ni me.je

Kdo je fotografiral Valerijo Heybal?

by Andrej Ivanuša 13. junija, 2022

Pred nami je zgodba, ki se bere kot kriminalka – samo da je resnična. Pripoveduje o raziskovanju nastanka skrivnostne kolorirane fotografije naše slovenske operne primadone Valerije Heybal iz prejšnjega stoletja. Začela se je odvijati v letu 2016, ko je Marko Košir, pomemben slovenski avtor biografij naših opernih pevk in pevcev ter dirigentov, pripravljal umetniško biografijo Valerije Heybal, primadone ljubljanske in beograjske opere, ki je nastopala v obdobju od 1938 do 1970. Knjiga je nato izšla ob 100-letnici njenega rojstva, januarja 2017. Kot urednik, založnik in fotograf sem ga spremljal pri njegovih raziskavah.

Konec leta 2016 sva obiskala Slovenski gledališki institut – SLOGI v Ljubljani. Med gradivom je Marko Košir opazil »barvno« fotografijo Valerije Heybal, ki je zelo izstopala. Ostale so vse bile črno-bele. Nastala je nekje okrog leta 1955. To je bilo presenetljivo, saj so bile barvne fotografije v Jugoslaviji v tem obdobju zelo redke. Še bolj naju je presenetil napis na zadnji strani fotografije. To je bil odtis žiga »Leon Perskie, Baltimore« in na roko zapisane črke in številke »Pe 4582«.

Valerija Heybal, črno-bela fotografija, posneta verjetno 1955, in ročno kolorirana leta 1956.

Zadnja stran kolorirane fotografije z žigom in ročno zapisano oznako.

Po kratkem pregledu sem prepoznal, da je to ročno barvana ali kolorirana črno-bela fotografija.  Sledilo je še vprašanje:

»Kdo je Leon Perskie, fotograf iz Baltimora v ZDA in kako je prišel do te fotografije, ko pa Valerija ni nikoli nastopala v Ameriki?«

Podal sem se na lov za podatki in pred menoj se je odprla presenetljiva zgodba.

KDO JE VALERIJA HEYBAL?

Valerija Heybal (1918-1994) je bila med slovenskimi opernimi pevkami najmočnejša umetniška osebnost. Bila je nadpovprečno muzikalna in imela je skoraj absolutni posluh ter lep in obsežen glas. Izžarevala je neko moč in očarljivost, ki se jima ni bilo mogoče upreti. Nesporno je bila nekaj let prva pevka – primadona – ljubljanske in še dlje beograjske opere. Ljubljenka občinstva je postala na mah in spomin nanjo je med ljubitelji opere pri nas še vedno živ.

Valerija Heybal se je rodila leta 1918 v Kamniku. Petje se je učila pri svojem očetu in nato pri profesorju Župevcu. Še zelo mlada, stara 20 let, je debitirala kot Djula v Eru z onega sveta in takoj za tem, 15. avgusta 1938, podpisala angažma z ljubljansko Opero.

V prvi sezoni je nastopila v trinajstih različnih vlogah. Ob nastopih v operi je nadaljevala študij pri prof. Betettu. V Ljubljani je pela do leta 1947, ko je odšla v Beograd, kjer je ostala do upokojitve leta 1971. Po 2. svetovni vojni je imela v Ljubljani težave zaradi nastopanja med vojno. Zato je v pevsko najlepših letih zapustila Ljubljano in odšla v Beograd, kjer je postala primadona beograjske opere. V letih od 1952 do 1954 je stalno nastopala v Bernu. Gostovala je v Izraelu, Avstriji, Londonu, Bruslju in drugod. Prepela je skoraj ves repertoar za dramski sopran. Kasneje je ponovno nastopala v Ljubljani in tudi v Mariboru.

Z ansamblom beograjske opere je leta 1955 za ameriško diskografsko hišo DECCA posnela glavne sopranske vloge v Knezu Igorju (feb. 1955), Evgeniju Onjeginu (sep. 1955), Sneguročki in Pikovi dami (obe okt. 1955). Posnetki na klasičnih LP vinilnih ploščah še danes veljajo za najboljše in so med ljubitelji opere zelo iskani.

