Danes velja prepričanje, da mora družba za svoj obstoj ves čas rasti, kar se na ekonomskem področju manifestira kot gospodarska rast. Zdaj vemo, da neprestana gospodarska rast ni mogoča, kar nam nedvoumno »sporoča« naše okolje. Lahko se sicer jezimo na politike in velike korporacije, da nič ali premalo ukrepajo, a rajši razmislimo, kaj v zvezi s tem lahko storimo sami. Čas je, da kot posamezniki in kot družba opravimo maturo. Eden od izpitov, ki vodi v zrelo dobo človeštva, je prostovoljna preprostost.
Kaj je naša resnična vrednost
Smo zadovoljni s tistim kar imamo? Če smo lastniki dvosobnega stanovanja, hočemo trisobno ali hišo; če imamo majhno hišo, želimo večjo, morda še vikend. Če imamo majhen avto, si želimo večjega, boljšega, ali še enega. Če smo bili lani na počitnicah v Evropi, želimo letos v Južno Ameriko. A ne gre samo za ustvarjanje in kopičenje materialnega bogastva, temveč tudi čustvenega in celo duhovnega. Na družabnih omrežjih si kopičimo prijateljstva in všečke, ki dvigujejo potrjujejo našo »vrednost«. Tudi partnerska razmerja so postala nekakšna »ponudba in povpraševanje«; če nam partner ne ustreza, »izberemo« novega, kar se odraža v vse več ločitvah ali osebnih tragedijah. Celo svojim otrokom kopičimo spretnosti, stike, izkušnje; marsikateri otrok ima daljši »delovnik« od svojih staršev; z mnoštvom delavnic, krožkov, tečajev, vodenega preživljanja »prostega časa« itd.
A za to plačujemo visok davek v obliki izgorelosti, stresa, bolezni ali probleme skušamo »reševati« z različnimi odvisnostmi. Širša družba je samo odraz našega notranjega stanja. Gospodarska rast ni samo obsesija politikov in ekonomistov, temveč tudi naša lastna. Mi smo tisti, ki veš čas hočemo rast: plač, materialnih in čustvenih dobrin, doživetij, prijateljstev itd. Gospodarstvo temu sledi. Osebno rast smo izenačili z gospodarsko rastjo. A v resnici ne rastemo v kvaliteti življenja, temveč v kvantiteti. Tako kot je v trgovinah vedno več izdelkov, ki so vedno slabši in bolj kratkotrajni, so tudi naša čustva, znanje in medsebojni odnosi vse slabši in kratkotrajnejši.
Namesto rasti potrebujemo razvoj, osebni in družbeni. Spremeniti moramo svoje individualne potrošniške vzorce, razvijati kvalitetnejše in trajnejše izdelke, razvijati boljše medsebojne, politične, družbene in ekonomske odnose ter odgovornejši odnos do našega okolja in drugih bitij, s katerimi si delimo naš skupni dom – planet Zemljo.
Materialne stvari niso več dobrine, ki nam omogočajo kvalitetno življenje in razvoj naših potencialov, temveč so končni smisel našega bivanja in sredstvo za prevlado, za občutek večvrednosti ali lastni napuh. Svoje življenje smo pretvorili v osebno gospodarsko rast, kar je seveda »dobro« za celotno družbeno gospodarsko rast. Kajti večino dejavnosti, ki smo jih našteli, je povezanih z denarjem. Plačujemo celo »duhovno« rast: različne tečaje, delavnice, pripomočke, seanse … Le malo stvari je še, ki jih počnemo iz čistega veselja, življenjske radosti, pristnega sočutja ali solidarnosti.
Grobi materializem in resnična modrost
Znameniti ameriški pisatelj, pesnik, filozof in zgodovinar Henry David Thoreau je leta 1854 za dve leti in dva meseca odšel živet v gozd, na obrežje Waldenskega jezera v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer se je preživljal izključno z lastnimi rokami. Svoje izkušnje, samoopazovanje, doživetja in opazovanje narave je popisal v knjigi Walden, življenje v gozdu. Knjiga je hkrati tudi kritika tedaj šele porajajoče potrošniške miselnosti in družbene klime, ki se je vse bolj zapletala v grobi materializem.
Thoreau je med drugim zapisal: »Večina razkošja in številna tako imenovana življenjska udobja ne le niso nujni, temveč dejansko zavirajo plemenitenje človeštva. Kar se tiče luksuza in komforta, so najmodrejši vedno živeli preprostejše in skromnejše življenje kakor revni … Biti filozof ne pomeni le izostreno misliti niti ustanoviti šolo, temveč ljubiti modrost, tako da skladno s tem, kar ti narekuje, živiš življenje preprostosti, neodvisnosti, velikodušnosti in zaupanja.«
Osredotočenost na življenjski namen
Besedno zvezo prostovoljna preprostost je skoval ameriški socialni filozof Richard Gregg, ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja odpotoval v Indijo in se tam seznanil z Gandijevim konceptom nenasilnega boja. Na podlagi svojih izkušenj je to idejo »zanesel« v ZDA in med drugimi navdihnil borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga. Leta 1936 je v indijski reviji Visva-Bharati Quarterly objavil prispevek z naslovom Vrednost prostovoljne preprostosti (The Value of Voluntary Simplicity). Svoj prispevek je začel z besedami: »Prostovoljno preprostost so zagovarjali in prakticirali ustanovitelji večine velikih religij – Jezus, Buda, Lao Ce, Mojzes in Mohamed – prav tako svetniki in veliki možje, kot so sveti Frančišek, John Woolman, hindujski rišiji, hebrejski preroki, muslimanski sufiji; mnogi umetniki in znanstveniki ter veliki sodobni voditelji, kot sta Lenin in Gandi.«
Kot primer navaja človeka, ki se želi povzpeti na Mount Everest. Za svoj podvig se pripravlja več let in vso svojo energijo usmerja v izpolnitev tega cilja. Ko se končno loti vzpona, bo s seboj vzel le tisto, kar zares potrebuje; nobene odvečne navlake. Prostovoljna preprostost torej ni odrekanje materialnemu, temveč osredotočenost na življenjski namen oziroma posamične cilje na življenjski poti. Vsa mogoča navlaka, ki jo »nosimo« s seboj, nam pri tem zagotovo ne koristi.
