srž za.me

Čudež IVF otrok

Avtor: Ines Ćeman 1. februarja, 2023 0 comments

»Hvala, mami, za bratca, mi je rekel nekega dne. Bila sem ganjena in neskončno hvaležna za dar materinstva.«

Prijetno popoldne smo preživeli z Marijo Martinčič Bauman, magistrico znanosti za državne in evropske študije. Vsestranska ženska z nešteto znanji, tudi ajurveda in tradicionalna kitajska medicina ji nista tuji. Če bi naštevali, s čim vse se ukvarja, bi lahko pomislili, da ima njen dan vsaj 48 ur. Pa vendar začnimo s tistim delom življenja, ki je od nje zahteval največji vložek, največ truda, mogoče celo največ odrekanja in potrpljenja. Bitka, če jo lahko tako poimenujemo, ki je ni pričakovala, načrtovala ali se nanjo zavestno pripravljala. Bila je zgolj slutnja, da nekaj ni ok. Neplodnost je diagnoza, ki te doleti in preseneti, saj nihče o njej ne razmišlja dokler se z njo ne sreča sam. Nehote se o njej ogromno naučiš, prevzame te, ker je na drugi strani želja, ki je tako velika in za vsako žensko tako pomembna za preživetje, da se sploh ne zaveš, da v raziskovanje, učenje, sodelovanje in priprave daš celo sebe. Na koncu pa še ni zagotovila, ali te na cilju čaka nagrada za tvoje delo in trud, ali bolečine in solze pomešane z občutki krivde in pričakovanji, da se vsega lotiš od začetka, ne da bi si vmes odpočil. (Prispevek objavljamo na rojstni dan posebne sodelavke Navdihni me, Danaje Postružnik, in se z njo veselimo vseh otrok, ki razsvetljujejo naše življenje.)

»Sem oseba, ki ceni plemenite in delovne ljudi. Moja znanja danes so moja moč in iz njih črpam energijo in voljo, da pomagam drugim. Čutim, da je to moje poslanstvo. To me kot človeka definira in tudi izpolnjuje. Mediatorka, trenerka, svetovalka, protibolečinska refleksoterapevtka, refleksonaturopatinja in kot ste že omenili, sem na svoji poti srečala tudi ajurvedo in tradicionalno kitajsko medicino,« izpostavi Marija.

»Vse našteto nima nobene vrednosti, če tega ne delim z ostalimi. Če bi svojo pot prehodila še enkrat z znanjem, ki ga imam sedaj, bi mi bilo marsikaj prihranjeno, na drugi strani pa se zavedam, da mi je bila ta pot naložena z razlogom in zato, ker je nekdo nekje zaupal, da jo bom zmogla prehoditi. Talente, ki jih prejmemo, smo dolžni razvijati, negovati, jih uporabljati za plemenit namen. To je naša človeška dolžnost. Tako menim in tako živim,« je Marija prepričana.

Prepoznavam bolečino staršev, ki (neuspešno) želijo otroka

Marija, praviš, da takoj začutiš osebo, ki hodi po poti, ki si jo prehodila tudi sama. Kako to izgleda in kako to prepoznaš?

Igle, terapije, bolečina, izguba … srčno upaš, da – tokrat pa bo.

Težko je razložiti kako, preprosto začutim. Toliko časa sem preživela v teh vibracijah, da prepoznam stisko, v kateri se znajdejo ženske, ki so se srečale z diagnozo neplodnosti. To je neke vrste tihi boj, ki ga najprej vsak par poizkusi reševati sam. Če se vzrok neplodnosti ne odpravi hitro in se zdravljenje zavleče s posegi, terapijami in vmesnimi kontrolami, se par počasi sreča z neprijetnostjo, ki ji lahko rečemo priznanje. Priznati najprej sebi, potem še okolici. »Težavo imava.«

Razkritje navzven povzroči pravi koktajl čustev, najbolj znotraj para, ker si neizmerno želita postati starša, potem pa še posebej znotraj tistega, ki pri neplodnosti v paru predstavlja »problem«. Občutek krivde in sram sta čustvi, ki lahko resno poškodujeta še tako stabilno osebo ali odnos. Pomembno je, da se tega zavedamo.

