Če bi želela napisati pravljico o delu svojega življenja, bi se začela nekako takole… Sredi deževnega poletja pred osemnajstimi leti, v času študija mikrobiologije, je v moje življenje prišel majhen beli konjiček z imenom Gogi. A ta zgodba je še kako resnična in govori o izkušnjah, preko katerih sem odkrila svoje pravljično lepo poslanstvo.
Ko sem spoznala Gogija, je večino časa nepremično stal sredi izpusta pred drevesom in gledal vanj. Njegov pogled je bil prazen. Bil je zlomljen in otopelost je bil njegov način, da se zaščiti pred bolečino. Neka močna sila me je vlekla k njemu. Med vsemi konji je bil on tisti, ki sem ga daleč najbolj začutila.
Želela sem mu pomagati, da ponovno odpre svoje srce, da ponovno začuti varnost in da se mu povrne zaupanje v ljudi. Sanjala sem o najini povezavi. Želela sem si, da bi bil resnično rad v moji družbi. Ker si to želi on in ne zato, ker pač nima druge izbire. Želela sem si, da se “nasloni na moja ramena”, da mi zaupa, da je srečen.
Da ne odkoraka proč vsakič, ko se mu približam, tja nekam, v svoj svet …
To, da je Gogi zame nekaj posebnega, je kmalu začutil tudi njegov lastnik. Nekega dne, tik pred zame najtežjim izpitom na študiju, mi je sporočil, da mi ga podari. In tako je v moje življenje prišel moj največji in najbolj potrpežljiv UČITELJ.
Najprej me je učil, kako se NE dela. Na začetku sem namreč sledila pristopom dela s konji, ki so me očarali, saj so prinašali rezultate, o kakršnih sem tako zelo dolgo sanjala.

Zaupanje med človekom in živaljo
Ko ti konj sledi brez oglavke in povodca … Ampak takšni – “lepi” – so bili samo rezultati, pod temi rezultati pa ogromno dominantnega vedenja človeka nad konjem, sicer zakamufliranega v za uho prijetne besede.
Takrat nisem prisluhnila ne sebi, kaj šele da bi resnično prisluhnila njemu. Nisem zmogla.
Tudi s priboljški nisva prišla daleč. Jasno mi je bilo, da si zaupnega odnosa ne zaslužiš s priboljški, ves čas sem čutila, da obstaja nekaj več. A tistega željenega premika ni bilo.
Prestrašena, sramežljiva, nesamozavestna, razpršena na 1000 koncev … v želji, da rešim svet, sem ga želela rešiti, brez da bi se zavedala, da moram najprej rešiti sebe. Da moram srce najprej odpreti sama.
Živela sem brez da bi vedela, kaj točno si sploh želim. Edina moja stalnica v življenju je bila povezanost z živalmi in želja, da ‘bi bila psihoterapevt (psihiater) za živali’. Že kot majhna punčka se spomnim, kako sem reševala živali ob vsaki priložnosti. V tistih trenutkih je moja moč neizmerno narasla.
Kmalu po prihodu Gogija sem diplomirala iz mikrobiologije. Šest let sem delala v farmacevtski firmi, kjer sem bolj in bolj spoznavala, kako ta svet funkcionira. In to ni bil svet, ki ga želim.
Ves ta čas sem kot prostovoljka v Društvu za zaščito živali Pomurja vodila projekt “Izboljšanje življenjskih razmer romskih živali”, ki je postal mednarodno prepoznan med “živalovarstvenimi” organizacijami.
Ko sem zapustila svet farmacije, sem nadaljevala z delom v Društvu za zaščito živali Pomurja. Ko enkrat vidiš, koliko trpljenja ljudje povzročamo živalim, se ženeš preko svojih meja, da bi čim večim pomagal. Težko je postaviti mejo. Jaz je nisem znala. Čez dan sem bila na terenu in pozno v noč sem pisala projekte … A tistih res globokih rezultatov ni bilo. Opazovala sem in spoznavala, da dokler bomo ljudje nesrečni, bodo nesrečne tudi živali, ki sobivajo z nami.
In Gogi je bil ves ta čas tukaj. Čakal, da rešim naju. Malo po malo sem nabirala znanje. Več kot sem vedela, bolj se je kristaliziralo, zakaj mi je tako blizu stavek: “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu”. Ta stavek me je ves čas spominjal na to, če želim boljši svet, moram najprej “rešiti” sebe. Delati na sebi. Na svojih strahovih, na svojih vzorcih, blokadah.
Jaz, ki celo svoje življenje “bežim od sebe” s tem, da “rešujem” druge, sem morala tokrat “pokukati” vase.
Leta 2014 sem odkrila način povezovanja z živalmi, kjer najprej umiriš sebe, nato ta mir prenašaš na žival ob sebi. In s tem, ko sem pomagala njemu, sem daleč najbolj pomagala sebi. Nekoč ves čas nemirna, preplavljena s stresom v katerikoli situaciji, sem začela spoznavati in občutiti, kaj pomeni, ko se končno umiriš. Kaj pomeni, ko pričneš delovati iz miru in nič več iz strahu. Takrat se začne čarovnija življenja.
Prvič sem resnično in z vsem svojim srcem začutila, kaj Želim početi v življenju, kaj je moje poslanstvo. Pomagati živalim in njihovim skrbnikom, da v svoj vsakdan, v stresne situacije tudi sami naselijo mir. Spreminjali bodo sebe in spreminjati se bo začel svet okoli njih.

