srž za.me

Bodimo tisti, ki ne bodo kazali s prstom

avtor Natalie Cvikl Postružnik 25. maja, 2023

Denis Škerget je bil »moj« študent pri predmetu Odnosi z javnostmi in družbena odgovornost na Doba fakulteti. Naloga, ki jo je pripravil, me je spodbudila, da ga povabim k intervjuju. Pisal je namreč o projektu, ki ga je izpeljal v Mehiki – ko je osnovnošolce pripeljal v Slovenijo, da izkusijo še kaj drugega kot razmere v Mehiki in »ZDA«.(Članek objavljamo točno na šesto obletnico izdajanja revije Navdihni me in s tem slavimo in praznujemo skupaj)

Njegovi prijatelji povedo, da je vedno nasmejan, izredno pozitiven, odkrit in simpatičen. In tako se dejansko vidi tudi sam – sploh, kar se tiče tega pozitivnega pogleda na svet. Prepričan je, »da privlačiš to, kar misliš, in da se dejansko sam odločiš, kako boš gledal na stvari. Predvsem pa, da je vsak dan lahko dober dan. Samo odločiti se moraš,« pravi Denis. »Kar se tiče družine – lahko samo rečem, da sem srečen, da imam takšno družino, kot jo imam. Pravijo celo, da si jo izbereš sam. No, jaz sem izbral res ta pravo.« Njegovi hobiji so šport (predvsem odbojka in plavanje) ter dramska igra. Zadnja leta, ki jih je preživel v Mehiki, je v svetovni franšizi Gymboree in nacionalni franšizi Kindergym delal tako na organizacijskem, kakor tudi na marketinškem in administrativnem področju. Skupaj z najožjo ekipo pa so ustvarili tudi lokalno franšizo Primary School Gym. Njegovo bivanje v Mehiki je bilo že od začetka zelo razgibano in podprto z mnogo različnimi aktivnosti. Igranje, nastopanje, animacija, organiziranje,… Za projekt izmenjav pa je prejel priznanje s strani ministrstva za kulturo v Hidalgu za ambasadorja turizma v Sloveniji.

Želja po dramski igri ga odpelje na drug konec sveta

predstavnik Aztecov

Poslovna pot vas je vodila v Mehiko. Kako je prišlo do tega?

Ne vem, če je bila že na začetku poslovna pot, saj sem se za ta korak odločil zelo mlad. Star sem bil 21 let, ko sem pristal na drugem koncu sveta in nekako začel uresničevati sanje in dosegati cilje, ki sem jih imel takrat. Moja želja je bil študij igre (sicer sem opravil tečaje in igral v kar nekaj projektih, ni pa pri tem ostalo, kot sem sprva mislil).

Seveda me je ob vsem tem spremljalo veliko mešanih občutkov, pa vendar volja in želja po nečem novem sta tukaj pretehtali. Najbolj vesel sem bil seveda podpore staršev, saj bi brez tega ta korak definitivno bil še veliko težji. Je pa res, da bi danes naredil popolnoma isto. Točno to, kar sem storil takrat! Prav za nič mi ni žal. Izkušnje, ki sem jih pridobil. Stvari, ki sem jih doživel. Nepopisno. Res sem vesel, da me je vesolje “vleklo tja” in še bolj, da sem ta korak dejansko naredil.

Dva popolnoma drugačna načina življenja

Kaj so vaša spoznanja o Mehiki, če jo primerjate s Sloveniji? Česa vas je Mehika naučila? Kako gledate sedaj po teh izkušnjah na življenje v Sloveniji?

Mehika je ena zelooo ogromna država, sestavljena iz 32 držav. V vsaki izmed držav je nekaj drugačnega, tipičnega. Sprva sem živel in lahko občudoval, obiskal in užival lepote Yucatana. Sploh ne morem opisati … dejansko obstaja raj na zemlji (smeh). Kasneje sem spoznal kaotično, tempirano in hrupno Ciudad de Mexico, nato pa sem se umaknil slabo uro stran od tega vrveža v državo Hidalgo.

Primerjava s Slovenijo skorajda ni mogoča. Tempo življenja je popolnoma drugačen, tako kot mentaliteta ljudi. Se mi zdi, da Mehičani dejansko znajo zares uživati življenje. Tempo je veliko počasnejši. Pri Mehičanih mi je všeč predvsem to, da znajo zares najti v vsaki situaciji nekaj pozitivnega in razlog za praznovanje. Všeč mi je, da so zelo odprti in pozitivno naravnani ter da je veliko manj stresa.