Verjetno je to tisto, kar začutim ob prvem stiku. Ker gre za željo po otroku, ki predstavlja plod odnosa, se med vsa mogoča čustva vrine še strah. Več strahov. In to ljudje težko skrijemo. Gre za neke vrste nesproščenost, ki jo začutim na, lahko bi rekla, eterični ravni… Postala sem občutljiva za ljudi, za njihove stiske, razvila sem zaznavanje, ki ga težko opišem. Kako bi to lahko preprosteje opisala? Morda tako, da vas opozorim na vaša občutenja ob tem, ko nekdo izredno dobre ali pa po drugi strani izredno slabe volje vstopi v vaš prostor. Strinjali se boste z menoj, da občutite razliko. Občutja, ki jih zaznavam ob prizadetem paru, so seveda zelo prefinjena in večini skrita, a jaz jih prepoznam. Nevsiljivo prevzamem vlogo motivatorja, pozitivista…razgalim se s čustvi, svojo izkušnjo…to pogosto odpre dovolj intimen in varen prostor za pogovor, vprašanja…enostavno začutim jih.

Moji IVF otroci?

Svojo knjigo si naslovila Moji IVF otroci. Iz naslova nikoli ne bi uganili, koliko IVF otrok pravzaprav imaš, v knjigi pa odkrijemo, da sta se rodila dva zdrava fanta. Kako je s štetjem postopkov in kako s štetjem otrok? Sprašujem predvsem po tistih, ki jim na žalost ni uspelo? Jih šteješ?

Moji IVF otroci

Seveda jih štejem in čutim kot del sebe. Knjiga je nastala zato, da ves boj, vse prizadevanje osmislim. Delovala je nekako terapevtsko…in dala priznanje tudi vsem izgubljenim otrokom. Knjiga ne zajema čisto vseh postopkov in prizadevanj, zajema pa večino. Za menoj je 14 IVF postopkov in okoli 30 ET (embrio transferjev).

Moj prvorojeni otrok je bil petnajsti v maternico vstavljeni zarodek (embrio) in zdravnika sem pred postopkom prenosa prosila, naj poskrbi, da bo pri meni tudi ostal. Bil je vrhunski specialist, profesor, ki je dejal, naj se glede izida dogovorim z Bogom. Drugorojenec je moj petintrideseti v maternico vstavljeni zarodek. Nobena nosečnost ni bila romantična, verjetno sem več časa kot doma, preživela na poti v bolnišnico. Drugi otrok se je rodil v enaintridesetem tednu. Oba so morali reševati s pomočjo CR. Prvi je bil nezahteven, tih in skromen, drugi njegovo nasprotje. Kot sonce in luna sta, kot dan in noč, kot hudournik in umirjena voda – kontrast, ki lepo dopolnjuje našo družino. Oba sta si želela sestrice ali bratca, a z možem sva odločila, da poskusiva le še z zarodkom, ki je v zamrznjenem stanju čakal na nas dobri 2 leti. Ni mu uspelo preživeti.

Hvaležna sem za dar materinstva tega tu in tistega onstran mavrice življenja.

Tabuji, ki jih nosi neplodnost

Želja po otroku, ki se ne izpolni takoj, ko si rečemo, okej, pripravljena sem za novo vlogo v življenju. Želja, ki se rodi iz nekega pričakovanja, tudi okolice. Želja, katero vidimo, da se je izpolnila večini ali pa kar vsem v naši bližini. Najprej niti ne pomislimo, da je imel težave z zanositvijo morda tudi kdo od nam znanih. Vemo samo, da so se njihova naročja zapolnila z majhnim bitjecem. Kaj je tisto kar nas zadrži spregovoriti o težavi z zanositvijo, ko jo prepoznamo? Zakaj misliš, da to raje zadržimo zase? Gre tudi pri neplodnosti za tabu?

