Biti srečen je bolj ali manj želja slehernega med nami. Že od nekdaj. Stroka pravi, da je približno polovica naše sreče genetsko pogojena, ostalo je odvisno od nas.
Ljudje smo nekako naučeni, da smo, če trdo delamo, bolj uspešni in potem smo (lahko) srečni. Vendar, ko dosežemo en uspeh, takoj hočemo več in dlje, srečo pa spet malo odložimo za takrat, ko bomo dosegli nov cilj. Srečen bom, ko diplomiram…No, v bistvu bom srečen, ko dobim službo…Še bolje, srečen bom, ko si ustvarim dom in družino…Ali pa bom raje srečen, ko bom upokojen…Srečen bom, ko… bo prepozno.
Zakaj pa ne bi bili srečni kar med potjo, ko vse to dosegamo? [op. ur. prispevek objavljamo na mednarodni dan sreče … in na ekvinokcij, začetek pomladi … čutimo, da je to ravno pravšnji čas za te vsebine …]
Če želiš biti srečen, bodi. Vendar je za to potrebno nekaj narediti.
Pot do sreče je v bistvu precej preprosta. Začne se pri vsakem od nas – z odločitvijo in z zavezo, da smo zanjo odgovorni. Sama odločitev sicer še ne prinese čarovnije, potrebno je tudi kaj narediti.
Biti srečen v življenju in pri delu je precej resna in odgovorna zadeva. Pomeni, da prevzamemo odgovornosti, da smo pripravljeni na izzive, ki jih prinaša življenje, da se spopademo z njimi, ker zaupamo vase in vemo, da zmoremo, da rastemo in se razvijamo, ustvarjamo pozitivne izkušnje.
Moja srečna zgodba
Življenje je bilo vedno prijazno z menoj. Soočalo me je s številnimi izzivi in to že od časov, ko sem bila v maminem trebuhu. Okrepilo me je in mi v ključnih trenutkih ponudilo jasno razmišljanje, odločenost in vztrajnost. Popotnica za celo življenje.
Po diplomi se je začela zame sanjska kariera na področju komuniciranja. Delala sem stvari, o katerih sem sanjala, imela sem neverjetne sodelavce, pri delu sem spoznala moža, ki me je in me še vedno podpira pri izpolnjevanju mojega poslanstva, počutila sem se, da lahko premikam gore. Naš direktor je vedno govoril, da se moramo najprej imeti »fajn«, denar je le posledica. In tako nekako je tudi bilo.
Vendar sem se po tem, ko sem postala mama, in so se mi življenjske vrednote zelo spremenile, vedno pogosteje spraševala, kam me pelje moja karierna pot. In vedno bolj sem čutila, da potrebujem spremembo in da življenje od mene pričakuje nekaj več, kot sem dajala. Ampak tako lepo je bilo v moji coni udobja, da sem razmišljanje o prihodnosti kar nekako puščala ob strani.
S cmokom v želodcu pride padec
Moja družina
Potem pa je splet okoliščin vse obrnil na glavo. Nismo se več imeli »fajn«, sreče ni bilo več. Vsak večer, ko sem pomislila, da bo treba naslednje jutro v službo, sem imela v želodcu velik cmok. Kot ekipa smo še vedno bili izjemno povezani, vendar naše delo ni bilo več cenjeno in čez čas smo se odpravili vsak po svoji poti.
Padec je bil trd, vendar življenje je šlo naprej. Sledilo je odstranjevanje vsega, kar smo vame metali vsa leta. V veliko pomoč so mi bili sprehodi. Pričela sem kuhati in peči. Vrnila sem se k svojim pozabljenim zanimanjem za tarot in feng shui. Veliko sem brala, se učila in razmišljala. Družina mi je stala ob strani in vedno znova sem pri njih našla tisto pikico na i, ki me je obdržala veselo in pozitivno. Vsak bi si moral privoščiti daljši odmor v karieri, da prevetri svoje vrednote, talente, želje, jim da možnost, da pridejo na plano ter da se očisti in zadiha. Ker potem se zgodijo preboji.
Navdih sem morala poiskati v sebi in tam ga najdem vedno znova.
Sedaj sem ambasadorka delovne sreče, trenerka komunikacijskih veščin, svetovalka za pozitivno organizacijsko kulturo, podjetnica, berem iz Tarot kart, predvsem pa sem žena in mama. Vem, kaj želim v življenju, imam odprto glavo in odprto srce, prepoznavam priložnosti, delam to, v čemer uživam in kar je v skladu z mojimi vrednotami. In to me vsako jutro spravi iz postelje brez »snooza«, srečno in nasmejano.
