Njeno visočanstvo babi, kraljica mama in prestolonaslednik

Njeno visočanstvo babi, kraljica mama in prestolonaslednik

Njeno visočanstvo babi, kraljica mama in prestolonaslednik

avtor 1. oktobra, 2020

Tri generacije istega gnezda, tri povezana srca, ki jim je mar za drug drugega. Kaj jih loči in kaj povezuje? Le kje družno prikimavamo in kje bi si nebrzdano skočili v lase? Ha, pogumno se lotevam tega pogovora s svojima mamo in sinom, a imam pri “lasnem skakanju” in potencialnem maminem vzgojnem “lasanju”, tozadevno prednost. Vsaj metaforično. Jap, v tej skupinici sem edina ostala brez vsake dlake, tudi tiste na jeziku, zato sem predrzno povrtala po nekaj globokih in iskrenih mislih naše seniorke in mladega prestolonaslednika.

Za mizo sem si ob bok posadila svojega najbolj zlatega petindvajsetletnega sina, ki me zna v parih urah spraviti od tiste najbolj romantične navdušene faze pa do tistega, ko bi si pulila lase, če bi jih le še kaj imela. Nasproti pa se je namestila moja osemdesetletna skrbna in ljubeča mama. Saj veste, tista mama, ki še vedno ne ve, da nas dandanes vsi digitalni opomniki in socialna omrežja opominjajo na vse pomembne obletnice. Naka, ona vsako leto na svoj nov stenski gasilski koledar zapiše vsak rojstni dan, god in obletnice porok ter me vedno znova … naj omenim, da se je v mojem življenju obrnilo že 55 let … že navsezgodaj zjutraj pokliče in opomni nanje. No, ja, zagotovo si je tudi ona zaradi mene marsikdaj cufala tisto svoje naglavno okrasje.

Otroštvo kot pravljično obdobje

Ljubezen do vlaka, Trsta in … mame

Prav je, da začnem pogovor jaz. In začela ga bom pri spominih na najzgodnejše trenutke z mamo. Če bi se šli igro asociacij, bi navrgla “vlak”, “Trst” in “modni trendi”. Vse troje je precej prepleteno.

Mamina služba je bila povezana z Železnico. Takrat Jugoslovanskimi železnicami. Imeli smo nek popust pri vozovnicah za vlake in tako smo se z njimi  vozili kar se da pogosto. Včasih na morje s spalnikom, drugič v Radgono na obisk k maminim sorodnikom, velikokrat pa midve sami po nakupih v Trst.

S tistim majhnim budžetom, ki sva si ga lahko privoščili, sva prerešetali vse trgovine in na koncu domov privlekli dve Benetton majčki, par cimetovih Brooklyn čigumijev in nove kavbojke. Presrečna, presrečna sem bila, četudi sva ves dan hodili in četudi sem nič kolikokrat vso pot do doma stala v prenatrpanem vlaku. Italija in italijanska moda sta prevzeli mojo otroško dušo. Danes bi morda rekla, da je bil Trst tudi zato lep(ši), ker sem si te trenutke delila z mamo.

Ponos na hčero

Moja mama se tega obdobja spominja drugače. Njej ostajajo v spominu moja odlična spričevala in objava mojih prvih člankov v osnovnošolskim glasilu Kresničke.

Razprave nas zbližujejo

Če bi tudi jaz delala pri Železnicah, bi najbrž tudi jaz svoje spomine na sinovo otroštvo opisovala z ritmičnim zvokom udarjanja ob tire in mimo bežečimi poljanami. Mi smo svojo mobilnost pač posodobili in tisti vlak smo zamenjali z avtom. Ogromno smo prepotovali. Naše počitnice so bile vselej temeljno povezane z vožnjo … veliko vožnje po evropskih državah.

Če nas je na kakšno drugo celino popeljalo letalo, smo tam spet sedli v štirikolesno piksno in se vozili naokrog. Midva z možem spredaj, sinova glava pa ves čas med nama. Debate … dolge debate so zaznamovale ta naša potovanja in nas najbrž za vedno zbližale.