Presenečena boš, a neplodnost je kljub vsem napredkom znanosti, dostopnosti informacij in virom pomoči, še vedno TABU. Razumljivo, na začetku, ko par šele raziskuje težavo sam ali s pomočjo medicine, svoje šibkosti ne želi razgalit. Zase ustvari varen prostor. Prostor za soočanje in prostor za moč in pogum.

Teža (ne)izrečenih vprašanj

Do kdaj naj vztrajam, do kdaj je smiselno vztrajati? Koga naj prosim za pomoč? Katero kliniko mi svetuješ? Kako se naj pripravim na postopek? Kaj je tebi pomagalo? Kako poveš partnerju, da ne zmoreš več? Kako naj sprejmem, da ne želi več nadaljevati? Kako naj utišam družino? Kako naj jim povem, naj me pustijo pri miru? Kako naj povem okolici, da bom imela mir?

Veš, družba je navzven zelo nenaklonjena šibkosti. S šibkostjo se ne znajde, zato je najraje ne prizna. Ti se na eni strani boriš z občutkom manjvrednosti in občutkom, da ne dosegaš kriterijev družbe, na drugi strani pa s kupom napačnih vzpodbud in vprašanj, kot npr.: »Kaj pa vidva čakata?« »Kdaj bo pa pri vama slišati otroški jok?« »Se vama ne zdi, da je zdaj pa že čas?« »Pojdita na morje in se napijta.« »Samo pogledal sem jo in je noseča.« Pred vsem tem se želimo zavarovati. Razumljivo.

Odvisno od situacije, toda v družini, pri sosedih, prijateljih in znancih se v tem obdobju praviloma rodi več otrok, kar kljub temu da si za njih srečen, pri tebi ustvari dodatno stisko. Njihovi domovi se polnijo z otroškim vonjem, moj pa ostaja sterilno prazen. Takšno je tudi notranje počutje.

Na vprašanje, zakaj je o tem tako težko spregovoriti, lahko morda na kratko odgovorim – zaradi zaščite. Pred samim seboj. A stiska ni nič manjša. Prej nasprotno.

Včasih se je potrebno potruditi izven svojih moči

Moji IVF otroci je knjiga, ki s svojim naslovom pove veliko, pa vendar mislim, da bi jo morali prebrati tudi vsi tisti, ki morda za IVF sploh še niso slišali.

Knjiga je bila sprva napisana zame, za moje otroke. Da bodo razumeli kako dragoceni so, kakšen potencial predstavlja mikroskopsko majhna celica, zarodek (embrio). Pospravljena je bila v zadnji predal pisalne mize. Skozi leta se je pogled pogosteje vračal na predal. Vzela sem jo ven, jo pregledala skozi zapis na nekdanji čas, jo razrahljala težkega spomina in podarila svetu. Ker je tako prav. Ker je to nesebično in etično. Želim, da pomaga razumeti, upati in uspeti. Vsem, ne glede na diagnozo. Proces soočanja, rasti in boja, ne glede na diagnozo ali preizkušnjo, s katero se soočamo, ali se sooča kdo od naših bližnjih, je podoben. Da bodo razumeli, da se je včasih potrebno potruditi izven svojih moči. Da poleg medicine in farmacije obstaja tudi alternativa, holizem…da medicina v sodelovanje vse pogosteje vabi tudi kvantno fiziko…da telo ni le materija, po kateri vbadajo, režejo, praskajo. Da je življenje čudež. Vabi, da zadihamo izven bremen in strogosti, ki smo jih določili zase.

Knjiga podaja sugestije, ki so napisane iz lastne izkušnje, daje dih in upanje, podaja odgovore na premnoga vprašanja.

Z branjem knjige Moji IVF otroci začneš res ceniti življenje. Spočetja in novega rojstva nikoli več ne povežeš s čim samoumevnim.

Včasih je dovolj, da se lahko izrazijo

Kdo se nate največkrat obrne in kako jim pomagaš?