Naslovnice prvih izdaj plošč:

Knez Igor (DECCA V070 LXT5049-53, julij 55 – londonska izdaja, XLLA30, oktober 55),

Evgenij Onjegin (DECCA V090 LXT5159-61, februar 56 – londonska izdaja, XLLA41, januar 1957),

Sneguročka (DECCA V092 LXT5193-97, januar 1957 – londonska izdaja, XLLA45, junij 1957),

Pikova dama (DECCA V093, LXT5189-92, maj 1956 – londonska izdaja, XLLA44, junij 1957, na sliki izdaja Ace Of Diamonds DECCA GOS 568-70, 1974 s ponovljeno originalno naslovnico )

Umrla je leta 1994. Pokopana je ob svojem možu Cirilu Debevcu, gledališkem režiserju, na pokopališču v Kamniku.

KDO JE LEON PERSKIE?

Za podrobnejše informacije o kolorirani fotografijii se je Marko Košir obrnil na njegovega ameriškega znanca Edija Gobca, ki je v mestu Wickliffe, Ohio, vodil Slovensko-ameriški raziskovalni inštitut. Zaslužni profesor Kentske državne univerze iz Ohia je po e-pošti nemudoma odgovoril, da:

»… gospodične na fotografiji ne poznam. Leon Perskie pa je eminenten ameriški fotograf, ki je fotografiral ameriške predsednike na njihovih inavguracijah!«

Raziskovanje je tako postalo zanimivejše.

Ob brskanju na internetu sem kmalu odkril, da fotografski studio Leon Perskie Inc. še vedno obstaja. Danes ga vodi že četrta generacija članov družine Perskie.

Začetnik dejavnosti je bil Jacob H. Perskie, ki si je kruh služil kot slikar z oljnimi barvami in kot izdelovalec jedkanic in bakrorezov. Ko se je pojavila fotografija, je leta 1889 v Filadelfiji odprl prvi fotografski studio. Na začetku je fotografiral na mokre steklene fotografske plošče. Kasneje je studio preselil v Atlantic City, kjer se mu je leta 1899 rodil sin Leon. Leta 1934 je sedež prestavil v Baltimore, kamor se je sin preselil po poroki z Leah Kupersmidt.

Levo: Leah Kupersmidt Perskie in Leon A. Perskie, Baltimore, okrog 1973.

Desno: Jay Perskie in njegova hči Julia Perskie sta tretja in četrta generacija fotografov Perskie. 

Leta 1932 je naredil uradne portretne fotografije predsednika Roosevelta za njegovo volilno kampanjo. Prav tako so ga poklicali znova ob naslednji inavguraciji Roosevelta za predsednika leta 1936. Sin Leon A. Perskie mu je pri tem že izdatno pomagal. Po očetovi smrti je Leon sam nadaljeval in povabili so ga, da je bil uradni fotograf še na sedmih predsedniških inavguracijah od Trumana, Eisenhowerja, Kennedyja, Johnsona, Nixona, Forda, do Jimmyja Carterja. Za vse predsednike je izdelal tudi uradne portrete za javno uporabo.  Umrl je avgusta 1982.

Njegov studio je prevzel sin Jay Perskie. Sedaj ga vodi vnukinja Julija Perskie. Studio se je danes usmeril predvsem na fotografiranje porok in na družinsko fotografijo.

TEHNIKA KOLORIRANJA

Za ročno barvanje črno-belih fotografij se uporabljajo barve na vodni osnovi, torej lazurne barve, nato še oljnate barve, voščenke ali pastelne barvice, a tudi druga barvila. Na fotografijo se nanašajo s pomočjo prstov, čopičev, bombažnih gobic ali paličic, zračnih pištol (airbrush) in podobno. Ročno barvane ali kolorirane črno-bele fotografije so bile zelo popularne vse do sredine 19. stoletja, torej pred pričetkom uporabe barvnih fotografij. Danes se te tehnike uporabljajo predvsem v umetniške in posebne namene pri obdelavi fotografij.