Vsak naj gre kdaj v tujino, da bo znal ceniti, kar ima Slovenija

So pa vseeno druge prednosti, ki jih ima Slovenija, in se jih zaveš, ko si zares nekaj časa zunaj. Na prvo mesto bi seveda postavil varnost. Pa tukaj naj omenim še dostop do pitne vode. Pa potem urejeno zdravstveno zavarovanje. Kljub vsemu se mi zdi, da nam (generalno) res ničesar ne manjka in samo lahko zares srečni. Pa potem šolstvo, ki je (kljub vsem napakam) dobro zastavljeno. Pa prometna organizacija. Skratka, začneš zelo ceniti našo državo kot celoto – celo pohvališ se, kako urejen sistem imamo.

“Česa me je Mehika naučila? Potrpežljivosti, gledati pozitivno na stvari ter predvsem tega, da se vedno nekje najde pot, da uresničiš, kar želiš.”

Res mislim, da bi (splošno gledano) vsi morali imeti priložnost živeti nekaj časa v tujini, da bi lahko pogledali vse pozitivne stvari, ki dejansko so, pa jih ne vidimo, ker je veliko lažje kritizirati.

Najprej je bila marketinška poteza …

Situacija v Mehiki se vas je zelo dotaknila. Zato ste organizirali izmenjavo mehiških učencev v Slovenijo. Lahko opišete, kako je to potekalo, s kakšnimi težavami/izzivi ste se srečevali, koliko učencev je bilo, kje so bivali, hodili v šolo v Sloveniji, kako so doživljali to izkušnjo tukaj pri nas … ali ste morda peljali tudi slovenske učence v Mehiko, da bi pokazali drugačen svet oz. morda razmišljate o tem?

Učenci na izmenjavi leta 2019

Tako je. Začel sem delati kot učitelj angleščine na privatni osnovni šoli Primary School Gym, nato sem zelo hitro postal koordinator angleškega oddelka, istočasno pa sem vodil marketing franšiz Gymboree in Kindergym. Vse tri šole so bile pod okriljem iste lastnice. Delo me je res veselilo – sploh organizacija različnih eventov, ki smo jih pripravili. V največje veselje in tudi izziv pa mi je bil prav projekt izmenjave.

Kako je prišlo do tega… Glede na to da v Mehiki privatne šole med seboj »tekmujejo«, katera ponudi nekaj boljšega, inovativnega, mi je lastnica šole naložila delo, da naj realiziram en konkurenčen projekt, ki ga še nima nobena OŠ v okolici. Skupaj z direktorico šole Bertho A. Rivera Gonzalez sva začela načrtovati prvo osnovnošolsko izmenjavo na drugo stran luže. Najina želja je bila, da bi otroci videli, kakšne možnosti imajo za nadaljevanja študija v Evropi, da bi morda dobili motivacijo za kakšno nadaljnjo izmenjavo, skratka, želela sva, da spoznajo vsaj drugo kulturo, način življenja in nenazadnje učenja.

To je bil zares velik podvig, saj je bila celotna organizacija v mojih rokah. Tisoč in en opravek, dokument na migraciji (na izmenjavo smo namreč peljali mladoletne otroke, stare 11 let), pa potem izjemno veliko sestankov s starši, pa priprave učencev na takšno pot … Ni bilo enostavno. Ampak je šlo 😊. Tukaj tudi ne smem pozabiti na strokovnost in prijaznost vodstva in zaposlenih na OŠ Benedikt, kjer so učenci bili vključeni k pouku cel teden. Prvo leto sta na izmenjavi bila dva učenca in sta bivala kar pri mojih doma.

… ki se je prelevila v srčen podvig odpiranja vrat mladim na drugem koncu sveta

Naslednje leto pa jih je bilo sedem in smo bili v penzionu v neposredni bližini šole. Po enem tednu pouka v Benediktu sem organiziral tudi kratko potovanje po Evropi. Obiskali smo Avstrijo, Slovaško, Madžarsko, Hrvaško in pa seveda Italijo. Tako da so v bistvu otroci v nekaj tednih še zraven poučnih stvari doživeli še kanček Evrope. Pred potovanjem pa so nas povabili tudi na obisk Srednje šole za trženje in dizajn Maribor, da so dobili vpogled tudi v srednje šole. Obe leti nas je sprejel tudi takratni predsednik države gospod Borut Pahor. Otroci, kot tudi direktorica šole Bertha A. Rivera Gonzalez, so bili nad obiskom izjemno navdušeni. Zelo pozitiven odziv pa smo doživeli tudi s strani staršev otrok. Izmenjava se žal ni mogla izpeljati niti lani niti predlani zaradi COVID situacije. Upam, da mi uspe letos izpeljati vsaj eno. Kar se tiče obratne izmenjave pa delam na tem… upam, da se lahko podpišem pod tovrsten projekt kmalu.