Zaradi ljubezni kmalu razpremo krila samostojnosti

Kljub lepemu otroštvu smo jo vsi dokaj hitro odkurili od doma. Le zakaj?

Moja mami je odšla iz Radgone v Ljubljano že pri zgodnjih osemnajstih. S trebuhom za kruhom. Pa se je v tej beli Ljubljani kmalu zagledala v kozo Miko. Če smo čisto iskreni, je še bolj od koze pogledovala po fantu iz te kozje domačije. Tudi on ni ostal slep za čare mlade Prleške … in eto, do danes je ostala s tem istim fantom, na tem istem dvorišču. Le koze že davno ni več.

Jaz sem moža spoznala v prvem letniku faksa in se kmalu iz Novih Jarš (jap, od tam, kjer izvira koza Mika) preselila k njemu … pravzaprav k njemu in njegovim staršem, v (strašansko oddaljeni ;)) Bežigrad. Bojda mi je bilo tako bližje hodit na faks, a saj veste, to so samo izgovori s katerimi sem želela logično opredeliti nelogično utripanje zaljubljenega srca.

Sine je odšel od doma še nekoliko mlajši. Pri svojih šestnajstih je spoznal dekle z Vrhovcev, se nekaj časa selil sem ter tja, potem pa se odpravil na študij na Nizozemsko. Ko okusiš slasti samostojnega življenja, je težka in praktično nemogoča vrnitev v svojo otroško sobo, četudi te ta čaka pripravljena in postlana s svežo posteljnino.

Kar je bilo, je bilo. Kaj pa če bi …

Pravi naš tamal (kot mu bomo tudi mi po pahorjevsko vedno rekli, četudi jih ima danes blizu 190 cm in bo ostal tamal tudi, ko jih bo štel preko 40), da smo ga premalo terali v kakšno glasbeno, jaz pa pravim, nikoli se ne da vsega strpati v 24 ur in v kratko otroštvo. Smo pač ves čas zapravili za mahanje s tenis loparjem. Le kje bi še lahko staknili kakšno uro za violino ali klavir??!! Bo imel priložnost v drugem (ali pač tretjem) življenjskem obdobju. Kot jaz, ki sem se pri petdesetih zavedla, da bi se raje od vodenja podjetja šla kreativo. Pa sem se na študij vizualnih komunikacij namesto v mladih letih vpisala pri 49 resnih letih.

Babi (če bo sine večno Tamal, bo moja mama ostala Babi) pravi, da bi v svoji mladosti spremenila le eno stvar: naučila bi se šofirati. Izpit bi ji še danes prišel zelo prav. Ko nas po desetem klicu na mobitel (ko se spravi, kliče zaporedoma vse po vrsti) še vedno ne bi priklicala, bi se usedla v avto in kajpak začela zvoniti kar pri naših vhodnih vratih.

Napredek naš vsakdanji

Dronij je leteči krožnik, kajne?

»Babi, kaj misliš o napredku, tehniki, dronih in internetu?«, jo vprašam.

»Kaj je to dronij?! Je to kak sadež ali zelenjava? Aha, to so tisti krožniki, ki letajo po zraku?! Ne vem, čemu to služi. Imam pa rada mobilni telefon. Povsod gre z mano in všeč mi je, ko se lahko z vnukom pogovarjam tudi tako, da ga vidim. Sploh, če ga ni v Sloveniji. Noro dobro je, da obstaja internet. Dedi se razburja, da cele dneve visim na Facebooku in gledam slike in filmčke. Velikokrat ga kaj polomim … vsaj tako mi pravijo, ampak sem ponosna nase, da sem se sploh spravila v to,« se babi smeje.