Po posvetu z Borisom Kuncem iz Ljubljane, ki je poznavalec tehnik koloriranja, sem izvedel, da so bile za koloriranje uporabljene lazurne barve. Te ne prekrijejo osnovnega črno-belega motiva in so zelo obstojne. Prav tako najmanj škodljivo delujejo na fotografski papir.

KAKO, KDAJ IN ZAKAJ JE FOTOGRAFIJA PRISPELA V ZDA?

To je bilo moje vprašanje, ki se je razjasnilo nekaj tednov kasneje. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani – NUK sva z Markom iskala gradivo o pevki in med njim je bila obsežna osebna korespondenca.

Posebej zanimivi sta bili pismi gospoda Josepha S. Bohannona. Prvo je zapisano v rokopisu in v angleškem jeziku. Drugo pa je nemški prevod v obliki tipkanega teleprinterskega zapisa. Obe pismi sta bili istočasno poslani Valeriji Heybal v Ljubljano.

Iz obeh pisem je razvidno, da ju je napisal dober poznavalec opere ter da je med Valerijo Heybal in njim že pred tem obstajalo pisemsko dopisovanje. V na roko pisanem pismu je omenil, da ga je poskusil poslati na beograjski naslov, a se je vrnilo. Valerija je v enem od pisem omenila, da angleščine ne obvlada, a da ji nemščina ne dela težav. Ob tem je zapisala, da tudi njegovega rokopisa ne zmore prebrati.

To je bil vzrok, da je Joseph obiskal pisarno svojega brata, kjer je ena izmed uslužbenk pismo prevedla v nemščino in ga natipkala na teleprinter, kot je sam zapisal v tem pismu. Zapisal je, da je zato kopijo prvega pisma v angleščini in »teleprintersko« pismo v nemščini poslal na ljubljanski naslov.

V zaglavju pisma je zapisan njegov naslov v Baltimoru, a datuma ni zapisal nikjer. Iz povedanega v pismu je razvidno, da je štiri tedne pred pisanjem prvega pisma poslušal radijski prenos iz Metropolitanske opere v New Yorku, ko so prenašali opero »Il Trovatore«, kjer je nastopila Biserka Cvejić iz Beograda. Marko Košir je na tej osnovi ugotovil, da je bilo pismo napisano januarja 1966. Pomembna je tudi njegova opomba, da je to zanj eden od najlepših božičev v 71 letih, ker mu je Valerija poslala božično čestitko.

Po podrobnem pregledu pisem sem na internetu poiskal Josepha S. Bohannona iz Baltimora, ki je bil rojen leta 1894. Rezultat me je izredno presenetil.

Joseph Saunders Bohannon (1894-1973) je zelo cenjen naivni slikar in risar parnikov, ki so pluli po zalivu Chesapeake Bay na vzhodu ZDA. Njegove slike in risbe so tehnično zelo podrobne in natančno prikazujejo te ladje na paro. Narisal je nekaj sto slik in risb parnikov v kratkem obdobju med leti 1940 in 1960 z vrhuncem v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Joseph S. Bohannon, nedatirana fotografija in njegova slika: Parnik Lancaster (akvarel, črnilo, svinčnik, plakatna barva in cigaretni pepel na papirju, 28x55cm)

Priimek Bohannon je tesno povezan s parniki iz zaliva Chesapeake Bay in mestom Baltimore v ZDA. V zaliv Atlantskega oceana se izliva več kakor 150 večjih rek z vzhoda ZDA, obsega površino 166.534 kv. kilometrov in povezuje šest ameriških držav (New York, Pennsylvania, Delaware, Maryland, Virginia, West Virginia) in še District of Columbia. Joseph S. Bohannon je, kakor njegov oče, dolga leta služil na parnikih in na njih opravljal različna dela od vajenca – mazača stroja do glavnega inženirja parnika. Njegov brat Victor je bil pomemben in cenjen uslužbenec družbe Merchant and Miners Transportation Company, katere parniki so vozili iz Baltimora do Providence.

Joseph je bil – po zapisanem v Bugeye Times, četrtletnega društvenega časopisa Calvert Marine Society, Vol. 8, No. 4, Winter 1983 – velik ljubitelj glasbe, še posebej pa opere. Znano je bilo, da je imel največjo zbirko gramofonskih plošč s posnetki oper v Baltimoru. Kot otrok je bil član cerkvenega zbora Episkopalne cerkve St. James. Takrat se je naučil tudi igrati klavir. Njegov učitelj je bil eden izmed glasbenikov na Peabody konzervatoriju iz Baltimora.

