V tako imenovanem prazničnem obdobju, v novembru in decembru, vsako leto vstopamo v čas nebrzdanega trošenja. Ker živimo v globaliziranemu svetu, tudi prazniki postajajo vse bolj svetovni. Čeprav to obdobje zaznamujeta dva izjemna praznika – zahvalni dan in božič, ki simbolizirata darežljivost in nesebično ljubezen – smo njuni temeljni sporočili povsem zakrili z umetno bleščavo potrošništva in ju spremenili v svoje nasprotje. Ne moremo se slepiti, da v resnici ne slavimo skrajne sebičnosti in grobega materializma.
»Mi vsi skupaj tvorimo ta sistem, ki ga krivimo za svetovne probleme, kar se zelo jasno pokaže ob božiču, ko v trgovinskih središčih v Jezusovem imenu ropamo svojo krhko Zemljo,« pravi Mohamed Mesbahi v izjemnem prispevku Božič, sistem in jaz. Pogosto se zgražamo nad sistemom, ki ga imenujemo potrošniški, neoliberalen, kapitalistični ali kako drugače, »v resnici pa ne obstaja nič takšnega, kot je ‘sistem’, temveč samo vi in jaz v svojem omejenem in samozadovoljnem življenju, v katerem sleherni dan ne naredimo skorajda nič, da bi spremenili stanje v svetu.«
Mi smo sistem – nehajmo biti žrtve!
Ugotovitev, da zunaj nas ne obstaja sistem, ki bi ga lahko okrivili za stanje v svetu, temveč, da smo ta sistem mi vsi skupaj, je pravzaprav boleča. Kajti udobneje je zamahniti z roko in reči, da tako pač je, namesto da bi »bika zgrabili za roge« in se spopadli z lastnim ravnanjem, z vsemi našimi navadami in razvadami, ki skupaj tvorijo »sistem«, ki ga tako zelo sovražimo. Tudi ko rečemo, da je država nepravična, da jo vodijo pokvarjeni in koruptivni ljudje, smo v resnici krivdo prenesli na nekoga drugega in se »oprali« svoje odgovornosti za svet, v katerem živimo.
Spoznanje, da mi vsi skupaj tvorimo sistem (globalni, državni, ekonomski, podjetniški, lokalni, »družinski« ali kakršen koli pač), pa je lahko tudi osvobajajoče, kajti mi sami tako postanemo tisti, ki ta sistem lahko spremenimo, če le želimo. Namesto nemočne žrtve postanemo dejavni preoblikovalci svojega življenja in življenja sveta. Morda je ravno božični čas – simbolično in dejansko – več kot primeren, da se soočimo s sistemom, ki ga ne maramo, a ga hkrati z vsakdanjimi aktivnostmi vzdržujemo in »negujemo«.
Prazniki potrošništva
Američani to obdobje leta, predvsem novembra in decembra, poimenujejo kar božična praznična sezona (Christmas Holiday Season). V globalni vasi, kot včasih poimenujemo današnji svet, se vse začne s simbolom moderne sebičnosti – z dnevom samskih (Single Day). Ta praznik se je »rodil« na Kitajskem in se praznuje 11. novembra (11. 11. – enice simbolizirajo osamljenost, zagotovo pa tudi potrošniško sebičnost). Izmislili so si ga kitajski študentje, ki so si podarjali majhna darilca, kot protiutež zahodnemu prazniku zaljubljencev, valentinovemu.
Potem pa je njihovo idejo pograbil kitajski spletni trgovski gigant Alibaba in v letu 2018 je samo to podjetje v zgolj enem dnevu prodalo za kar 30,8 milijarde dolarjev daril. A morda dan samskih v resnici simbolizira našo osamljenost, ki jo doživljamo navkljub prazničnemu vrvežu in blesku daril.
Samo 1002 milijardi dolarjev v ZDA
Naslednji »veliki« praznik je zahvalni dan, četrti četrtek v novembru, sicer pretežno ameriški praznik, ki mu že naslednji dan sledi super-potrošniški Črni petek (Black Friday; takrat se negativne prodajne številke, ki se pišejo z rdečo barvo, spremenijo v črne, torej v dobičke) in takoj v ponedeljek še spletni ponedeljek (Cyber Monday). V nekaterih državah sledijo še miklavž, potem pa planetarna božič in novo leto. V tej globalizirani božični praznični sezoni, kjer vsi na potrošniški način praznujejo vse praznike, so samo Američani v letu 2018 zapravili neverjetni 1002 milijardi dolarjev.
Kakšno breme to predstavlja za okolje, si lahko le predstavljamo iz podatka, da je bilo v celotnem letu 2018 po svetu razposlanih kar 87 milijard paketov (velik del seveda v praznični sezoni), ki »sledijo« hitremu razrastu spletne prodaje. Kako prav ima g. Mesbahi, ko pravi: »Koliko nas reciklira in spoštuje okoljske vrednote, potem pa 25. decembra pošlje k vragu vsa etična načela – ker moramo praznovati, ne glede na posledice.«
Komercializacija praznikov
Malo podrobneje si poglejmo dva ključna praznika, na katera se »lepijo« dnevi in tedni potrošništva oziroma neizmernega trošenja zemeljskih dobrin, čeprav hkrati veliko ljudi trpi zaradi hudega pomanjkanja (vsaj 820 milijonov Zemljanov, ki trpijo zaradi pomanjkanja najosnovnejše dobrine – hrane).
