Me lepega četrtkovega popoldneva pokliče prijatelj in povabi na razstavo v MSU (Muzej sodobne umetnosti). Ne, ne, ni bila to kar ena promocija za še en nebodigatreba obisk kakšnega zelenega in nadebudnega umetnika, ki si želi in potrebuje pozornost, kot naš predsednik lajkov na IG. Nekaj dni pred tem mi je namreč sin razlagal o otvoritvi razstave, na katero naj bi še isti dan šel s svojimi prijatelji in mi pokazal nekaj fotografij te umetnice. Waw, to pa ni tista tipična sodobna umetnost, ko na mizi leži suh kos kruha z nožem za odpiranje konzerv, ob tem pa napis “konflikt interesov”. Pa pojdi in razmišljaj, v kakšni fazi je bil umetnik ob tem, ko je to ustvarjal! Lačni, valjda!
Ne, fotografije, ki sem jih takrat gledala na sinovem majhnem ekranu rahlo razbitega fona, so me navdušile in tudi jaz bi šla, če bi le bil naš tastar bolj navdušen za te fore …, ali če le ne bi bila prestara za sinovo kliko …; sami se mi pa ne da.
Titova štafeta in golazen
Tako da, ej, res čisto darilo je bilo tisto prijateljevo vabilo. Razstava bo vodena in po njej nas bo popeljala sama umetnica. Tolk dob’r, da se je še sin priključil kliki od tastare 😉. Že drugič gledat iste umetnine.
Umetnica zgovorna, energična. Fotografije odlične. Ne le idejno in tehnično, ampak tudi estetsko dovršene. Dotaknila se me je prevladujoča črnina, prepletajoča s kovinskim hladom v objektiv ujete skulpture našega jugo ponosa – Titove štafete. Na vse skupaj je umetnica dodala še ščepec začimb – po štafeti plazečo se golazen. Mah, ok, morda so nekateri nad takšno favno navdušeni, no, jaz pač ščurkom, veščam, hroščem in paličnjakom rečem golazen. Golazen so, ko jih najdem v domači kuhinji, priznam pa, da so na teh fotografijah izpadli prav kraljevsko in slikam dodali nekaj življenjske topline.
Simbol moči političnega obdarovanja
Stopicljala sem iz prostora v prostor in v prvem predvsem poslušala zgodbo o fenomenu državniških obdarovanj in (drži) bolj na hitro preletela razstavljene bobne, ki so jih krasili predlogi mednarodnih umetnikov oblikovnih zasnov za zastavo Društva narodov. V drugem sem si napolnila dušo z lepoto temačno črnih fotografij, na koncu pa se prepustila ogledu impozantnega filma. Ponovno estetska dovršenost v vsakem kadru. Scena, vredna visoko kotiranih filmskih nagrad!
Ok, zdaj sem pela hvalnico estetskim dosežkom, a želela sem pisati predvsem o odmevu, ki ga je razstava pustila v meni.
Zasnova je okrog ideje o simbolni moči političnega obdarovanja.
Narodu je pač potrebno dati (darovati) kruha in iger!
Podkupimo božanstvo za pravo vreme
Že ob štafeti me je spreletela misel, kdo je bil pravzaprav darovalec in kdo obdarjenec? Je umetnik podarjal svojo umetnino ljudstvu? Je ljudstvo čutilo moč darila in možnost predaje podarjenega naprej? Je bil obdarovanec res na koncu Tito ali pa je bilo vse skupaj le njegovo darilo narodu? Obdarovanje je običaj, ki je že tisočletja pomemben del življenja povsod po svetu in prisoten v različnih časovnih obdobjih. Najprej me spreleti misel o darovanju, povezanem z religijo. Z darovanjem so poskušali “podkupiti” božanstvo za boljšo letino, vremenske razmere, ali pa se je z darom človek poskušal odkupiti za svoje napake in tako ponovno pridobiti božjo naklonjenost.
Bolj ko je naraščala potreba po dežju, manj ko je bilo žita na polju, bolj so ga podarjali božanstvu. Češ, kaj nam bo ta peščica zrn, podarimo jih nekomu, ki nam lahko izdatno povrne nazaj. Slej ko prej se je tudi Bog najedel podarjenih ovc, žita in vina in s hvaležnostjo povrnil z lepo dozo pravih vremenskih razmer.
