Vse se lahko spremeni

Vse se lahko spremeni

Vse se lahko spremeni

avtor 10. julij, 2019

Sanjo Prelević je iz Črne gore v Slovenijo pripeljala ljubezen. Ta se je vmes končala, ona pa je ostala. Čeprav mene po svoji nenehni akciji in zaljubljenosti v hribe veliko bolj spominja na Slovenko kot na Črnogorko, pa svojega izvora ne more skriti, ko spoznaš njen večni optimizem, zgovornost in smisel za humor. Zase pravi, da življenja ne planira preveč, da gre rajši s tokom. Jaz pa vseeno sumim, da za lažjo navigacijo uporabi še en svoj dar, o katerem sicer ne govori – zna namreč brati prihodnost iz kave. (op. uredništva – intervju je iz serije dvojnih intervjujev: Predstavljamo sodelavke revije in portala Navdihni.me. Sanjin intrvju z Urško lahko preberete tukaj.)

Če rečem, en lep spomin iz otroštva … Kam zajadrajo tvoji možgani?

Živeli smo v hiši s sadovnjakom, in moji lepi spomini so povezani z “bingljanjem” na figi, češnji, ali jablani. Sosed je pa imel ogromno jagod in kot otroku se mi je zdelo nadvse imenitno, da v ogromno košaro nabira svoje jagode …

Kolikor te poznam, je bilo sosedove jagode imenitno tudi rabutati. Ali se motim?

Kot otrok si nisem upala vzeti niti ene jagode, kje pa! Potem pa sem prišla v Slovenijo in navdušena ugotovila, da dejansko imate besedo za to. Tako da zdaj brez slabe vesti rabutam samorasle kakije in češnje, ki jih obožujem. Na zapuščenih lokacijah, seveda.

Po poklicu si novinarka. Si o tem sanjala že kot otrok?

Spomnim se, da sem v svojo prvo spominsko knjigo v prvem razredu osnovne šole, zapisala, da si želim biti novinarka. Resnici na ljubo, takrat sem poklic novinarja enačila s prodajo časopisov, stripov in bombonov v trafiki. (smeh)

Sklepam torej, da si bila tako zgovorna že od malega …

Ne, ne boš verjela, ampak kot otrok sem bila zadržana in plašna. Pravijo, da sem začela govoriti precej pozno, šele ko sem bila stara že tri leta. Zato se rada pošalim, da zdaj govorim veliko in hitro, da bi nadomestila ta primanjkljaj, čeprav mislim, da mi je to uspelo že v prejšnjem stoletju.

Plašnost in zadržanost si očitno kmalu izgubila, saj si že med študijem začela delati na srbski nacionalni televiziji. Najprej, zakaj Beograd?

V Črni gori takrat nismo imeli fakultete za novinarstvo. Želela sem študirati v Sarajevu, a se je spomladi 1992 začela vojna, zato sem se vpisala na fakulteto v Beogradu. In tako sem pristala na srbski nacionalni televiziji, kot novinarka jutranjega programa.

In zablestela že s prvim prispevkom …

To pa je res neverjetna zgodba. Moj prvi novinarski prispevek je bil o družini s štirimi otroki, ki ni imela stanovanja, živeli so kar v sušilnici enega stanovanjskega bloka. Ko je bil prispevek objavljen, je v oddajo poklical takratni župan Beograda in obljubil, da bo poskrbel, da dobijo ustrezno stanovanje. Zaradi takih zgodb sem imela rada svoje delo!

Po študiju si se vrnila v Podgorico in svojo novinarsko kariero nadaljevala na Črnogorski nacionalni TV, drži?

Ja, v devetdesetih je bilo v Beogradu zelo depresivno vzdušje. Upokojenci so iskali hrano po zabojnikih, mladi so množično zapuščali državo, zato tam nisem želela ostati in sem se vrnila domov. Dobila sem službo kot urednica jutranjega programa na črnogorski nacionalni TV. Ampak tudi doma niso bili rožnati časi. To je bilo obdobje, ko je bila Črna Gora pod embargom, imeli smo policijsko uro, vojake na televiziji … Nikoli ne bom pozabila bizarnega naključja, kako sem delala prispevek o prvi letalski povezavi med Rimom in Titogradom. Potem pa so isti dan, 24. marca 1999, ko sem se vrnila iz Rima in bi prispevek moral biti objavljen, letala iz Italije začela bombardirati Beograd, naslednji dan tudi vojaške cilje v okolici Podgorice.

Ko gledam tvojo pot, se mi zdi, kot da te je usoda premikala po Balkanu, malce gor, malce dol, malce še bolj gor … Nazadnje si pristala v Sloveniji. Kaj pa te je pripeljalo k nam?

Bratstvo in enotnost v sodobni obliki. (smeh) Med potovanjem po Sloveniji sem v Kopru spoznala očeta svojih otrok. Spomnim se trenutka, ko sva se predstavila drug drugemu, da se mi je nad glavo pripeljal oblaček, kot v stripu in sem si mislila, ta je pa videti zanimiv! V roku dveh let sem spakirala kovčke in se preselila. Kaj naj rečem, lepa zgodba, dokler je trajala, a se je po desetletju končala na sodišču na Miklošičevi.