Name se večinoma obrnejo dekleta, nato pari skupaj, redkeje sami fantje. Oni običajno takrat, ko si želijo, da s postopki prenehajo, ker so v skrbi za partnerko ali takrat, ko bi želeli razumeti, kaj partnerka prestaja.

Strah pred izgubo, obtoževanjem, neuspehom

Česa je pare najbolj strah? Morda medsebojnega obtoževanja. Če preizkušnja traja dovolj dolgo, se to lahko zgodi. Seveda je odvisno od zrelosti posameznika in odnosa, pa tudi od okolja iz katerega posameznik prihaja ali okolja v katerem se nahajata. Namesto, da bi se osredotočala na romantičen odnos, sanjala in načrtovala skupno prihodnost, se morata že na samem začetku soočati s preizkušnjo. S skrbjo ali bosta zmogla premagovati težo svojega bremena. Morda se sprašujeta, ali me bo zapustil, zapustila? Morda tega, da mu ne bom privlačna, on privlačen meni. Morda tega ali nama bo uspelo? Kaj če nama ne uspe, nikoli?

Samo poslušam jih. Že to, da lahko prosto govorijo, izražajo občutje v varnem okolju, je veliko. Potem ko lahko slišijo sami sebe, ko se ne rabijo ukvarjati z lepim vtisom do drugih, se v njih rojeva mir in moč in pogum za varno nadaljevanje ali za kakšno drugo odločitev. Seveda jih podprem s svojo izkušnjo in razumevanjem. Želim, da se počutijo sprejete in varne.

Vsa moč ozdravitve je v nas

Marija, ko sem te vprašala katero poglavje bi izbrala, če ti zdaj rečem, da se moraš vsebinsko odpovedati vsem razen enemu samemu poglavju, si kot iz topa izstrelila poglavje Ne ponavljajte mojih napak. Zakaj?

Moja …

Haha, najprej sem rekla zahvale, a ko sem na vprašanje pomislila vsebinsko, mi je bilo takoj jasno, da mora to mesto zasesti poglavje Ne ponavljajte mojih napak. Preprosto zato, ker je v tem poglavju združeno celotno sporočilo moje knjige. Že sam naslov poglavja nakaže na povzetek vsega zbranega znanja na prehojeni poti. Znanja je danes, po vseh letih, seveda še veliko več in poglavje bi lahko precej razširila. A bistvo sporočila je v njem.

V tem poglavju sem zapisala: »Govorim iz ljubezni do vseh vas, ranjenih in preizkušenih na različne načine.« Zavedanje sebe in drugega, diagnostika, narava, neučakanost, čuječnost, prehrana, ravnovesje, čustva, telesna pripravljenost, ljubezen in več. Vse to nas zaznamuje in določa. In na koncu je vsa moč ozdravitve v nas. V to verjamem.

Otroci potrebujejo okvirje, ki jim predstavljajo varnost

Si se na tej poti kdaj bala, da boš otroka razvajala prekomerno in ga ščitila zaradi strahu, ki ga prinese ta izkušnja?

Otroka iz ljubezni ne moreš razvaditi. Kljub vsemu sem bila stroga in tudi vztrajna pri svoji strogosti na področjih, kjer je to potrebno in vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti in vedenja. Ali imam zato garancijo, da bo vse v redu? Seveda ne.

Menim, da je otrokom potrebno postavljati okvirje, ker to zanje pomeni varnost. Menim, da je to starševska dolžnost in hkrati odgovornost, dokler so nam zaupani v varstvo. Otroci so samosvoji, niso naša lastnina. K nam so prišli, a prišli so po svojo izkušnjo in si jo tudi zaslužijo. Kot mama si seveda želim, da bi bila zanje čim lepša.

Vera v Boga vs. preizkušnje?

Ker izhajaš iz verne družine in si v veri tudi vzgajana, se mi odpira vprašanje. Si kdaj na tej svoji trnovi poti, polni preizkušenj, podvomila v Boga in vero?