Obdarovanje kot trpljenje in odrekanje
Čakaj, a se ne reče temu podkupnina? Če pravilno razumem ta hec, bi darilo moral podarjati tisti, ki ima dovolj in se pri tisočih ovcah, z lahkoto odpove tisti eni, ki jo postavi na oltar obdarovanja? Pa je sploh še darilo, če se s tem nisi niti malo prešvical in ničemur odpovedal? Je tista pozno večerna tortica, ki jo gostilničar razreže med zadnje goste, tik pred zaprtjem vrat in bi se naslednje jutro tako ali tako posušila (saj veste, temu naši bivši jugo bratje pravijo “ionako ćemo baciti”), darilo ali investicija v njegov lastni boljši jutri?
Pravijo tisti krščanski, da je darilo povezano z žrtvovanjem, odpovedovanjem.
Naš slovar pa pravi, da je darilo nekaj, kar daruješ prostovoljno, brez plačila in pričakovanja povračila. Hmmmm, torej, vsa moja npr. božična darila bi morala biti narejena, (ok, lahko so tudi kupljena, a pravila igre so ista ;)) v znoju in bolečinah, takšna od katerih bi se le stežka ločila in seveda bi jih kljub vsem predhodnim stopnjam, dala od sebe s takšnim veseljem, da bi se še Svetlani Makarovič smejalo? Kajti če ni tako, potem to ni darilo? Je potemtakem to le podkupnina?
Pa pridemo do telička in pujsa
Sedaj ko vem, kako do pravega darila, me razjeda firbec o njegovi “velikosti”. Kako veliko mora biti “trpljenje in odpovedovanje” darovalca? In izi je, ko človeka obdaruješ le enkrat. Kaj pa, ko je treba vsako leto darovati vsaj dvakrat isto osebo? In ti ona vrača darila nazaj? Ja, ja, saj vem, bistveno je, da je podarjeno od srca … pa v tistem že prej omenjenem švicu in mukah … ampak, ampak … saj veste, kako je s temi občutki …
Če meni prijateljica podari čokolado, ki jo je ves teden težko gledala na svoji polici, se spodobi, da ji sama vrnem piškote, ob katerih peki sem se najmanj 2-krat opekla, ona meni naslednje leto doma vložene kumarice, seveda vzgojene na domačem vrtu, jaz njej set krožnikov, narejenih na tečaju lončarstva, ona doma oblikovano in izdelano jedilno mizo … in … medtem ko leta tečejo počasi prideva že do lepo pitanega pujsa in telička. Bohnedaj, da me FB neha obveščati in eno leto spustim obletnico njenega privekanja na svet?!
Mladi starim in partner partnerki?
in kako je z darovalno hierarhijo? Ko gre za darila staršem in starim staršem, mi je sistem še nekako jasen. Seveda se spodobi, da se mlajši malce bolj prešvicamo ob brskanju po trgovinah in trganju poljskega cvetja. Jasno je tudi, da mame, pa bonton gor ali dol, nikoli ne bomo pozabile na obdarovanje svojih mlajših potomcev.
In ko se mi prav nič feministično in rahlo egoistično dozdeva, da se bolj spodobi, če v partnerskem odnosu moški podarja prvi, pa seveda tudi večji in lepši šopek, se popolnoma zmedem, kdo ima prednost v istospolnih zvezah.
Brejnstormanje šopingiranja daril
Pa podaniki svojim šefom? Po vzoru Titove štafete bi se spodobilo, da zaposleni vsaj teden dni tekajo po trgovinah in iščejo primerno kramo za svojega šefa. V časih mojega šefovanja, sem poskušala darila ukiniti. Ne, ne, le tista namenjena meni, ampak tudi tista med sodelavci. Ta pasja Saša, ljudem ni pustila niti malo veselja, a ne?! Ampak, ej, ko je naš kolektiv štel okoli 15 ljudi, si sploh nikoli nismo opomogli od silnega brejnstormanja kakšna darila kupovati svojim sodelavcem. Po 5 ali 10€ se je pobiralo pogosto, kot pri nedeljskih mašah, da ne omenjam zbiranja žrtve, ki naj bi švicala in trpela v imenu vseh nas, ko bi se naj zapodila v bližnji nakupovalni center. Ok, morda je bila olajševalna okoliščina to, da se je šoping štel v rok penzije, saj takšnega žrtvovanja, da bi se za službene prijatelje “razmetavali” izven službe, ja ni bilo za pričakovati.
Smo pa nakupovalko ponavadi izbirali po sistemu “tisinajboljšaznjo” ali “tazadnjištudent” ali pa “najboljmaterinskitip”, kar je bilo lepo piarovsko prevedeno v “ti boš to znala izbrati”, nato pa ubogo bitje, seveda med delovnim časom in po polno izkoriščeni malici, poslali v bližnji nakupovalni center po nov prahonabiralec.