Petra Božič Blagajac in Maja Lončar, mednarodno certificirani managerki delovne sreče in svetovalki za pozitivno organizacijsko kulturo iz Palete znanj
Življenje je pač takšno, da moraš tu in tam doživeti kak pretres, da se zaveš, kaj imaš in znaš to ceniti. Po tem potegneš iz sebe speče sposobnosti, oblikuješ nova razmišljanja in rasteš. Jaz sem iz sebe potegnila tudi pogum in se pred štirimi leti podala v svet podjetništva. Z nekdanjo sodelavko Majo. In kmalu je postalo jasno, kam naju bo popeljalo najino skupno potovanje – do več sreče pri delu. Pa ne samo za naju. Začelo se je, ko nama je pot prekrižal eden največjih svetovnih strokovnjakov za srečo pri delu Alexander Kjerulf. Pričeli sva tipati, kako Slovenija sprejema koncept delovne sreče kot vodenja in delovanja sodobnih organizacij. Potem sva se udeležili njegove Akademije za managerje delovne sreče na Danskem, pridobili certifikat in se vrnili polni navdušenja in navdiha, pripravljeni, da našo državo narediva srečno. Ne nazadnje imamo to tudi zapisano v svoji viziji: »Slovenci smo 2050 srečni ljudje.« In če pogledamo, kakšne so koristi sreče, se to zdi kot čisto logična pot. Pa ni. Zavedanje o tem, kako pomembno je, da se pri delu dobro počutimo in da so ljudje v organizacijah največja konkurenčna prednost, je pri nas še precej v povojih.
V službi Slovenci_ke nismo prav srečni
Anketa o tem, kako dobre dneve imamo na delovnem mestu Slovenci, ki sva jo izvedli lani septembra, je pokazala, da smo bolj srečni v zasebnem življenju kot pa na delovnem mestu. Na delovnem mestu je srečna le približno polovica sodelujočih. Še več, na vprašanje, kako srečno je njihovo delovno okolje, so sodelujoči odgovorili samo s povprečno oceno 3,2. In ključna razloga za takšno stanje sta odnosi v kolektivih ter preobremenjenost.
Odločitev, da postaneva ambasadorki sreče pri delu, torej ni presenetljiva. Zaskrbljujoče stanje zaposlenih, izkušnja delati v srečni ekipi in dejstvo, da okoli 90.000 ur svojega življenja preživimo pri delu, so naredili svoje. Pomembno je, da nas delo izpolnjuje, da ga imamo radi ter da ta čas preživimo z ljudmi, s katerimi si zaupamo in se spoštujemo.
Nad srečo ni monopola
Petra in Maja med sošolci na Woohoo akademiji za managerje delovne sreče
Počasi orjeva ledino in pomagava ustvarjati srečna delovna okolja. S tem, da širiva zavedanje o tem, kako pomembno je, da smo pozitivni, da pokaževa načine, kako to narediti, da ponudiva znanje in izkušnje, na katerih lahko gradijo. Na vsak uspeh sva izjemno ponosni, iz vsakega neuspeha se učiva. Meni takrat pomaga dnevnik hvaležnosti, barvanje, posvet s Tarot kartami, takrat rada kaj skuham ali spečem, si z otroci pogledam zabaven film, grem z možem na sprehod. Včasih pa tudi samo ždim. Znam si prisluhniti in to mi je v takšnih trenutkih v veliko pomoč. Vedno lahko najdeš nekaj dobrega.
In potem začneš znova, z malimi koraki, počasi. Ker ni bližnjic. Vsaka zadeva terja svoj čas, preko tega ne moreš. Vsak dan ponuja nove priložnosti in srečanja z ljudmi so vedno znova navdih, da nadaljujeva; njihove izkušnje, razmišljanja, želje. Učimo se drug od drugega in si bogatimo življenja.
Nekoč mi je prijatelj dejal, da nad srečo ne moreš imeti monopola. Res je, s srečo je podobno kot z ljubeznijo do otrok. Najprej se sprašuješ, kako boš lahko imel tako zelo rad drugega otroka. In potem ugotoviš, da se ljubezen množi in ne deli. In tudi s srečo je tako. Ko osrečuješ druge, osrečuješ sebe, pa še pošteno nalezljiva je.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv avtorice
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.