Ob koncu svojega služenja na parnikih se je za nekaj časa preselil v Panamo, kjer je bil kapitan trajekta. S seboj je vzel svoj klavir, ki ga je igral v prostem času. Vendar sta ga vročina in visoka vlaga kmalu popolnoma razglasila.

Tako se je znova vrnil v Baltimore, kjer se je zaposlil kot poštni delavec glavnega poštnega urada v mestu. Pogosto je potoval v New York (razdalja Baltimore – New York je okrog 320 km) samo zato, da je obiskal operno predstavo. Znan je bil tudi po tem, da je redno poslušal radijske prenose iz Metropolitanske opere ob sobotah. Prav tako se je znova aktiviral kot pevec v cerkvenem zboru Episkopalne cerkve St. James.

KDO JE FOTOGRAF ČRNO-BELE FOTOGRAFIJE IN KDAJ JE BILA POSNETA?

Nato sem se vprašal, kdaj in kje je nastala prvotna črno-bela fotografija pevkinega portreta. Iz zapuščine sem razbral, da so sočasno posneli serijo črno-belih fotografij. Avtor Marko Košir je predvideval, da so nastale v obdobju od leta 1950 do leta 1954.

Najprej sem postavil možne kraje in fotografe. Odprle so se tri možnosti. Prva možnost je, da so fotografijo posneli v Beogradu za potrebe promocije same operne hiše in za gostovanja. Druga možnost je, da so bile posnete v Ljubljani pri foto Viktor. To sem sklepal po tem, da so v tem studiu posneli vsaj dva pevkina portreta v gledališkem kostumu. Tretja možnost je, da so jo posneli v Bernu, ker je bila v tem času angažirana v njihovi operi. Fotografije je za opero takrat izdeloval Photo Erismann iz Berna.

Lotil sem se prve možnosti in poslal sporočilo v Beograjsko opero. Kmalu je prišlo sporočilo Sanje Ivanović:

»Ta fotografija je očitno iz iste serije, iz istega leta. Na zadnji strani ni datuma, je samo zabeleška v italijanščini. Fotograf ni zapisan, vendar najverjetneje ni iz Beograda.«

Tako se je s tem odgovorom odprla še četrta možnost, da je bila posneta v Italiji v Benetkah, saj je fotografijo mogoče najti tudi v najavi gostovanja beograjske opere v Teatro La Fenice v Benetkah.

Vendar sem prej preveril drugo možnost. Ta je vse skupaj obrnila na glavo!

Začelo se je s prošnjo Marka Koširja, da mu poiščem informacije o fotografskem ateljeju Aleksander Landau. Namreč, ta fotograf je izdelal poročno fotografijo pevkinih staršev. Pri brskanju sem naletel na zanimivo dejstvo, da je Franc Kunc (1879-1960) leta 1909 prevzel Atelier Landau. Franc Kunc je sin fotografa Viktorja Kunca, ki je bil ustanovitelj umetniškega foto ateljeja Viktor v Ljubljani. Po smrti Franca Kunca je delo prevzela vdova Josipina. Za njo pa je studio prevzel sin Boris Kunc, ki je sicer bolj znan, da je izdelal in patentiral kovček, ki se pelje kot kolo z motorjem.

Atelje Viktor je bil znan po kakovostnih kabinetnih portretih. Kot sem že omenil, so naredili vsaj dvoje Valerijinih umetniških fotografij. Vprašal sem se, ali je torej Franc Kunc naredil portret le nekaj let pred svojo smrtjo? Morda je portrete naredila njegova žena Josipina?

Možni izdelovalci fotografije – levo: foto studio Viktor (Valerija v vlogi Madame Butterfly), Ljubljana; desno: foto Erismann, Bern.

Poiskal sem Borisa Kunca in mu po e-pošti poslal gradivo. Že čez kakšno uro je prišel njegov odgovor:

»Tega portreta nismo naredili pri nas. Še več, mislim, oziroma sem 99% prepričan, da ga ni naredil evropski fotograf.«

Ostal sem brez besed!

