Kako sprejeti otrokovo diagnozo – in preživeti

Kako sprejeti otrokovo diagnozo – in preživeti

Kako sprejeti otrokovo diagnozo – in preživeti

avtor 12. novembra, 2021

Kot mama hčeri, ki ima diabetes tipa 1 (torej tistega, za katerega uradno ne vedo, zakaj pride do njega in ga tudi ozdraviti ne znajo), še kako dobro razumem vsako mamo, vsako zgodbo starša o spopadanju, sprejemanju, preživljanju diagnoze otroku, ki ne pušča odprtih vrat k trajni ozdravitvi. Takšna je tudi zgodba Mojce Glisik, opisana v knjigi Ne glej stran, o hčeri z diagnosticirano avtistično motnjo. Njena knjiga me je razveselila v prvem turobnem novembrskem tednu. Vedela sem, da bo boleča in da se bodo ponovno zbudila vsa čustva ob Danajini bolezni izpred dobrega desetletja … zato je nisem vzela takoj v roke. A ko sem jo, sem jo odložila šele, ko sem prelistala zadnjo stran.

  • Mnenje prispeva: Natalie Cvikl Postružnik
  • Knjiga: Ne glej stran
  • avtorica: Mojca Glisik, 2021

To je zgodba o eni zelo pogumni mami. Perfekcionistiki, kot pravi sama zase. Predvsem pa vztrajni, takšni, ki ne odneha in vedno išče rešitev. V marsikaterem pogledu me je spomnila na naša iskanja – pa saj menda bo kakšen način, metoda, tehnika … ki bo olajšala diagnozo hčeri, mar ne? In ja, seveda so. Olajšajo, razbremenijo. A pozdravijo – ne.

Sama v Ameriki išče odgovore

Mojca s svojo družino (možem Robertom in hčero Ilano Zoyo) živi mirno predmestno življenje. Zgodbo prične z jezo na vzgojiteljico v vrtcu, ki Mojčino triletno hčerko opiše kot »nekaj je narobe z njo«. Ilona Zoya ne gre več v vrtec, a Mojca vseeno naredi test za avtizem. Skozi domišljene, čudovito opisane prigode svoje hčere nas vodi skozi vprašanja na tem testu. Spravi nas v smeh, solze in »ihto« … s temi pripovedmi. In solze jo oblijejo, ko samodiagnostični test pokaže: zmerna motnja avtističnega spektra.

Z Robertom se podata na pot iskanja možnosti, terapevtov, načina prehrane … Opisuje vpliv cepiv, hrane, polne sladkorja, glasnih zvokov, dotikov … na svojo hčerko, ter na to, kako je skozi iskanje prave prehrane (pred dvajsetimi leti je še ni bilo tako na voljo, kot je danes), prišla tudi do svoje poslovne ideje.

Rodi se Gluuteny

Ilana Zoya se je odlično odzvala na brezglutensko in brezmlečno prehrano. A kaj otroku dati jesti, da bo vseeno okusno? Veliko izbire v Pittsburghu, kjer so živeli takrat, ni bilo. A Mojčina odločnost se je pokazala še enkrat več – tudi moja sončica bo jedla okusno hrano, tudi sladice, si je rekla – in poskušala. Z različnimi kombinacijami različnih sestavin brez mlečnih izdelkov in brez glutena – ji je končno uspelo. Pravi, da v 30*50-tem poskusu … a je kombinacijo pravih sestavin založila. Ter ponovila celoten proces, dokler ni nastala perfektna mešanica za peko izdelkov brez glutena in mleka.

In na osnovi teh svojih izdelkov, ki jih je Ilana Zoya oboževala, je razvila poslovno idejo. Vzela kredit, najela poslovne prostore, jih opremila ter odprla Gluuteny. Julija 2007 je dnevnik v Pittsburgu objavil intervju z Mojco in ob sami otvoritvi se je začel Mojčin poslovni uspeh, saj so že po dveh urah razprodali vse izdelke.

A večno predajanje zahteva svoj davek

Ko se preda, se preda v celoti; razberemo iz Mojčine zgodbe. Ilani Zoyi je prehrana zelo pomagala, tudi vse ostale terapije in aktivnosti so pripomogle k temu, da je avtizem sedaj bistveno manj izražen, kot je bil ob začetku njenega zdravljenja. Toda ves stres ob premagovanju diagnoze, odpiranju novega poslovnega izziva (pri čemer je tudi mož Robert krenil na svojo poslovno pot) … je zahteval svoj davek.

Mojca je bila utrujena, razbolena, brezvoljna. A odločena in odločna. Delala je, verjetno, iz same trme. Pozabljala na pomembne reči, kot je bila npr. podelitev nagrade Best of Pittsburgh (ki jo je prejela vsako leto od ustanovitve naprej). Vrtelo se ji je, izgubljala vid na eno oko in ga spet povračala, popolnoma izgubljala orientacijo … a še kar vztrajala. Dokler le ni šla po diagnozo – multipla skleroza. Odloči se za korenito spremembo in povratek nazaj v domovino – Slovenijo.

Začenja se novo poglavje

Z vrnitvijo v rodni kraj (ja, blizu Maribora je, in ja, tudi blizu nas) se zgodba še ne konča. Nekateri ljudje imajo veliko preizkušenj, tudi ločitev, zavist iz lokalnega okolja, Ilona Zoya se je v času najstništva spopadala s svojimi demoni …

Tudi Mojca nadaljuje – s študijem, kariero … V drugem delu knjige se posveti orodjem različnih psihoterapevtskih pristopov, s katerimi se razbremenimo. Mnogo od njih uporabljamo tudi pri coachingu, zato mi je kar pobožalo dušo, ko sem skozi Mojčino pripovedovanje spoznala, da so bili koristni tudi zanjo in njeno družino. Pa tudi za njene stranke, prijatelje, ljudi, ki so ji blizu in so ji dragoceni.

Zaslužim si biti srečen_srečna

To je le ena od 102 afirmacij, ki pomagajo vsem, ne le staršem otrok z diagnozo bolezni brez izhoda. Naj z njo zaključimo ta prispevek o Mojci, posebni Ženski s posebnim poslanstvom: »Vsi si zaslužimo srečo, tudi vi. Marsikaj hudega ste že doživeli v življenju, čas je, da se nesrečne stvari prenehajo in da tudiu vi okusite srečo in zaživite mirno življenje.«

***

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: Mojca Glisik

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.