Prvi je zahvalni dan, ki v osnovi izhaja iz starodavne tradicije brezštevilnih ljudstev, ki so se bogovom oziroma bogu zahvalili za dobro letino, Američani pa se še posebej spominjajo pomoči, ki so jo staroselci nudili prvim priseljencem v Novi svet. Sporočilo zahvalnega dne je torej: hvaležnost za obilje, ki nam ga nudijo bogovi, oziroma danes hvaležnost za obilje, ki nam ga nudi naš planet in hvaležnost soljudem, ki nam pomagajo, ko nam primanjkuje dobrin. A praznovanje zahvalnega dne poteka v čisto drugačnem duhu – v obliki obilnih pojedin (kar 45 milijonov puranov konzumirajo Američani za zahvalni dan), slikovitih parad in nakupovalnih »pohodov«, še zlasti ob črnem petku in spletnem ponedeljku.
Sundblom did it!
Kaj pa božič in Božiček? Božiček »je novodobna mitološka osebnost« (Wikipedija), ki je kot taka nastala leta 1823 v pesmi The Night before Christmas (Noč pred božičem). V tej pesmi naj bi se v noči pred božičem (»Bila je noč pred božičem«) pojavil Sveti Nikolaj oziroma Sveti Miklavž (»v upanju, da kmalu pride Sv. Nikolaj«). Torej je Sv. Nikolaj (St. Nicholas ali Santa Claus, slovensko pa Sv. Miklavž), ki je krščanski svetnik in ki goduje 6. decembra, pred manj kot dvesto leti nenadoma postal del božiča. Miklavž je postal Božiček.
Leta 1931 pa mu je risar Haddon Sundblom v reklamni akciji podjetja Coca Cola »vdihnil« današnjo komercialno podobo (Wikipedija), ki »živi« v neskončno številnih filmih, risankah, reklamah, glasbenih »uspešnicah«, plakatih in se vsako leto »uteleša« v trgovskih centrih in trgovinah po vsem svetu. Danes je Božiček nedvomno postal najprepoznavnejša blagovna znamka potrošniške družbe in simbol materializma ter brezglavega trošenja naravnih virov ter uničevanja okolja.
Morda si v spomin lahko prikličemo izjavo argentinskega nadškofa Fabriciano Sigampa, ki je pred leti med mašo v mesecu decembru vernikom zelo neposredno dejal, »da Božiček predstavlja le komercialni simbol tega praznika. Nadškof je poudaril, da božiča nikakor ne bi smeli zamenjevati z ‘debeluhom, oblečenim v rdečo opravo’.« (MMC)
Prazniki sočutja in ljubezni
A ne gre niti pomisliti, da bi prenehali »praznovati božič, temveč da nadaljujemo to tradicijo bolj skromno in ljubeče, prijaznejše do drugih ljudi in do Zemlje,« pravi g. Mesbahi. Zagotovo pa ne moremo doseči globokega sporočila božičnih praznikov, če se »ukvarjamo samo s hrano, pijačo, darili in se zabavamo, medtem ko zanikamo velike svetovne probleme in hkrati sploh ne omenjamo besed Jezus, revščina in krivice.« Morda bi morali tako kot nekoč ameriški staroselci deliti svoje dobrine z tistimi, ki živijo v pomanjkanju, mar ne bi bilo to lepše praznovanje zahvalnega dne kot pa »puranocid« in »napad« na trgovine – spletne ali običajne.
Zares praznovati zahvalni dan in božič pomeni, da se soočimo s svetovnimi problemi, predvsem z revščino in krivicami. A če zares razumemo svet, v katerem živimo, potem nam mora biti jasno, da smo tudi sami del problema oziroma sistema. S svojimi ekscesnimi potrošniškimi navadami, ki vrh dosežejo ravno v božičnem času; pravzaprav so-ustvarjamo revščino in krivice. Ali kot pravi Mesbahi: »Postavimo božični dan na svoje mesto in ga izrabimo kot priložnost za gojenje pravih medčloveških odnosov v svoji družini in med prijatelji ter izrazimo ljubezen v dejavnostih, ki služijo drugim v tem kratkem času praznikov, ki jih preživimo skupaj – kar bi nas bolj približalo spominu na Jezusa kot kateri koli ritual, ki se izvaja v njegovem imenu. Nobenega dvoma ni, da bi to imelo še posebej velik vpliv na naše otroke in bi pripomoglo k razumevanju preprostega Kristusovega nauka.«
Poskrbimo za druge – naj bo to naše darilo
Kristusov nauk je v temelju zelo enostaven, govori o ljubezni, skrbi za drugega, sočutju, preprostosti… A kaj to zares pomeni v praksi, v 21. stoletju? Pomeni, da prostovoljno zaživimo preprosteje (več o tem v prispevku Komu zvoni ali čas za prostovoljno preprostost) in da poskrbimo za druge. Kako? Vstopimo v domove za ostarele, v domove osamljenih; obdarujmo, a tiste, ki potrebujejo; menjajmo in delimo dobrine, namesto, da jih samo kupujemo; posadimo drevo, »pospravimo« avto in pojdimo peš ali z javnim prevozom, od politikov zahtevajmo več pravičnosti, s pismi, peticijami… Whatever!
In ne pozabimo na pravičnost na širši ravni, tudi in predvsem na področju ekonomije, kjer se danes »rojeva« največ krivic, revščine, neenakosti, trpljenja. Stopimo skupaj in zahtevajmo nič manj kot mednarodno delitev osnovnih dobrin (več o tem v knjigi Predlog za globalno delitev dobrin). Ali kot pravi Mohamed Mesbahi: »Poznamo še kakšen boljši način praznovanja rojstva Kristusa kot združiti se pod zastavo svobode in pravičnosti ter se na mirnih demonstracijah zavzemati za konec lakote in revščine v svetu.«
Tako praznujmo božič in zahvalni dan!
Priporočljivo branje: Božič, sistem in jaz, Mohammed Sofiane Mesbahi
Spletni portal navdihni.me in revijo Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d.o.o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.