srž za.me

Kdo me bo hotel, če me oče ni maral?

avtor Zarja 10. januarja, 2022

Ko so bolečine velike, je težko najti pogum in stopiti naprej. Težko je biti iskren do sebe, si realno pogledati svoje življenje, brez rožnatih očal, ampak tudi brez samopomilovanja. Naša sogovornica, uspešna menedžerka, magistrica ekonomije, je to zmogla; odločila se je odpreti in podeliti svojo zgodbo z Navdihni me, vendar zaradi zaščite svojih najdražjih (pred obsojanjem, škodoželjnostjo …) pod psevdonimom Zarja. Ali se je še bolj dokazovala na fakulteti in v službi, ker se oče zavestno odločil, da ne bo sodeloval v njenem odraščanju? Alkohol, omama, pozaba, pusti rane, če ne vidiš težav, ne obstajajo …Pisanje tega članka je bilo katarzično tudi zanjo samo. In sledilo je presenečenje. V svojem 35. letu je ugotovila, da NI živela brez očeta, ampak z VELIKO ljubezni, ki ji je dajala mama samohranilka.

Piše: Zarja (uvodno besedilo pripravila Sanja Rubinić)

Moje otroštvo je bilo lepo. Kljub temu da sem se leta 1986 rodila mami samohranilki s plačo vzgojiteljice v vrtcu in da se mojih najzgodnejših let spominjam predvsem kot njen nenehen boj za preživetje. Oziroma ne za preživetje, boj za čim lepše življenje.

Kje je bil oče? Ni ga bilo. Nikoli. Imel je drugo življenje. Midve ga nisva zanimali.

»Zakaj, mami?« »Ne vem, Zarja, ker ni znal in zmogel in se je tako odločil …«, so bila moja večna vprašanja …

Ali lahko stari starši izpolnijo praznino?

Z mano je bila mama popolnoma iskrena od prvega dne, ko sem se nekje pri 4 letih zavedala, da sem drugačna, kot so drugi otroci. Da imam »samo« mami, moja družina pa sta še stari ata in mama. Da je moja mami oče in mama v enem. Vso brezpogojno materinsko ljubezen in občutek doma, česar mi zaradi preobremenjenosti včasih ni zmogla dati, pa sem našla v toplih objemih, nežnostih, skrbi in gospodinjskih »delavnicah« moje stare mame.

Imela sem še en paket starih staršev. Ne »moja«, ampak »njegova« ata in mama, s katerima je mami ohranila in negovala stike vse od mojega rojstva. Drugačen odnos, več distance, manj pristnosti. Meni je bil, predvsem v najstniških letih, ko je verjetno jeze največ, velikokrat odveč. Sedaj pa sem zanj neizmerno hvaležna. Včasih njegov, danes pa 100-odstotno moj ata, s katerim sem pri 3 oziroma 4 letih osvojila Golico in Roblek, mi je predal ljubezen do gora, ki gori še danes.  S svojimi medvedjimi objemi mi je vedno znal iskreno pokazati svojo ljubezen. To počne še danes, velik objem in polno toplih besed so obvezno snidenje in slovo.

Je pa »njegov« paket starih staršev in stik z njima celotno otroštvo in mladost pomenil stik z njim. Vsakič znova, ko smo se videli, je osvetlil dejstvo, da obstaja tam nekje. Samo mene ne želi. Noče.

Kako naj ‘dokažem’, da sem vredna?

Ne vem, koliko sem se teh ran zavedala kot otrok. V mladosti in mojih 20-tih so bile ob vsem alkoholu, iskanju poti v odnosih in delu 24/7 zagotovo pozabljene. In vse skupaj zakopano. Pometeno pod preprogo. S pomočjo odvisnosti in družine spakirano v kovčkih na najvišji polici omare. Če po ranah ne praskaš, ne bolijo. Če se o stvareh ne sprašuješ, ne potrebuješ odgovorov. Če težav ne vidiš, ne obstajajo.

Končno sem bila pripravljena soočiti se z bolečino

Potem pa so v mojih 30-ih kovčki popadali z omare in razgalili vso bolečino. Vse pretvarjanje, da je vse v redu, da razumem. Vse razumevanje, ki si ga ni zaslužil. Zatiskanje oči pred tem, koliko bolečine je povzročil. Zadelo me je kot cunami. Vsa prtljaga, ki s(m)o jo tako vestno pakirali in spravljali na police, mi je popadala na glavo skupaj s 1000 neodgovorjenimi vprašanji. Predvsem pa z vsemi zatrtimi ter nepredelanimi čustvi in bolečino, ki se je nabirala od otroštva in ob vseh ostalih težkih življenjskih preizkušnjah.