Mobilnik kot prestiž

Priznam, jaz, tista srednja generacija, sem kar hlastala za tem napredkom. Do telefona smo prišli težko. Medtem, ko so vsi moji osnovnošolski blokovski sošolci že imeli telefone, smo pri naši hiši še vedno “stali v vrsti” za telefonski priključek. V drugi polovici osnovne šole smo končno dobili “dvojčka” s sosednjo hišo, kar je pomenilo, da se je istočasno lahko pogovarjal le eden od nas. Saj ni pomembno, da je le zvonilo. Kakšno veselje je bilo to!

Pomnim tudi, ko sem v svoji neki študentski službi prvič pošiljala teletekst in prvič videla fax mašino, da ne govorim o odprtih očeh, ko mi je moj šef razlagal o službenem potovanju, kjer so se vsi na ladji zbrali okrog “telefona”, ki ni imel žice in s katerim je bilo mogoče poklicati kar z ladje. Jap, napredek me je prevzel. Kot marsikoga, ki je odraščal v obdobju, ko je čas tekel počasneje in ni bilo niti instant polente, kaj šele Instagrama.

A gremo nazaj v preteklost?

Sin na napredek gleda povsem drugače. Mobilni telefoni so stvari, ki ga obkrožajo od nekdaj. So povsem običajen inventar. Novi modeli ga ne zanimajo, priročnost pa se mu zdi “križ sodobnosti”. Seveda rad naroči knjigo po internetu in pogosto nepotrpežljivo benti, ko se pošiljka izgublja po slovaških okrajih, a pravi, da bi veliko raje spet pisal pisma na roko in večkrat na dan pokukal v pisemski (tisti pravi, kovinski) nabiralnik.

En virus, troje dojemanj

Raje svobodna

Ja, ja, vse te nepriročnosti in potovanja “z oslom” namesto letala, se le slišijo tako romantično. Midve z babi že veva.

Babi se resda ne spomni druge svetovne vojne. Pri petih letih, ko se je končala, je bila še premajhna za dojemanje sveta, a spomni se težkih časov za tem, ko ni bilo kaj prida za v usta dati. Pa bolezni, smrti in strahov.

Korona? Nehajte ga srati, pravi ona in prhne skozi nos. Pravi, da že ne bo nosila maske in ne misli biti zaprta za štirimi stenami. Raje živi svobodno in srečno še nekaj mesecev, kot pa v hišnem zaporu še deset dolgih in osamljenih let.

Ščepec previdnosti

No, jaz sem statistično nekje na meji tistih rizičnih. Od življenja si obetam še par let več od tistih desetih optimistično postavljenih pri svoji mami. Zato si vseeno malce z večjo skrbjo …če sem iskrena, glede na to, da smo si roke umivali že pred te virusom, to sedaj počasi meji na OKM … razkužujem roke in bolj pozorno kot izžrebane loto številke, spremljam število hospitaliziranih in umrlih za Covidom 19.

Mimogrede, ali kdo ve, čemu je namenjena ta številka 19? Je to kot pri programski opremi, 19. verzija in bodo z januarjem 2021 lansirali Covid verzijo 2.0 😉 ?

Brez neslanosti, prosim

Zanimivo je to generacijsko stopnjevanje resnosti ali neresnosti pri teh naših vprašanjih. Korona je za sina nekaj, česar ne smemo banalizirati in se iz nje norčevati. Pravi, da so maske na ustih nekaj najlažjega, kar lahko naredi, da (morda) svojim (pa tudi prijateljevim, sosedovim in neznančevim) babicam in dedkom omogoči še nekaj zdravih in veselih let življenja.

Kakšne generacijske razlike, mi je že vse jasno!

Saj bi postavila še vprašanja o feminizmu, recikliranju odpadkov, odnosu do porok, družine in se za konec spravila še v kakšen politični diskurz, a se bojim, da mi je že vse jasno. Babi bi pri vsem zamahnila z roko in rekla, da je to povsem nepomembno, sine bi se silno resno in odgovorno spustil v razpravo, jaz pa bi nato še naslednjih nekaj mesecev nervozno razmišljala ali postajam stara, če se tudi meni za vse skupaj vedno bolj fučka.


Foto: osebni arhiv

Spletni portal Navdihni.me izdaja in ureja Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.