Naredimo »majhen korak za človeka, vendar velik skok za človeštvo« ter se prostovoljno odločimo za preprostejši način življenja.
»Preprostost je relativna stvar, odvisna je od podnebja, navad, kulture in posameznikovega karakterja. … Prostovoljna preprostost vključuje tako notranje kot zunanje stanje. Pomeni enovitost namena, ki vsebuje iskrenost in poštenost, prav tako izogibanje zunanji zmešnjavi številnih stvari, ki si jih lastimo, nepomembnih za glavni namen življenja. Pomeni ureditev in vodenje naše energije ter naših želja, delno omejevanje na nekaterih področjih, da bi zagotovili večje obilje življenja na drugih področjih. Vključuje premišljeno organizacijo življenja za izpolnitev cilja,« pojasni Gregg načelo prostovoljne preprostosti.
Dobrine kot naši ječarji
»Jedro problema preprostosti je duhovne narave in leži v notranji nenavezanosti,« pravi Richard Gregg. »Toda notranje stanje se mora izraziti z zunanjimi dejanji, da bi bili lahko iskreni, da bi preprečili samoprevaro, da bi utrdili notranjo držo in pridobili vpogled za naš naslednji korak.« Danes pa smo tako močno navezani na svoje bogastvo, hišo, avtomobile, turistična doživetja, diplome, svoj družbeni status in tako naprej, da smo tako rekoč slepi za soljudi, za naravo in življenje nasploh. Navezanost na stvari dobesedno veže našo energijo in čas; samo poglejte si ljudi, kako veliko imajo opraviti s svojim imetjem – hišami, avtomobili, vikendi itd. Dobrine tako niso več pripomočki za osvoboditev iz ječe materije, temveč naši ječarji.
~ ~ ~
Če pristanemo na logiko, da moramo imeti vedno več, potem soustvarjamo družbo neprestane gospodarske rasti in pomagamo uničevati svet. Če pa se prostovoljno odločimo za preprostejše življenje, smo že začeli preobražati tako sebe kot tudi celotno družbo.Torej ne gre za to, da se odpovemo pametnim telefonom, računalnikom, avtomobilom in drugim »čudesom« sodobnega sveta. A naučiti se moramo, da so vse te stvari pomembne zgolj kot pripomočki v našem življenju; nekaj kar zadovoljuje naše osnovne potrebe in nam olajša življenje, pomaga razviti naše potenciale in izpolniti življenjski namen.
~ ~ ~
Načelo prostovoljne preprostosti je seveda pomembno tudi iz širšega, še zlasti ekonomskega vidika. Živeti ekonomično pomeni, da energije in sredstev ne tratimo po nepotrebnem. Tako so živeli naši predniki, tako živijo vsa druga živa bitja. Mi pa kopičimo in kopičimo. Hočemo še več. In uničujemo svet. A v resnici lahko povsem predrugačimo ekonomijo in s tem družbo ter svet kot celoto.
»Ekonomija se deli na vsaj tri področja«, pravi Richard Gregg, »na produkcijo, distribucijo in potrošnjo. Nismo vsi proizvajalci ali distributerji materialnih dobrin, vsi pa smo potrošniki. Potrošnja je področje, kjer vsak posameznik lahko vpliva na ekonomsko življenje skupnosti. Če se ima za odgovornega za skupno ekonomsko blaginjo, ima dolžnost premisliti, se odločiti in vztrajati pri primernih standardih potrošnje – zase in za svojo družino.«
Spremenimo svoje osebne potrošniške vzorce
S širšega vidika kot človeštvo še nismo dosegli faze zrelosti. Še vedno smo v fazi fizične rasti, ki jo uteleša gospodarska rast in ki jo kot posamezniki tudi živimo. Ta rast nam škodi, kajti v globalnem smislu imamo dobrin dovolj za osnovne potrebe vseh ljudi in za blaginjo celotnega planeta. Zdaj je čas za zrelo dobo človeštva; ni več treba, da rastemo, temveč da odrastemo. Ne potrebujemo več gospodarske rasti, temveč predvsem pravičnejšo delitev globalnih dobrin.
Zaključimo naše razmišljanje z besedami še enega »velikana« iz preteklosti, Lao Ceja:
»Preprostost, potrpežljivost, sočutje.
To so vaši največji zakladi.
Preprosti v dejanjih in mislih se vrnete k svojemu viru.
Potrpežljivi s prijatelji in sovražniki
se uskladite z bistvom stvari.
Sočutni do sebe
pomirite vsa bitja na svetu.«
Rok Kralj je po izobrazbi ekonomist, po poklicu pa učitelj na srednji šoli CIRIUS Kamnik, kjer se izobražujejo mladostniki z različnimi oblikami oviranosti. Že več kot petnajst let piše (npr. blog Medsebojna delitev dobrin) in predava o ekonomiji delitve, kot alternativi današnjemu destruktivnemu ekonomskemu sistemu. Je ustanovitelj društva Svet za vse, ki prav tako deluje v smeri ozaveščanja javnosti o novih ekonomskih pristopih, ki temeljijo na sodelovanju in medsebojni delitvi dobrin. Z družino živi v Kamniku.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o.
Foto: Osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.