Igraj, igraj prav in dobro

Igraj, igraj prav in dobro

Igraj, igraj prav in dobro

avtor 23. avgusta, 2022

»Ah, kam in kod
naj gre zdaj moja pot,
srce?«
(Janez Jeretina, iz pesmi Kam?)

Moja pokojna babica, ki je doživela častitljivih 99 let, je rada pripovedovala zgodbe. Če je le imela poslušalce. Rad sem poslušal njene zgodbe. Najrajši je pripovedovala o svojem najstarejšem bratu Janezu (Jeretini), pesniku, duhovniku in vzgojitelju, ki je umrl davnega leta 1921, star komaj 27 let (prav neverjeten slučaj je, da so ravno v tej starosti umrli številni umetniki kot so Jim Morrison, Amy Winehouse, Kurt Cobain, Janis Joplin).

Zgodovina za seboj pogosto pušča le suhoparne sledi, medtem ko zanimive in navdihujoče življenjske zgodbe posameznikov zbledijo v času. A nenazadnje je zgodovina HIS-STORY, torej njegova/njena zgodba, zato jih je vredno ohranjati. Konec koncev lahko ugotovimo, kako blizu smo si s predhodniki in kako se od njih lahko veliko naučimo. Če pa sprejemamo možnost reinkarnacije oziroma ponovnega rojstva, se s preučevanjem preteklosti na nek način morda srečujemo z ljudmi, ki smo jih zelo dobro poznali, ali se po kakšnem neverjetnem naključju srečamo tudi s svojimi prejšnjimi utelešenji; a to je že tema za kakšno drugo zgodbo.

Z mojim starim stricem Janezom se bom pogovoril preko časovnega mostu, ki so mi ga poleg babičinih zgodb pomagali zgraditi tudi pisni viri – predvsem Jaka Šolar (Prijatelju v spomin; Mentor, 1922) – ki so danes na srečo objavljeni na svetovnem spletu.

»Podoben sem otroku«

(Janez Jeretina, pismo, 17. 9. 1919)

Janez, kako bi opisal svojo mladost?

Rodil sem se 28. oktobra 1894 v Brezju pri Dobu v revni kmečki družini kot najstarejši izmed petnajstih otrok. Preživel sem lepo otroštvo, čeprav zelo skromno, vsaj v materialnem smislu. Spomnim se na primer, da smo si pozimi v čevlje tlačili slamo, da smo lažje prenašali hud mraz. Meso je bilo zelo redko na krožnikih, če pa že, ni bilo za otroke. Z ogromnim odrekanjem sta mi starša po končani štiriletni splošni ljudski šoli omogočila šolanje na gimnaziji v Ljubljani, kar je bilo v tistem času, vsaj za tiste iz revnih družin, pravcata redkost.

Štiri leta nižje gimnazije in štiri višje so bila zahtevna leta, ki sem jih preživel v slabih ljubljanskih stanovanjih ter se pogosto prehranjeval v kuhinjah, kot je bila na primer Dijaška in ljudska kuhinja (na današnji Streliški ulici, kjer je zdaj Waldorfska šola). Zaradi svojega revnega porekla, »preprostosti« in »otroške vernosti« sem v Ljubljani slišal marsikatero »pikro zbadljivko« na svoj račun. A to me je le okrepilo, »naučil sem se mnogo delati, a skromno živeti.«

Po končani gimnaziji sem se vpisal na škofijsko semenišče. Pravzaprav druge možnosti za nadaljevanje študija, zaradi skromnih razmer, niti nisem imel, po drugi strani pa sem izhajal iz verne družine, zato odločitev ni bila težka.

Vojna vihra in posvečenje

Še ne dvajsetleten si se leta 1914 znašel v vrtincu velike svetovne vojne. Kako si jo doživljal?

»Z brzino viharja hitiš v daljavo
in mrak te zakriva s haljo sanjavo
mojim očem.

Na nebu vihar,
Na zemlji vihar,
O, brate, kam?«
(J. Jeretina, iz pesmi Ločitev)

Zaradi moje starosti sem bil vpoklican v vojsko. To so bila leta »velikega ljudskega trpljenja«, kar me je le še utrdilo na moji poti, da se »posvetim ljubezni do bližnjega«. Veliko sem se dopisoval z vojaki na vseh frontah, da bi jim »lajšal težke ure in vlival nove upe v njih izpite duše. Bila je le beseda«, kar sem jim dajal, »a v njej je zvenela ljubezen, najredkejša stvar v vojni«. Vojna te ne pusti ravnodušnega – toliko trpljenja, ki sem se mu upiral s »sočutjem, prizanesljivostjo in dobrotljivostjo.«

Še pred koncem velike vojne vihre sem uspel dokončati semenišče in bil 2. junija 1918 posvečen v duhovnika. Novo mašo sem imel v rojstnem kraju, kar je bil za mojo družino velik dogodek. V očeh staršev sem opazil pristno radost in ponos, ki je odražal dolga leta trpljenja in velikih odrekanj. Za svoje poslanstvo sem izbral geslo: »In to zapoved imamo od Boga, da kdor ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata«. (I. Jan. 4, 21.) Morda se moramo šele naučiti, kaj pomeni ljubiti svojega brata. Kajti ko bomo to spoznali, morda ne bomo šli vedno znova v nove vojne. Ko bi le?

»Morda se utrudim, morda se uničim«

(J. Jeretina, pismo, 17. 9. 1919).

