Špela Peternel se je opisala kot mamica, biologinja, dula, coachinja in raziskovalka življenja. Že od majhnega je želela delati z otroki, a jo je pot ponesla do študija biologije in kasneje podiplomskega študija biomedicine, kjer je doktorirala. »Če že ne bom mogla delati z otroki, bom delala vsaj z naravo«. Zaposlila se je na Kemijskem inštitutu in ker je po duši raziskovalka, je bilo to za njo »kot igranje z lego kockami.« Kasneje jo je pot odpeljala na raziskovanje drugih metod zdravljenja in podpore zdravju ljudi: od homeopatije, do šole podob, dule.
Včasih je bolezen reality check
Špela je na Kemijskem inštitutu delala na projektih, povezanih z našim največjim farmacevtskim podjetjem takrat. To obdobje je trajalo šest let. Po tem se je farmacevt prodal in obenem je imela težave s ščitnico.
»Ko sem zbolela, je bila vsa moja družina zelo prepričana v medicino. V družini imamo kar nekaj zdravnikov, mami je delala v zdravstvu, tako da … ko sem zbolela, so me takoj usmerili k pravim specialistom.« Povedali so ji, da je edina možnost, da ji odstranijo ščitnico, in zdravijo z radioaktivnim jodom. Rekli so ji, da se naj ne bi vsaj en mesec dotikala otrok, in tudi kasneje še nekaj časa ne bi mogla biti dolgo v njihovi bližini.
»Zame je bilo to grozno; doma sem imela trimesečnega otroka, ki sem ga dojila. Kako ga naj gledam od daleč? Kot biologinji pa se mi odstranitev organa z radioaktivnimi snovmi ne zdi zdravljenje. Reki so mi, da je to moja edina možnost, če želim preživeti. Odločila sem se in poiskala pomoč pri homeopatu. Štiri mesece kasneje sem imela normalne vrednosti. Od tega je 16 let in nisem imela nobenih težav več.«
Farmacija za ljudi ali ljudje za farmacijo
Po tem se je vrnila v službo. Na enem od sestankov so novi lastniki povedali, da je v podjetju vsako leto pričakovana vsaj 10-odstotna rast. Ne posameznih ali novih izdelkov. Vsakega izdelka posebej. Gledali naj bi izven okvirjev in enostavno povečali to, kar »smo takrat ocenjevali, da predstavlja 100 % trga). To je bil zame prebojni trenutek, v katerem sem pomislila: ali farmacija služi ljudem ali ljudje služijo farmaciji? Potem smo razvili neko cepivo, pa so nam ponovno rekli – ko boste s cene 20 eur prišli na 2 centa, potem se bomo pogovarjali naprej. Kljub argumentom, da v cepivu ne bo konzervansov in stabilizatorjev, predvsem pa ne bo potrebno dodajati snovi, ki bi negativno vplivale na imunski sistem (aluminij) in da je to boljše za ljudi … niso slišali.«
»Farmacija gleda le na denar, zaslužke, dobičke. Zdravje ljudi ni v njihovem interesu, saj zdravim ljudem ne morejo ničesar prodati. Žal pa je danes medicina pogosto le podaljšek farmacije. Če bi želeli zares pomagati ljudem, bi priznali načine, ki resnično zdravijo. Ti načini pri nas niso priznani. Npr. homeopati, ki so hkrati tudi zdravniki, lahko opravljajo homeopatsko prakso le, če vrnejo svojo zdravniško licenco. Obstaja še mnogo drugih učinkovitih načinov zdravljenja. A vse to so le opore, ki človeku pomagajo k zdravju. Vsak od nas ima v sebi moč, da ozdravi. Veliko bi naredili že, če ljudem ne bi dan za dnem jemali njihove lastne moči. Ne samo da drugih metod, ki delujejo, ne priznajo; naredijo vse, da se do ljudi ta informacija sploh ne bi širila.«
Moč našega uma je dovolj
»Kasneje sem se veliko naučila prek zdravljenja sebe in svojih otrok. Uporabljala sem sprva Bachove esence, potem sem začela uporabljati avstralske, potem tudi slovenske cvetne esence. Kasneje sem se srečala s tehniko, ki mi je še bližja. V širšem je poimenovana Imagery; pri nas je to v okviru Šole podob. Sama se izobražujem pri ustanoviteljici Šole podob Catherine Shainberg ter pri Claudii Raiken. Postala sem tudi DreamBirth terapevtka, za pomoč ženskam pri zanositvi, v času nosečnosti, poroda in v poporodnem obdobju. A ker vaje obsegajo področje celega življenja, lahko z njimi pomagam nosečnicam, a tudi drugim.«
Že iz srednje šole se ji je vlekla poškodba kolena. Koleno si je, po njenih besedah, pozdravila izključno z vizualizacijo. »Moč naših misli, našega uma je dovolj, da si iz nečesa, kar je na prvi pogled in na zunaj nekaj groznega in nerešljivega, naredimo nekaj, kar je povsem vsakdanje in normalno. In se lahko tudi fizično pozdravimo.«
Podedovano ali vcepljeno?