Ko se sprijazniš s tem, kar imaš, lahko šele greš naprej

In se je začela pot. Pot iskanja same sebe, svojih občutkov in odgovora na vprašanje, kdo me bo hotel, če me oče ni maral?

Začelo se je z reševanjem odvisnosti, s katerimi sem prekrivala občutke in so vodile v izgorelost in tesnobo … alkohol, odnosi, delo, cigareti, šport in še kaj. Odstiranje vsega, kar je otopilo mojo bolečino. Pot polna vzponov in padcev, strmoglavljenj in odbojev, korakov naprej in nazaj. Predvsem pa je bila to pot odraščanja in iskanja odgovora na vprašanje, kakšno življenje in družino si želim ustvariti sama.

Jaz bom tista, ki ga bom poklicala

Z vprašanji o sebi je vedno bolj prihajalo zavedanje, da bom težko našla vse odgovore, dokler sama ne bom zares razumela … Pa sem ga poklicala. Povabila na kavo. Da ga spoznam. Da najdem odgovore in tisto polovico sebe, ki mi je manjkala.

Kava je bila sproščena. Večni šarmer, poln pozitivne energije, priljudnosti, ki zna (pre)hitro ustvariti bližino. Kopija enega mojih najintenzivnejših ljubezenskih odnosov. Zanimivo.

Sem dobila odgovor(e)?

Sem. Odgovor je bil tak, kot mi ga je mami povedala pri 4 letih – ni znal, ni zmogel.

Sem razumela?
Nikoli ne bom.

Sem (ga) sprejela?
Sem.

Sem dobila opravičilo?

Sem. Večkrat. In šele sedaj se počasi zavedam, kako zelo sem ga potrebovala. In kako zelo hvaležna sem, da je (čeprav pozno) prišlo. Zavedam se, da obstajajo otroci, ki ga ne dobijo nikoli.
Opravičilo za vse samotne in prestrašene vožnje z avtobusom k staremu atu in mami pri 6 letih. Za vse vikende brez mame, ki je skrbela za preživetje. Za vse izzive in strahove, ki jim mama ni bila kos. Predvsem pa za večni, vse prežemajoči občutek »nisi dovolj dobra« in predvsem za »nisi normalna«.

Sem mu odpustila?

Mu odpuščam, korak po koraku.

Si pa želim še enega opravičila. Tistega, ki bi ga dal moji mami. Opravičilo za to, da ni znal prevzeti odgovornosti, da ga ni bilo. Da se je zato, ker on ni nikoli odrastel, morala odpovedati vsem svojim sanjam, življenju in stvarem, ki so jo polnile. Da je morala biti mama in oče hkrati in je tako izgubila sebe, žensko.

Mama je ena sama…

mami, you rock! Hvala ti.

Z besedami težko izrazim, kako globoko hvaležnost, spoštovanje in ljubezen sem, odkar sem ga spoznala, začutila do svoje mame. Za vse, kar mi je dala, za vse, česar me je naučila, in predvsem za vse, kar sem zaradi nje lahko postala. Za to, da se je tako trudila, za vso ljubezen, toplino, kreativnost in moč, ki mi jih je dala.

Mami me je naučila ceniti in biti hvaležna za ljudi in stvari, ki sem jih imela. Poiskati in najti smisel v težkih preizkušnjah in vztrajati v iskanju lepega in boljšega. In mislim, da je to tisto, česar me je naučilo moje (drugačno) otroštvo. Da četudi stvari niso popolne, četudi nam življenje ne nameni vedno najboljših kart, je pomembno, da s tistimi, ki jih imamo, odigramo najboljšo igro. Da iščemo in najdemo lepo v malih stvareh. Da smo hvaležni za vse, kar imamo, in ne tarnamo nad tem, česar nimamo. Predvsem pa, da znamo najti ljubezen in dobro v tistih ljudeh, ki so izbrali, da hodijo ob nas.

Hvala mami. You rock!

Zarja

******

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: ben-white-e92L8PwcHD4-unsplash in caroline-hernandez-XNujaNBijLY-unsplash