Kam te je vodila tvoja službena pot oziroma življenjsko poslanstvo?

»Lepa je pastirska služba, Jaka. Ko bi jo vsi iz idealne strani gledali, ko bi bila srca nas vseh bolj globoko ljudska, to se pravi, bolj dobrotljiva, bolj radodarna!« (J. Jeretina, pismo, 17. 9. 1919)

»Kdor samega sebe hvali, ni dobro.« (J. Jeretina)

Janez Jeretina

Prvo službo sem nastopil v Šentrupertu na Dolenjskem. Delo je bilo naporno, »čez dan mora človek po hribih in dolinah, da greje in curlja pot od Tebe« (J. Jeretina, pismo, 17. 9. 1919), zvečer sem zbiral okoli sebe mlade, »jim usmerjal njih mišljenje, bistril njih znanje, likal njih nastope, blažil njih čustva«. Vselej to ni bilo enostavno delo, saj sem bil nenazadnje marsikomu vrstnik. Dolge ure sem sestavljal govore, veliko časa sem namenil tudi spovedim, pogovorom. Vsakdanji napori ter posledice vojaškega in skromnega dijaškega življenja pa so vse bolj načenjali moje zdravje.
»V tem trenutku, ko na to mislim, z rokami in nogami klečim na šentruperških tleh ter jih ljubim.« (J. Jeretina, pismo 2. 3. 1920)
Po pol leta službovanja v Šentrupertu sem bil poslan (1920) za prefekta (vzgojitelja) v zavod Sv. Stanislava, v Šentvidu v Ljubljani. Vzgojno delo je bilo manj naporno kot prej brezštevilne obveznosti »v težki župniji«, več sem lahko tudi bral in pisal. Čeprav je pljučna bolezen vse bolj načenjala moje zdravje, sem ohranjal optimizem, veselje in se kolikor je le mogoče trudil za dobrobit dijakov.

Konec je nov začetek

»Spominjaj se smrti in moli zame!« 
(J. Jeretina: zapis na svoji sliki dani prijatelju v spomin, avgust 1920)
»Ni konec s smrtjo, tam šele vzcvete življenje.«
(J. Jeretina, velikonočni govor, 1920)

»Dragi Janez, kjerkoli Te opazujem, si mi uganka. Sredi blata si gazil – nisi se umazal; med solznimi si živel – s smehom si sušil solze; ko si prišel med veselo mladino – si s smehom mislil na smrt.« (Jaka Šolar: Prijatelju v spomin; Mentor, 1922)
Janez Jeretina je umrl 2. novembra 1921. Njegova zgodba (his-story) je zgodba o skromnosti, odrekanju, vztrajnosti ter sočutju, optimizmu, ljubezni in dobrotljivosti v času izjemnih preizkušenj, pretresov, viharjev. Smo se v stoletju, ki je od takrat minilo, česarkoli naučili? Še vedno rinemo v vojne, še vedno ne vidimo in ne slišimo trpljenja ljudi okoli sebe – pa naj bodo ti od blizu ali daleč. Ali kot je zapisal Janez davnega leta 1919: »Ko bi bila srca nas vseh bolj globoko ljudska, to se pravi, bolj dobrotljiva, bolj radodarna!« Ko bi le?

Hvaležen sem svoji babici, da mi je pripovedovala zgodbe o svojem bratu Janezu. Še vedno hranim njen lastnoročni zapis, kjer je s tresočo roko zapisala: »Zbogom moj dragi brat Janez, sestra Katarina.«

»Igralci smo, ki igramo od Boga nam dano vlogo. Gorje, če si kdo drzne igrati drugo vlogo, kakor mu jo je Bog dal. Zanjo namreč nima sposobnosti že po naravi ne. /…/ Če se ne boš držal svoje vloge, se boš pred svetom samo osmešil. Igrati pa moraš dobro, če hočeš, da ti bomo ploskali, pa ne igraj, dragi, radi ploska, temveč zato, da vlogo dobro rešiš, ki ti je dana. Zato gre! Isto je, če zamenjamo besedo igro z besedo poklic, ker igrati na odru življenja svojo vlogo, se pravi vršiti poklic, ki ti ga je Bog dal. /…/ Je tudi čisto vseeno, kakšno vlogo imaš, prvo ali zadnjo. Pri igri hočemo, da vsi dobro igrajo: kralj in zadnji služabnik. Vsakega cenimo, ki je dobro igral – kralja in zadnjega služabnika. Za uspeh igre je vsaka vloga pomembna, velika in majhna. Če prenesemo te vloge iz igre v igro življenja, je isto: vseeno je, kakšen poklic imaš, samo da imaš tistega, ki ti ga je Bog odmenil, pa naj je potem velik ali majhen, samo da ga dobro vršiš. Iz tega se učimo, da nikogar ne smemo prezirati, ki ima majhno vlogo, nikogar ne zavidati, ki ima večjo vlogo od tebe. Če je zavist v srcih igralcev, ne bodo dobro igrali, ker so nezadovoljni s svojimi vlogami. Usodno je, če se na odru življenja tako igra! /…/ Igraš samo en čas. Zavoljo hvale torej ne velja igrati to kratko urico, ki ti je odmerjena. Igraj, igraj prav in dobro.« (Janez Jeretina: Opomin)

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Če iščete drugačne pristope k življenju, delovanju, bomo veseli vašega kontakta.


Viri:

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.