»Imam tri otroke. Pri prvi nismo imeli veliko zdravstvenih težav. Pri drugi pa so se že kot majhnemu dojenčku pokazali hudi laringitisi. Enkrat je bilo tako hudo, da se je skoraj zadušila, zato sva morali na urgenco. Ker sem imela podobne težave v otroštvu sama, sem mislila, da je to dedno. A sem med študijem homeopatije ugotovila, da je to pogosto le posledica zapletov po cepljenju. Kar se je potrdilo pri tretji, ki ni bila cepljena in ni nikoli imela nikakršnih težav.
Druga ima tudi hude težave z alergijami. Tako hudo je, da ne more jesti praktično nobene vnaprej pripravljene hrane; je lahko le v redkih gostilnah. Zato smo morali nekoliko prilagoditi naše potovalne navade. Hkrati pa nam je to zelo dober pokazatelj, da smo se vsi naučili jesti zdravo. Ugotovili smo, da ni alergična na nobeno hrano, je pa alergična na mnoge kemikalije v hrani. In to spet lahko povežemo s cepljenjem. Imam izkušnje, da se da narediti tako pri otrocih, živalih in odraslih zelo veliko z naravnimi načini zdravljenja. Če je interes, seveda. Otroci zelo dobro vedo, kdaj kaj deluje in kdaj ne.«
S prijaznimi načini na pot k našemu zdravju
Življenjska pot pa Špele ni ponesla le do zdravljenja s homeopatijo, temveč tudi do odločitve, da postane dula. Na to se je pripravljala že preden je sama postala mama, a dokončno odločitev je sprejela po slabi izkušnji pri tretjem porodu.
»Ko sem prišla na porod, sem povedala, kaj želim in česa ne želim. Naredili so točno obratno. Meni se je zdelo, kot bi me posilili. Tudi ko grem še danes na ginekološki pregled, imam PTSM. Nisem mogla razumeti, kako lahko nekdo naredi nekaj takšnega. Hkrati pa sem videla, kako malo možnosti imajo ženske, da se kaj dogovorijo. Če sem jaz, ki nisem imela nobenih strahov, saj sem dvakrat hitro in super in enostavno rodila … imela tretjič takšne težave, sem uvidela, da druge ženske res nimajo možnosti.
Počasi premiki medicine v farmacevtski primež
Začela sem aktivno študirati področje dule. Pomagala sem prijateljicam, ki niso imele partnerja in tako sem se odločila, da se začnem resno ukvarjati s tem področjem. Šest let sem še delala v znanosti, hkrati pa sem delala tudi kot dula.
V tem času se je zelo dobro videlo, kam se pomika znanost, razvoj, kako je bilo vedno manj člankov neodvisnih od finančnih vplivov. Meni ta način delovanja ni všeč. Vedno manj sem verjela v trenutno delujoči način klasične medicine, ki je posta(ja)la le podaljšek tega, kar prodaja farmacija. Ni mi všeč da se znižujejo standardi, kaj je normalno, zdravo (sladkorna, krvni tlak, holesterol). Meje znižujejo zato, da imajo vsako leto več ljudi, ki jim lahko rečejo pacienti.