Ne vem, kako se je počutil Tito, ampak jaz bom tukaj glasno povedala, da mi do daril od sodelavcev ni bilo kaj prida. Dvomim, da so bila nabavljena (narejena itak niso bila nikoli) v kakšnem strašnem odpovedovanju. Ne delam si utvar, da je bilo za moja vloženo kaj blazno več fokusa, ljubezni in pozornosti, kot sem jih opazila pri darilih, kjer sem bila tudi jaz soudeležena darovalka. In najbrž niso bila za vse povsem prostovoljna. Če so v tošlje segali vsi, je moral tudi tisti, ki bi me morda ravno tisti dan raje poslal v rodni kraj. Pa je to sploh še bilo darilo, saj nekaj, kar podarjaš šefu, najbrž vsaj malo diši po “vritolazenju” ;)?
Dogovorjena »presenečenja«
Imam pa rada darila svojih bližnjih. No, vsaj vsakič znova upam na kakšno lepo presenečenje. Tisto, ki pokaže, da jim je mar in da si je nekdo vzel par minut časa za razmislek, kaj bi mi veliko pomenilo. V teh modernih časih ne vidim posebnega smisla, če od najbližjih dobim bon za Spar. Pa, ajde, raje mi daj evre, bom vsaj lahko izbirala, da mleko, kruh in špagete kupim v katerem koli dobrem sosedu!
Ali pa to, da moja mama že mesec prej klicari tamalga in tastarga in ju sprašuje, kaj mi kupiti. Vem, ker sem pogosto (pssst!) inkognito prisotna pri teh pogovorih, pa tudi zato, ker to isto počne tudi za obdarovanje vseh ostalih članov družine in takrat sem v mučeno skupino vključena tudi jaz. In da jima ob svojem prazniku prihranim muke, jima kar povem, kje in kako sem nameravala v naslednjem tednu zapraviti denar, onadva to strogo zaupno povesta moji mami, ona kupi, lepo zavije, jaz pa hlinim nadpresenečenje.
Še je upanje!
Za moža vedno mislim, da je v najinih 36 skupnih letih že uspel ugotoviti, da me vedno razveseli kakšna učna ura … za karkoli … risanje, plesanje, lončarjenje, učenje tujega jezika. Ali pa kak pripomoček za kakršnokoli kreativno delo – fotografiranje, risanje, šivanje, lončarjenje … just name it … tudi kakšne hude Grošljeve torbice ne bi spljuvala … pa novih poročnih prstanov, za katere sva se že dogovarjala, pa kakšne zadeve v dvoje … lahko je to le malce drugačen zajtrk, dobra večerja, ali kakšno vikend potepanje v dvoje, ali če sem manj skromna, kakšno vnaprej rezervirano potovanje, ko mine ta korona cirkus …
Kljub temu da počasi postajam umirjena penzička, imam še miljaužnt želja. A moj me vsakič znova preseneti, ko pravi, da res ne ve, s čim naj me preseneti.
Edino upanje ostaja v prestolonasledniku. On se edini strinja z mano, da se je za pravo darilo potrebno potruditi. Sam. Razmisli s srcem in potem na pravi dan, lepo zavij in daruj! Vzgoja očitno deluje.
Kar daš, se tisočkrat povrne …
Prijatelj, ki me je povabil na razstavo, je zadel žebljico na glavico. Majhno in prijetno presenečenje. Spomnil se je name in vedel, česa bom vesela. Darilo, torej. Mu bom ob priliki želela vrniti.
Kaj pa on in umetnica? Povabila umetnice je bil vesel in se nanj odzval z lepim šopkom. Sem se naslednji dan šalila, da se bo v skladu s tematiko razstave umetnica zagotovo oddolžila še s kakšnim darilom. Ogromna (v naravni velikosti) fotografija prelepega belega lipicanca bi bila kot nalašč za dnevno sobo mojega prijatelja, haha.
Nekje sem slišala, da je potrebno deliti prav tisto, česar si najbolj želiš v življenju in vrnilo se ti bo večkratno. Kdo ve, kaj bi prijatelj v zahvalo za podarjenega naslikanega lipicanca naslednjič podaril umetnici Jasmini Cibic?! Živega konja, še večjo sliko ali pa ogromno in odmevno razstavo? Morda pa je le ljubezen tista, ki se ob darovanju tako lepo in nalezljivo širi …
Foto: osebni arhiv
Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.