Fotoutrinki potovanja

Na kaj ste želeli opozoriti s tem projektom oz. z izmenjavo?

Želel sem predvsem, da dobijo učenci iz Mehike nove razsežnosti. Ter da vidijo, da obstaja kaj več kot ZDA. Da spoznajo majhno državo, ki ima v bistvu vsega polno in se res lahko z marsičem tudi pohvali. Moj cilj je, da bi lahko kmalu na izmenjavo vzeli zraven vsaj enega učenca iz oddaljenih javnih šol, ki verjetno nima niti možnosti spoznati glavnega mesta Mehike, kaj šele potovati z letalom na drugo stran luže. Želim, da vsak posameznik motivira in navdihne svoje kolege, sošolce, prijatelje, da se z veliko truda lahko doseže veliko.

Uresničujmo svoje poslanstvo in ustvarjajmo boljši jutri

Kakšne imate poslovne, osebne načrte? Kje vidite svoje poslanstvo v življenju? Kako se to povezuje z vašim delom?

Vsekakor se vidim povezan z enim (ali več) projekti, ki na tak ali drugačen način povezujejo Mehiko in Slovenijo. Na enem projektu že intenzivno delam, drugi pa tudi, upam, da se bodo odpirali sproti. Glede na to, da sem vedno rad pomagal, mislim, da je tukaj tudi moje poslanstvo – omogočiti nekaterim otrokom, da potujejo, da spoznajo prijatelje na drugem koncu sveta, da se jim morda odprejo vrata novih priložnosti v tujini.

Kaj lahko vsak od nas stori, da izboljšamo situacijo – pri nas, v svetu?

Menim, da lahko vsak začne z majhnimi spremembami, ki jih začnemo pri sebi. Morda zgleda en majhen kamenček v mozaiku … vendar mozaik se počasi sestavlja in kmalu postane celota. Torej več ljudi bomo »okužili« s pozitivnim gledanjem na SVET in z majhnimi spremembami bomo zagotovo uspeli ustvariti boljši jutri.

Poiščite svoj kotiček za radost in navdih

Kaj vas radosti?

Huh… obstaja cel kup radosti – in ko pogledam nazaj, je kar nekaj takih trenutkov, ki mi pričarajo smeh na obraz. Zagotovo pa so to srečanja s prijatelji, z družino. Potovanja in anekdote, ki se tam pripetijo, ter nenazadnje uspešno izpeljani projekti. To mi je zagotovo v največji ponos.

Kaj poslušate, katere filme bi priporočali, katere knjige bi izbrali za naše bralke, bralce?

Glede nato, da sem živel toliko časa v Mehiki, moram priznati, da se v meni že pretaka »latino« kri (smeh). Ja, poslušam »latino« glasbo – enostavno mi je pisana na kožo.

Kar pa se tiče knjig. Nazadnje sem (ponovno) prebral Alkimista – se mi zdi, da sedaj predvsem drugače gledam na sporočilo knjige kot pred leti. Drugi dve knjigi, ki sta mi prav tako pri srcu, pa sta jih napisali osebi, kateri tudi dobro poznam. Morda sta mi tudi zaradi tega tako blizu – vsekakor pa priporočam branje. Prvo knjigo je napisala Mihaela Margan z naslovom Mesto prevar drugo pa Breda Pugljeva z naslovom Cesta do proge. Na tem mestu pa bi se rad tudi pohvalil, da sem lani v španščino prevedel otroško knjigo avtorice Tinkare Fortuna z naslovom: Fortuna Planet iger. Knjigo sva s Tinkaro lani tudi predstavila v več mehiških državah.

Utrinki avantur in predstavitev

Tukaj so linki do naših avantur in predstavitve knjige po Mehiki (med drugim smo knjigo predstavili na šoli, kjer sem učil). Razdelili smo jih v 5 sklopov:

Soustvarjajmo strpno, pozitivno in skrbno družbo

Piramida v Chichenitzi

Še kakšno sporočilo za Navdihni me?

Tukaj bi definitivno apeliral sploh na moje vrstnike ali mlajše – poskusite, če se le da, pogledat malo dlje izza domačega kavča. Upajte si. Začnimo sprejemati drugačnost. Bodimo tisti, ki ne bodo kazali s prstom, ampak bomo šli skupaj z roko v roki in poskušali biti tisti, ki soustvarjajo strpno, pozitivno in skrbno družbo. Spoznajte nove kulture, nove razsežnosti in poskusite biti čim bolj samostojni. Se mi zdi, da sploh sodobnim generacijam manjka tega duha. Z delom in iznajdljivostjo se da doseči veliko.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv avtorice