(Uvodnik k 17. številki revije Navdihni me).
Karantena,
mar te lahko moč moje duše, prelita v misli vseh možnosti,
spremeni v celico menihinje?
Kajti med ljudmi slišim, vse pogosteje slišim božja imena in ja,
vselej je tako, kadar strahovi razpirajo svoje gobce, da bi ugriznili
skozi življenje in rane prepustili času: ta strah nekomu koristi,
a od mene že dolgo ni takšne koristi.
Kajti v moji celici se lahko luč kadarkoli prižge in ugasne,
stikala imam povsod na dosegu. In za vse je dovolj prostora.
V kotu sem zgradila svetišče za prednice in prednike.
Maček ga obožuje, pleza po njem in spi nad lovilcema sanj.
Še dobro, da sem se v mladosti naljubila in naobjela
za tisoče življenj, kajti sedaj mi zadostujeta prijaznost
in nasmeh mimoidočega in nežna otroška dlan, ki jo vodim
k igri med drevesi.
In kaj je po letu dni drugače?
Mir.
Moj mir se je razselil. Zdaj je že skoraj povsod.
A je bilo treba zastaviti vse, da se je približal:
namišljeno varnost, namišljen ugled, vtise, televizijo,
radio, make up, šablonske drže, navidezno pripadnost
in prekrit dolgčas med ljudmi, od česar se je, kakor od
ponošenih oblačil in demonov treba čim prej posloviti in stopiti
v gozd. In v njem ostati, dokler povsem ne pozabim na nesmisle
človeštva.
***
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: Igor Unuk, risbica: Lara Paripović
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.