To ni bila smer, v katero sem želela iti, zato sem iz tega norega vrtiljaka izstopila. Vmes sem se preizkusila še v prodaji, da sem se dodobra naučila tega, česa na svoji samostojni poti ne želim delati. Zadnjih šest let pa delam samostojno kot obporodna spremljevalka (dula) in svetovalka. Delam na nekem drugem nivoju. Kaj pomaga nam, našemu telesu, našemu zdravju. Delam tako, da ženske opolnomočim.«
Ko smo v dobri kondiciji, živimo v harmoniji z mikroorganizmi
Navezala se je tudi na današnjo situacija, kjer je izpostavila, da so ta virus (korona virus) izkoristili. »Kot biologinja vem, da obstajajo tako virusi kot bakterije, saj sem jih tudi sama preučevala in opazovala. A menim, da trenutno veljavno prepričnje, da zbolimo, ko srečamo virus, ne drži. Zbolimo, ko smo sami v slabi kondiciji. Menim, da bolezen pride od znotraj, sprva se pojavi žalost, strah, stres, preobremenjenost, slaba prehrana, telo oslabi, oslabi imunski sistem in nato zbolimo.
V in na našem telesu je več celic bakterij in drugih mikroorganizmov, kot imamo svojih celic. Predstavljajo približno eno desetino naše teže. Brez njih ne moremo preživeti. Če sem jaz v slabi koži, ko mi oslabi imunski sistem, lahko ali bakterija ali virus to izkoristi in se za nekaj časa malo preveč namnoži – na meni, v meni. In zaradi tega mi to lahko povzroča škodo. Ampak: kaj je tukaj bistveno?«
Bistveno je odstraniti osnovno težavo
»Ali je bistvo, da najdemo zdravilo, ali je bistvo, da odstranimo osnovno težavo? Torej: da se mi imunski istem ne bo sesedel? Jaz verjamem, da v današnji družbi, ko nam za vse prodajajo tabletke, ko živimo v nenehnem stresu, ko večina verjeme, da jih lahko pozdravi le nekaj, kar bo prišlo od zunaj – je najlažje verjeti, da bo rešitev cepivo. Postavim se v vrsto, me cepijo in sem rešen. A to ni prevzemanje odgovornosti za svoje telo, za svoje zdravje.
Če smo tako pod stresom, kot smo, nam imunski sistem nenehoma pada. Če se ujamemo v ta cikel, da moraš vsak dan ob 7. uri delati nekaj, česar ne maraš, da dobiš plačo … ob tem ne občutiš nobenega zadovoljstva, nikomur ne pomagaš, ampak delaš zato, ker na tak način pač zaslužiš denar. Ob tem si še nezadovoljen. Pa izkoriščajo te. Pa produktivnost. Na tak način seveda ne moreš biti zdrav.«
Jaz bi drugače vprašala – ali se res tako dobro počutimo v tem strahu, da bomo tako živeli?
»Ja, pri nekaterih epidemijah se izkaže, da določeni ukrepi pomagajo. Ko se je pokazalo, da covid ni tako smrten in tako nevaren, kot so govorili na začetku, je bil čas, da norijo ustavijo, pa je niso.
V svetu, kjer je človek dovolj zdrav, da ni povsem onemogel zaradi svojega prekomernega nezadovoljstva, človek konstantno živi v sožitju z drugimi organizmi. Ja, če nekaj na novo pride, je lahko nevarno, preden se prilagodi … ampak nobenemu virusu, nobeni bakteriji ni v interesu, da ubije svojega gostitelja, ker s tem ubije tudi sebe. Torej v tem ni logike. Je pa res, da je ob tem del prebivalstva ogrožen. A menim, da bi v vsakem primeru morali vsi imeti pravico, da se o svojem zdravju, teelesu in načinu zdravljenja odločamo sami.«
Poslušaj glas v sebi
Bralcem želi sporočiti, da če le lahko in če niste zablokirali, poslušajte svoj občutek v trebuhu. »Intuicijo. Vem, da sem imela intuicijo ves čas dobro razvito. Zelo mi je bilo jasno, da če sem kar koli delala proti svoji intuiciji, je bilo to zame slabo. Nekateri pravijo, da je to egoizem. Mislim, da nam intuicija nikoli ne kaže nekaj takega, kar bi bilo za druge slabo. Ponavadi je to, kar je dobro zame, dobro tudi za ljudi okrog mene. Meni intuicija nikoli ne želi slabo za druge ljudi, nikoli ne škoduje. Mi pa jasno pokaže, kaj je dobro zame in kaj ne.«
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv
1 komentar
Vpišite vaš komentarTale pogovor zelo vibrira z menoj. Hvala Špela <3