Ko je vzpostavljeno zaupanje, je predaja popolna. Čista ljubezen.
Začela sem raziskovati, zakaj ta tehnika tako skoraj čudežno deluje in raziskovanje me je poneslo v svet nevroznanosti, v svet zdravljenja travm, v svet sočutne vzgoje otrok (ne avtoritativne in ne permisivne). Vse to znanje sem združila v eno razumljivo celoto, prenesla v svet živali in začela prostovoljno delati s številnimi živalmi z vedenjskimi težavami. Rezultati so bili fascinantni. Naenkrat so konji spali ob meni, spale so celo srnice v gozdu, pred tem v življenju nisem videla spati ne enih ne drugih. Preko tega zaupnega odnosa smo začeli celiti travme in neželena vedenja.
Začutila sem, da to znanje želim širiti med vse, ki so nanj pripravljeni.
Zmeraj bolj sem spoznavala, kako pomembno je v kakšnem čustvenem stanju je skrbnik živali ter kako pomembno je, da sem tudi jaz dobro, saj le tako lahko oba v globini in maksimalno podprem.
Vpisala sem se v šolo integralne telesne terapije z namenom širjenja svojega znanja. V prvi vrsti, da naprej sama rastem (to se nikoli ne konča :)) ter da pridobim čim širši in celostni pogled na proces, kako podpreti tako žival kot tudi njenega skrbnika pri premagovanju njunih izzivov.
V tem času sem ustanovila spletno članstvo Akademija SREČE na 6 nogah, kjer sta združena video tečaj in moja podpora ter podpora skupnosti enako čutečih. Je moj ponos in delo, ki ga opravljam z veliko ljubeznijo in spoštovanjem.
Jaz, ki sem bila vse svoje življenje najbolj ne-miren človek, kar jih poznam. Od grozljive treme pred vsakim preverjanjem znanja, strahu pred vsakim nastopom, vse od otroštva dalje. Ukrotila sem svoj nemir, a ga še zmeraj ozaveščam. Čustva so živa, zato je pomembno, da jih sproti prepoznamo, ozaveščamo in izpuščamo. Verjamem, da mi je bila popolnoma vsaka izkušnja v življenju lekcija k uresničitvi tega poslanstva. Ker sedaj lahko resnično Razumem.
Moja želja je, da ljudem in njihovim živalim pokažem pot, ki sem jo prehodila sama, da bodo tudi oni našli v sebi mir in tako premagovali raznorazne težave – tako psihične kot tudi fizične, s katerimi se soočajo (strahovi, agresija, ločitvene stiske, bolečine …). Ker – če je uspelo meni – lahko uspe vsakemu, ki si tega Želi.
DANES je najin odnos z Gogijem drugačen. Danes ga slišim, danes ga čutim, in danes sva povezana. Danes svojo glavo nasloni na moja ramena. Pomagala sem mu do ponovnega zaupanja v človeka. S spoštovanjem in njemu prilagojenimi koraki sva razrešila njegove strahove in nepredelane travme, ki jih je tako dolgo nosil s seboj. Najin odnos je šel od “to boš naredil” v “tukaj sem zate, slišim te, lahko si miren v tej situaciji in narediva tako, da nama bo obema lepo”.
Skupaj rasteva še naprej. Je konjiček, ki je tako zelo potreboval biti slišan. Srečna sem, ker mu to končno lahko dajem. Ker znam in zmorem. Ter znam sprejeti, da tudi kdaj ne zmorem.
Gogi se ob meni počuti varno in spi medtem, ko otroci nekaj metrov stran igrajo nogomet.

Umirjenost v človeku prinese umirjenost živali.
SREČNA sem, ker sem šla na to pot. Našla sem sebe in svoje poslanstvo. Sedaj lahko na poti do globoke povezanosti pomagam vsem, ki si tega želijo. S svojim znanjem in s svojimi izkušnjami. S svojo empatijo in ljubeznijo do svojega Poslanstva.
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.
Foto: osebni arhiv avtorice
1 komentar
Vpišite vaš komentaručimo se, učimo in učimo. to nam daje ekipa Navdihni me s svojimi prispevki. Hvala vam. Super ste. čim več poučnih zgodb si želimo……….