»Grozno je videti toliko zla in biti nemočen v boju proti njemu.« (Raden Adjeng Kartini)
Nomen est omen. Današnji navdih je aktivistka z dušo, Kartini. A dovolite, da začnemo z nekaj zgodovine. Raden Adjeng Kartini (1879 – 1904) je bila ugledna indonezijska aktivistka, ki se je zavzemala za pravice žensk in za njihovo izobraževanje, kar v takratnem kolonialnem času ni bilo mogoče. Odprla je prvo šolo za domača dekleta. Z nizozemsko kolonialno oblastjo si je dopisovala za večjo emancipacijo žensk. Po njeni smrti, pri rosnih petindvajsetih letih, so njeno delo prevzele njene sestre in nadaljevale z izobraževanjem žensk in deklet. Njena pisma so kasneje izšla v več knjigah – Iz teme v luč, Pisma Javanske princese itd. Kasneje so datum njenega rojstva, 21. april, razglasili za indonezijski nacionalni praznik. Zakaj takšen uvod? Pravzaprav bi vam rad predstavil neko drugo Kartini, ki bi ji skorajda lahko rekli reinkarnacija Raden Adjeng Kartini – Kartini Djalil.
Če ne drugega, pa ju zagotovo povezuje duh aktivizma, čut za sočloveka, boj za pravičnost in želja za izboljšanje sveta. Kot takšno sem spoznal Kartini Djalil. Najprej sva sodelovala v enem od projektov CIRIUS Kamnik (Zakaj skačemo); srečevala sva se na petkovih protestih v Kamniku in v prizadevanjih za različne okoljske teme v okviru Civilne iniciative za Kamniško Bistrico, nazadnje pa sva sodelovala v nedavni referendumski kampanji za vodo (Ne glejte mirno, ko uničujejo).
Kartini Djalil je Kamničanka, po očetu je indonezijskega rodu. Po izobrazbi je diplomirana socialna delavka, vendar si nikoli ni želela delati v institucijah, ki posameznika tako ali drugače ukalupijo in omejujejo. Sama zase pravi, da je ulična socialna delavka. Svoje znanje in svoje srce raje deli s tistim, ki jih institucionalni sistem pogosto zgreši, ali pa jih obravnava »kot številke«.
Nisem se počutila zaželeno
»Še naprej sanjaj, sanjaj, sanjaj, vse dokler lahko sanjaš! Če nimaš sanj, kakšno je potemtakem življenje?« (R. A. Kartini)
Kartini Djalil: Že od malega sem se čutila drugačno. Menda sem še kot mala pikica rada sama opazovala rože, čebele… Morda sem kot prvorojena od treh otrok v rasno mešani družini prinesla nekaj novega v širšo družino.
Večkrat se nisem čutila zaželeno. Pa ne pri starših, pač pa starih starših. Nista me sprejela, do odrasle dobe, ko sem sama ozavestila njune verjetne strahove, da jima bo moj oče odpeljal njuno prvorojenko v tuje kraje, stran od domačih, jo morda zapustil samo z otroki. (Tudi) takšne zgodbe so se namreč dogajale.
Sama sem naredila veliko, ko sem z drugim, drugačnim pogledom pristopila k stari mami, med študijem, ki mi je dal veliko (ker sem si tudi veliko vzela), hkrati pa sem postala mati svojega prvorojenca, ki sem mu hotela dati več. Tudi stare-stare starše. Pradedka takrat, žal, ni bilo več.
Drugačna – ki služi drugim in obogati vse, skupnost
Ustvarjalnice v Dnevni sobi
V prvem razredu sem v stiski lila solze, ko je učiteljica v kot, na koš za smeti, poslala sedet sošolko, ki ni imela lepo ovitih zvezkov. Takrat je bilo to običajno. Ne meni.