Po ločitvi si vseeno ostala tukaj in zdaj si »naša« že 15 let. Se še spomniš začetkov v tuji državi?

Sem sem prišla kot povsem zaljubljena 29-letnica, brez znanja slovenščine, novinarka, ki je doma na nacionalni televiziji imela svojo oddajo, razvito socialno mrežo, družino … V Slovenijo sem prišla, kot da bi prečkala cesto pred stanovanjskim blokom. Tako zlahka, mimogrede … Več let sem se šalila, da sem bila takrat neumna ali pa pogumna. O tem že dolgo ne razmišljam več … Na začetku je bilo z jezikom kar pestro. V pričo tašče sem enkrat rekla, da sem se vzburila, pa sem se dejansko razburila, drugič, zakaj si ne postrežejo, ko je prijateljica prinesla joške namesto ježke. Je bilo kar zabavno… (smeh).

Kot novinarka si zaradi jezikovnih ovir verjetno imela tudi izziv pri iskanju službe.

Po prihodu v Slovenijo sem nekaj let delala kot dopisnica črnogorske televizije in časopisa Vijesti. Po krizi leta 2008 sem se začela ukvarjati z internim komuniciranjem v podjetju, ki ima svoj mrežo po celem Balkanu, delam pa tudi kot novinarka magazinske oddaje Na glas na RTV SLO, ki je namenjena pripadnikom etničnih skupnosti z območja nekdanje SFRJ v Sloveniji. Tam pripravljam prispevke v svojem jeziku in na ta način ostajam v stiku s svojim osnovnim poklicem.

Česa se je bilo v Sloveniji najtežje navaditi?

Najtežja je razlika v mentaliteti. Predvsem zadržanost, togost in zaprtost ljudi. Glede tega sem se počutila kot Alica v čudežni deželi. Slovenci in Črnogorci se zelo razlikujejo, gre za povsem različno miselnost. Kar je v Črni gori pretirano na eni strani, je tukaj pretirano v povsem nasprotno stran in obratno. Gre za dve zelo različni okolji v več pomenih. Ko se vrnem iz Črne gore, se počutim, kot da sem prišla v sanatorij, vse je umirjeno, tiho …

Sanatorij? Hm …
Ampak sem pa navdušena, s kakšno odločnostjo so Slovenci pripravljeni priskočiti drug drugemu na pomoč in kakšen je tukaj odnos do narave in hribov, ki jih sama obožujem. V bistvu je veliko dobrih stvari, ki jih zelo cenim. Slovenijo imam zelo rada. Manj mi je všeč le rigiden odnos do pravil, včasih vse skupaj meji na pretiravanje.

Črnogorka, ki ljubi hribe?!? A na Triglavu si tudi že bila? Ker šele takrat si pravi Slovenec …

Ja, sem. Ne da bi načrtovala, sem se nanj povzpela točno na deseto obletnico prihoda v Slovenijo, kar je bila zame tudi zelo močna izkušnja na simbolični ravni. Veš, Črnogorci smo zelo ponosni na svojo državo, ki je še manjša kot Slovenija, celo pretiravamo v vsem, kje vse smo mi najboljši. Slovenci pa ravno obratno, kot da bi bilo nevljudno, če bi izrazili svoj ponos. To pogrešam tukaj! Edino, kjer si Slovenci daste duška in ponosno pokažete svojo identiteto, je na Triglavu. Zato sem hvaležna, da sem na Triglavu, čeprav kot tujka, bila del tega nacionalnega ponosa.

Lani te je poklical Camino de Santiago in za dva tedna si se podala na znano romarsko poti v Španiji. Zakaj?

Pozimi mi je slučajno pod roko prišla knjiga o Caminu. Pred tem nisem o tej poti vedela skoraj ničesar. Vpeta v vsakdanje obveznosti sem si med branjem govorila, jaz bi tudi, jaz bi tudi, ampak si nisem mogla predstavljati, da bi si za to vzela en mesec dopusta. Nato me je prešinilo, da mi ni treba prehoditi cele poti, da si lahko izberem tudi le del. Tako sem šla od Leona do oceana, približno 350 km. Želela sem si samo hoditi, se sprostiti, vzeti čas zase, biti v naravi in čim bolj stran od obveznosti, telefona. In seveda brez vprašanj: kje so nogavice, potrebujem to, pošlji to, uredi tisto, pojdi v trgovino … Odločila sem se, da grem poleti še enkrat, tokrat z otroki. Hčerka končuje osnovno šolo. Vse skupaj bo odlično ali pa čista polomija. Pustimo se presenetiti.

S Camina skoraj vsi pridejo vsaj malce spremenjeni. Je tudi tebi pot prinesla kakšno spoznanje?

