se osamljeno. Po drugi strani imam tudi težave z viškom kilogramov, ki sem jih pridobila kot stranski učinek od zdravil za bipolarno motnjo. Po srednji šoli ni bilo nič bolje. Bila sem izgubljena,« pripoveduje Rebeka.

Za dodatek je imela še nesrečo, pri kateri je padla, ko je šla s sorodniki na lep izlet. Od takrat naprej ji je začela otekati noga. Diagnoza: limfedem na desni nogi. Terapija: kompresijske nogavice. »Pomagajo plavanje, hoja in seveda normalna teža, kar je pri meni zelo težko,« razlaga Rebeka svojo zgodbo.  »Karkoli sem se želela dodatno izobraževati, mi je padlo v vodo. Zato sem po določenem času začela iskati službo, ki sem jo našla na mestu prodajalke v raznih trgovinah. A zaradi težav z nogo službe ni bilo lahko dobiti; še slabše, tudi obdržati je nisem mogla.« Z žalostjo v glasu priznava, da bi brez podpore družine zelo težko živela. »Trenutno čakam na rehabilitacijsko svetovalko na zavodu zaradi priznanja statusa invalida. Ne vem namreč, kje in kako naj dobim službo, čeprav si zelo želim biti samostojna, se odseliti in zaživeti po svoje.«

Evforija, depresija – in ni zdravil, s katerimi bi ozdravel

Na simptome je postala pozorna Rebekina mama, ko se je Rebeka začela obnašati nenavadno, drugače kot ponavadi. »Zelo težko je furati vse skupaj, še težje kot zame je s to boleznijo živeti za mojo družino. Največji problem je, ko ne morem spati in zamenjam ritem dneva in noči. Tudi po dve tri dni noči skupi ne spim. Čez dan sem pa čisto nefunkcionalna,« pojasnjuje Rebeka svoje vsakodnevne izzive.

Pravi, da se je treba boriti zase, vztrajati in se truditi vsak dan posebej. Poklicno zelo trpi, »saj me zelo skrbi, kako bom živela z vsemi temi boleznimi, predvsem z bipolarno motnjo. Delodajalci veliko raje vzamejo zdravega človeka, kar je logično, a nič ne pomaga,« dodaja Rebeka.

Podpirajo me tisti, ki jih imam rada in imajo radi mene

»Imam srečo, da me podpirata moja družina in fant,« se nasmehne. A hitro doda, da zelo pazi, koga ima v svojem krogu  prijateljev. »Z družino se razumemo, kjer živim, me imajo vsi radi. Je pa zanje in zame bipolarna motnja zelo naporna in težka. Večinoma se ponavljajo simptomi, kot so nespečnost, prevelika ješčost in tudi drugi; a ta dva dejavnika sta pri meni najbolj prisotna.

Če živiš v veliki družini (skupaj nas je sedem), se je težko zadržati in spati, ko ne moreš, pa bi rad. Ker ponoči – včasih tudi dve ali tri noči skupaj – ne spim, sem naslednji dan nenaspana, razdražljiva. Na kratko; po več dni sem nefunkcionalna. Včasih doma nisem sposobna opraviti niti najlažjih opravil. Ta bolezen me utruja,« pripomni.

Jočem brez vzroka

Razloži, da se to pri njej kaže predvsem v evforičnem stanju. »Žal ne vem, kako je pri drugih ljudeh, ki se spopadajo s to boleznijo. To je ena faza te bolezni. Druga je depresija. Zato tej bolezni večkrat rečejo bolezen dveh obrazov. Če zapadem v depresivno stanje, se to najbolj kaže, ko jočem brez vzroka, sem utrujena, odmaknjena od družbe in stvari, ki so me prej veselile.« Včasih ima tudi črne misli, je iskrena Rebeka. »Ne vem katera epizoda je hujša, obe sta zelo utrujajoči. Prijatelji in družina mi stojijo ob strani, žal pa ne morejo razumeti mojih občutkov, ker sami tega pač niso nikoli doživeli.«

Velikokrat se soočam z obtožbami

»Nekdo mi je rekel, da se da s to boleznijo normalno živeti in da se ne trudim dovolj. In da nisem sposobna opravljati osnovnih stvari, kaj šele da bi se odselila in živela samostojno življenje. To me je zelo prizadelo, ker se trudim,« razlaga Rebeka.

Pravijo, da se na koncu vse uredi. Vendar moraš tudi sam veliko narediti, da se stvari izboljšajo. Truditi se in nikoli obupati. Upati na boljši jutri. Uživati v vsakem trenutku. Imejte se radi in cenite kar imate. To je največ.

Žal pa je bolezen taka, da se včasih lahko zelo zelo trudiš in enostavno ne gre. Volja pri tej bolezni ni dovolj. »Velikokrat sem se in včasih se še vedno počutim krivo za to bolezen. Kljub temu da sprejemam svojo bolezen, se veliko informiram. In ja, včasih se počutim krivo in jezno, ker imam to bolezen, pa čeprav ne po svoji krivdi.«

***

Kljub bipolarni imam želje in cilje

Kar nekaj želja ima, pravi. Najprej izgubiti kilograme in poskrbeti za svoje zdravje; predvsem z manjšimi obroki in veliko gibanja. »V moji okolici ob reki Savi je veliko lepih sprehajalnih poti. To je čas zame, moj prostor, moj kotiček, moj mir. Narava me pomirja in sprošča. Meni osebno zelo pomaga pri bipolarni motnji, pa še kilograme bom lahko tam odložila,« smeje razloži.

Dodaja, da si bo »zastavila realne cilje, ki jih želim doseči. Predvsem bom vztrajala korak za korakom in verjamem, da mi bo uspelo,« je Rebeka prepričana. »Najbolj se veselim, da zmagam večno bitko z odvečnim kilogrami, začnem uživati v vsakem trenutku in dnevu, ki mi ga prinaša življenje, se naučim biti srečna in zadovoljna sama s seboj.«

Iskreno doda, da si najbolj želi dobiti službo in biti samostojna. Nekoč v prihodnosti pa si želi postati mama in si ustvariti družino.

 

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv Rebeke Repič

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.