Res je, da sem odraščala z vero in bila vzgajana v njej, vendar je to od mene zahtevalo toliko več samozavestne drže pri odločitvah, ki so bile neizogibne, če sem si želela družine. Oploditev z biomedicinsko pomočjo namreč ni način spočetja, ki bi ga moja vera podpirala.

Znotraj naše družine je vedno vladala demokratičnost. O vsem smo se pogovarjali odprto in odkrito, skupaj iskali rešitve in možnosti za napredek. Posel in vera sta bila vedno transparentna tema. Tema, ki se pri nas ni odpirala, vsaj ne v širšem družinskem krogu, je področje intime. To je bila vedno stvar vsakega posameznika in se nikoli ni reševala odprto in na glas. Tako je tudi moj boj z neplodnostjo znotraj družine ostal prav to. Moj. Bila je podpora, a ne takšna, kot bi jo takrat potrebovala. Tudi če so hoteli, niso znali pomagati. Vem pa, da sva bila v njihovih mislih in molitvi.

Kar se vere tiče, se je v meni rodil notranji konflikt. Razumevanja s strani cerkve ni bilo, tako sem čutila. Nihala sem iz kletve v molitev in na koncu samo prosila. Absurdno, boste rekli, a tudi absurdi so del življenja. Spoznala sem, da nam je v življenju naloženo tolikšno breme, kot smo ga sposobni prenesti. Verjamem, da sem to lekcijo zase potrebovala. Obrusila me je. Nekdo nekje je vedel, koliko lahko prenesem, in na koncu mi je poklonil čudež materinstva. Dozorela sem v razumevanju pomembnih in pravih reči.

Skrivnost?

Sem ljubiteljica skrivnosti, zato pri vsakem človeku iščem tisto nekaj. Nekaj, kar radi obdržimo zase. Med takšnimi stvarmi se vedno najde vsaj ena, ki si zasluži biti odkrita, pa četudi s tem malo tvegamo. Če izzovem tebe – kaj bi to bilo?

Uživaj vsak trenutek življenja – moji trije, z ljubeznijo.

Skrivnost? Ja, lahko bi rekla, da obstaja dejstvo, ki se ga namerno zavija v meglo skrivnosti iz več razlogov in koristi na eni strani, pa čeprav je ogromno pacientov na drugi strani, ki bi jim razkritje lahko rešilo marsikatero tegobo, bolezen in celo življenje. Veste, izredno spoštujem vse napredke znanosti, a pozabljamo, da za svoje zdravje največ lahko naredimo sami.

Tako radi čakamo na rešilno bilko drugega, tako malo delamo na preventivi, na skrbi zase, na odnosu do narave in do naravnega okrog in v nas. Vam je že jasno? Ja, sposobni smo vplivati na kvaliteto celice. To trdim z vso odgovornostjo. Seveda je najlažje čakati, a v čakanju in udobju ni rešitve. Moj boj na tem področju se je končal skoraj 10 let nazaj. Takrat je bila moderna medicina še zelo toga. Danes medicina (ne trdim za to področje) v sodelovanje vabi kvantno fiziko, psihonevroimunologijo, epigenetiko in še nekatera druga področja znanosti. Sodeluje z nekaj tisočletij staro medicino, ki deluje na vzroke in se ne ukvarja le s posledicami.

Kako zelo si želim, da bi se ta znanja prepletala, da bi bili ljudje v svojih izkušnjah varni. Veste, ljudje so pripravljeni za svoje zdravje storiti karkoli. To ustvarja tudi poligon za nevarne izkušnje z vprašljivimi strokovnjaki. Opozarjam na to, da ste pri svoji izbiri vselej varni.

Trdim, da je življenje dragoceno in čudovito, tudi zaradi preizkušenj, ki so nam položene na to pot in zaradi katerih brazgotin zorimo in rastemo v hvaležnosti zanj.

Foto: osebni arhiv sogovornice

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov.

Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje.

Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.