Boris je nadaljeval, da nobena evropska portretna fotografska šola ne uporablja takšne osvetlitve fotografirane osebe. Tehnika osvetlitve, ki je uporabljena za izvedbo tega portreta se imenuje »hollywoodska luč«, to je način, s katerim so ameriške filmske družbe fotografirale svoje največje igralske zvezde. Ob tem je omenil, da oče ni nikoli naredil več kakor enega ali dva portreta posamezne osebe. Vse pa je zaradi velikih studijskih luči vedno naredil v ateljeju.

Po daljšem telefonskem razgovoru je Boris menil, da je mogoče fotografija nastala ob snemanju štirih oper v Beogradu leta 1955 za ameriško diskografsko hišo DECCA, studio iz Londona. Morda so s seboj pripeljali svojega fotografa, ki je za ovitke na ploščah pripravil portrete nastopajočih v operi.

S tem sta tretja in četrta možnost izgubili bitko. Zato pa se je odprla peta možnost. Najprej sem poiskal slike ovitkov gramofonskih plošč, ki si izšle v Veliki Britaniji in ZDA v letih od 1955 do 1957. Na njih na zadnjih straneh ali na notranjih ovitkih ni nobenih portretov. Preveril sem, če je mogoče najti fotografije v najavah ali v ocenah izdanih plošč v ameriških in angleških glasbenih časopisih in revijah tistega časa. Tam fotografij ni, le gola besedila kritikov. Našel sem tudi lastnika teh plošč v Sloveniji, ki mi je po pregledu sporočil, da na spremnih ovitkih plošč fotograf ni naveden. Znano mi je le to, da je bil v tistem času umetniški direktor podjetja David Wedgbury, ki je tudi sam fotografiral. Tako je možno, da je prav on naredil ta posnetek.

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Na osnovi vseh teh raziskav se je zgodba zaključila.

Joseph S. Bohannon je bil iz Baltimora in velik ljubitelj opere. Imel je veliko zbirko gramofonskih plošč in med njimi so zagotovo bile tudi plošče s posnetki štirih oper, ki jih je skupaj z beograjsko opero posnela Valerija leta 1955 za ameriško gramofonsko hišo DECCA, studio v Londonu. Očitno so mu bile všeč in odločil se je, da primadoni Valeriji napiše pismo. Valerija je bila zagotovo počaščena, da ima opernega oboževalca tudi v Ameriki in mu je odgovorila. Tako se je Joseph dalj časa dopisoval z občudovano operno pevko.

Valerija je eno izmed svojih najboljših črno-belih fotografij, ki je bila najbolj verjetno posneta leta 1955 v Beogradu ob snemanju plošč, poslala svojemu ameriškemu občudovalcu Josephu. To je bilo najbolj verjetno v začetku leta 1956.

Episkopalna cerkev St. James, kjer je v cerkvenem zboru nastopal Joseph, stoji zelo blizu ceste Lexington, kjer je imel fotografski atelje Leon Perskie. Znano je bilo, da je bila njegova specialnost koloriranje črno-belih fotografij.

Torej je Joseph odnesel podarjeno fotografijo v studio, da jo Leon Perskie kolorira. Ta je naredil fotografsko kopijo, ki jo je prenesel na poseben papir in koloriral z lazurnimi barvami. Kolorirano fotografijo je Joseph vrnil Valeriji v Ljubljano kot darilo.

Kolorirana fotografija pa je na koncu pristala v zapuščini Valerije Heybal v Slovenskem gledališkem institutu v Ljubljani.

Viri:

• Peter Bedjanič: Kamniški zbornik 1998, strani 108-110
• http://perskie.com/
• The Baltimore Sun, Sarah Nix, 1990, http://archives.explorebaltimorecounty.com/
• Calvert Marine Museum, Solomons, Maryland
• Marko Košir, Peter Bedjanič: Valerija Heybal – pozabljena slovenska primadona, Založba PRO-ANDY, s.p., Maribor, avgust 2017

****

Navdihni.me/Inspire.me izdaja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: kot navedeno pod viri