Rak na obisku

Rak na obisku

Rak na obisku

avtor 21. marec, 2018

Spoznala sem te pri 24-tih letih. Pred tem še nisem nikoli slišala za Hodgkinov limfom, čeprav sem mislila, da poznam kar nekaj vrst raka. Presenetilo me je, da se o tebi ne govori več. Čeprav te, odkar sem zbolela, srečujem povsod. Verjetno postanemo pozorni šele takrat, ko nekaj iščemo ali nas to najde.

Večno vračanje k sebi že nekaj časa pomeni vračanje k tebi. Moj strah se je malce pomiril, odkar vem, da ostajaš pri miru. Nič več nisi moja prva misel, ko se vstanem in zadnja preden zaspim. Danes te ne gostim te več v sebi, zdaj k tebi hodim samo na obisk. Včasih se oglasim na hitro, včasih pa ostanem, dokler me realnost ne pokliče. Toda le kdo je močnejši od tebe, le kdo si zasluži več pozornosti kot ti?

Zadnje čase ugotavljam, da postaja vse pomembnejše od tebe, zato si ne dovolim, da me preslepi vsakdan. Ne dovolim, da moja iskrenost trka na zaprta vrata. Zato se danes, bolj kot kadarkoli prej, ustavljam pri tebi, in si želim, da bi še kdo slišal najin pogovor. Vse prevečkrat slišim med ljudmi pogovore, ki so prazni. Pogovori, ki polnijo kozarec časa do vrha, čeprav bi bilo bolje, da bi ostal prazen in se polnil le takrat, ko bi bilo vredno. Tako bi življenje lahko v vsem svojem blišču »spili na dušek«.

Vsi lahko veliko prispevamo k temu, da življenje postane vrednota. Glede na to, da je moja preizkušnja boj s teboj, je tudi moj dolg tebi ohraniti vrednost življenja. Zato to počnem na meni najbolj zvest način – z iskrenostjo. Ta lahko boli, vse prevečkrat pa opažam, da si marsikdo od nas želi, da bi je bilo več … Da bi bilo več vprašanj tako iskrenih, kot jih lahko vpraša le otrok. Spraševanje in želja po iskrenem odgovoru je nekaj, kar daje smisel pogovoru, je način, kako ogovoriti dušo. Vsak ima svoj način, kako lahko življenje postane ne le preizkušnja, ki ti daje moč, temveč vrednota, za katero se je pomembno boriti.

Tudi dve leti po najinem slovesu še vedno potrebujem pogovor s tabo.  S tabo, ki si mi nekoč jemal moč, danes pa mi jo daješ. Rak. Si tisti, ki mi s svojo iskrenostjo in brutalnostjo, ki si jo prinesel s seboj, ne pustiš, da ostanem enaka. Spremenil si sebe, spremenil si mene in spreminjaš vse, ki te spoznajo do te mere, da nenehno razmišljajo o tebi – o biti in obstajanju. Veliko vzameš, še več pa pustiš.

Moj strah po tvoji vrnitvi bo ostal večno prisoten, kdaj pa kdaj odstoten, vendar nikoli predolgo pozabljen. Večkrat se opomnim, da se življenje nikoli ne ustavi, tudi ko nas več ni. Vedno gre naprej. Zato se moramo včasih ustaviti sami – vsaj za trenutek. Trenutek, namenjen samozavedanju. Vse preizkušnje, ki nam jih življenje nosi, na koncu preidejo v eno samo, ki prevzame glavni oder, na katerem smo glavni junaki mi sami. Zato užijmo življenje in ne pustimo, da se kozarec časa polni brez našega zavedanja.

~ ~ ~

Martina Pinterič je 27-letnica, ki je premagala raka. Pri tem so ji bili v pomoč pogovori z boleznijo,  samoizpraševanja in samoizpovedi. Zbrala jih je v rokopisu Na obisku, ki čaka na objavo.

 

~ ~ ~


Fotografija: arhiv avtorice

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.