Spomnim se dneva, ko je bilo pasje vroče in je bilo res naporno narediti tistih načrtovanih 30 kilometrov. Ampak potem sem prišla v mesto, kjer sem imela namen prespati in tisti dan so v hotelu s petimi zvezdicami romarjem omogočili spanje po simbolični ceni. Tako sem se čisto nepričakovano namesto na skupnih ležiščih znašla ob bazenu in se počutila, kot da sem na rivieri. To mi je pokazalo, kako se lahko stvari hitro spremenijo. Se mi je zdelo dobra prispodoba tudi za življenje! Dopoldne je naporno, popoldne že uživaš. Včeraj si bil tam, jutri si že drugje. Vse se lahko spremeni … Sicer pa se po tej poti veliko bolj zavedam tudi, da je treba biti v življenju potrpežljiv in ponižen.

Kaj pa so bile sicer tvoje največje prelomnice v življenju?

Bilo jih je kar nekaj. Če odštejem očetovo prezgodnjo smrt, ko sem bila še majhen otrok, so bila to leta študiranja. To je bilo obdobje Miloševičeve oblasti, Beograd je bil poln priseljencev z območja Bosne in Hrvaške, bilo je obdobje inflacije, ko je bila plača moje mame, ki jo je dobila dopoldne, popoldne vredna le še zneska ene margarina. Dobesedno. Mama se je zato takrat brez znanja tujih jezikov odpravila na Kitajsko in med embargom odprla trgovino s kitajskimi oblačili, tako, da sem lahko precej brezskrbno študirala.

Naslednja velika prelomnica je bila prihod v Slovenijo. Sploh ko smo se kmalu iz centra Ljubljane preselili na Zaplano, samotno planoto med Vrhniko in Logatcem. To je bilo obdobje, ko sem začela žonglirati med vlogami mame, žene, gospodinje. Hkrati sem poskušala na vse načine ostati v novinarstvu. Ni bilo enostavno. Zdaj vidim, da sem si želela preveč stvari naenkrat. Živeli smo v čudoviti leseni hiši, s krasnim razgledom, otroka sta bila zdrava, nasmejana, vse je bilo v redu in to naj bi bila moja najbolj srečna leta, pa lahko rečem, da žal niso bila, ker enostavno nisem bila v stiku sama s sabo.

In potem še ločitev …

V letu, ko sem se ločila, je moja sestra izgubila moža. Naenkrat sva, tako kot mama, ki je ovdovela, ko je bila stara 32, na neki način obe ponovili njeno zgodbo. Ostale smo same z otroki. Na srečo moja dva otroka (dobrega) očeta vseeno imata. Obdobje ločitve je bilo kar naporno obdobje, ja, a sem vesela, da me vse skupaj ni zagrenilo, da sem ohranila pozitivnost in (otroško) radovednost. Takrat sem bila deležna tudi zelo velike podpore svojih prijateljev in sodelavcev.

Pravijo, da preizkušnje dobimo kot priložnost za svojo preobrazbo. Česa so tvoje  naučile tebe?

Da se ne primerjaš z drugimi. Da si postavljaš prioritete in se zavedaš, da ne moreš imeti vsega hkrati. Naučiti se je treba uživati v majhnih stvareh. Ne smemo biti preveč strogi do sebe in nič ni samoumevnega. Vzeti si je treba čas zase. Le ko si zadovoljen sam s sabo, lahko daš tudi drugim. Življenje je lepo in treba se je uriti tudi v uživanju, sproščanju.

Na kaj pa si v svojem življenju najbolj ponosna?

Na to, da v življenju krmarim brez ustvarjanja in negovanja slabih odnosov, ne gojim zamer in poskušam ohraniti samo dobre stvari. Blizu mi je prispodoba, da je življenje kot vožnja z vlakom, kjer nekdo prisede k nam za nekaj časa, nekdo gre z nami do zadnje postaje, nekdo se noče niti usesti in gre naprej, mi pa moramo nadaljevati potovanje brez njih. Za nekatere ne bomo niti opazili, da so odšli. To je potovanje z mešanimi občutki, s pozdravljanjem, trenutki sreče in veliko spoznanji.

Kako je na tem vlaku življenja potovati z dvema najstnikoma?

Vzgoja dveh najstnikov k sreči ne sovpada (še) z mojim nihanjem hormonov. Takrat bi bilo šele razburljivo. V ritmu vseh teh obveznosti je že uspeh najti družinsko ravnovesje in preživeti skupaj kakovosten čas. Pred kratkim sem prebrala intervju danske igralke Jette Ostan Vejrup, ki pravi, da poskuša biti ljubeča priča odraščanja in življenja svojih otrok. To bi tudi sama rada dosegla, ker si ne želim biti v vlogi policaja.

Kakšno popotnico bi s svojo zdajšnjo modrostjo dala sebi kot osemnajstletnici?

Da naj si več upa, se manj ozira na mnenje drugih, da je bolj v stiku s seboj. Da stvari ne sme jemati preveč resno, da vse mine, tako dobro kot slabo. Zelo sem vesela, da lahko opazujem svojo hčerko in sina in jima to poskušam prenesti. Seveda z zavedanjem, da imata onadva drugačna značaja in svojo pot …

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Marko Delbello Ocepek

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.