Do šestega razreda sem živela s starši in starimi starši na obrobju Kamnika. Ulica, travnik in gozd so bili moj dom. Ob močeradih in pijavkah sem preživela najlepše trenutke. Spomnim se, da sem že takrat v naši mali pisani družbici iskala načine, kako pomagati komu, ki se je v šolskih klopeh znašel v škripcih. Še bolj sem se (z)našla v družbici mlajših soblokovcev, ko smo se preselili v mesto.
Ko sem, mimogrede, že kot najstnica, na počitniški dan švignila mimo na stopnišču sedečih večinoma še-ne-desetletnih sosedov in sosedic, pa se ustavila. Željni pozornosti in novega so z velikimi očmi in ušesi kot antene čakali, kaj bo. Beseda, namig za risbico, igrico. Iskre v očeh. Ko sem naslednjič prišla mimo, sem prejela risbo v dar.
Sledile so različne akcije ob pomoči starejšim občanom, predstave za Dedka Mraza, branje deklamacij borcem.
Prostovoljstvo mi je dalo drugačen vpogled vase in v svet
Kot politična aktivistka sem skupaj z nekaterimi somišljeniki z akcijami nadaljevala, v času študija pa sem tudi uradno postala prostovoljka. Tu sem si izbrala sicer ne ravno lahko delo z družino, a mi je dalo ogromno izkušenj, možnost (drugačnega) vpogleda vase, v svet, v delo inštitucije. Dalo je meni, in drugim, nekaj zelo pomembnega: možnost tkanja novih vezi, prijateljstev. Nekatera od njih segajo celo v dandanašnji čas.
Preko prostovoljnega dela, dela preko študentske napotnice, sem si pridobila tudi izkušnje v delu z najmlajšimi, z otroki s posebnimi potrebami, gibalnimi in drugimi oviranostmi, v delu s posameznikom in skupino (šola, vrtec, počitniško varstvo).
Kot že velika in z drugim dojenčkom pa sem izkusila tudi delo s starimi ljudmi, kjer se že 16 leto kalim kot sovoditeljica skupine in so-vodja intervizijske skupine. Dojenček je medtem zrasel v velikega fanta, ki strastno igra nogomet.
Po težji – makadamski – poti
»Kdor si ne drzne, ne zmaga,« je moj moto. Naprej! Drznite si z vso silo in močjo.« (R. A. Kartini)
Institucije, tudi tiste s socialnim predznakom (npr. izobraževalne, vzgojne, socialne, varstvene, za oskrbo starejših), so ljudem pogosto odtujene. Čeprav je njihovo poslanstvo še tako plemenito in človekoljubno, pa sčasoma zaživijo nekakšno svoje življenje, ki ga določajo notranji »zakoni preživetja« in »strukture moči«.
Služenje ljudem tako pogosto postane drugotnega pomena, medtem ko začnejo prevladovati ozki strokovni interesi, karierno napredovanje, oklepanje položajev itd. Priznajmo, tako pač je. Ni pa nujno, da je tako. Mnogi posamezniki izberejo drugačno pot, namesto, da bi šli po lažji poti – asfaltirani – izberejo težjo – makadamsko. Na nek način so »slaba vest« velikih institucij.
Dnevna soba v direktnem in prenesenem pomenu
Izmenjevalnica oblačil
Kartini je s somišljeniki iz društva Makadam leta 2015 v prostorih stare tovarne v Kamniku uredila Dnevno sobo, prostor medgeneracijskega in medkulturnega povezovanja. Dnevna soba je s svojo domačnostjo in toplino res prava dnevna soba, kjer se vsakdo lahko počuti »kot doma« (saj vemo, kako nas marsikatera institucija odbije s svojo sterilnostjo in uradnostjo). Dnevna soba je odprta za vsakogar ne glede na leta; za pogovor, nasvet, pomoč, učenje. Še zlasti so jo posvojili mladi, ki tu naredijo marsikatero domačo nalogo, se pripravljajo na preizkuse znanja, berejo, poslušajo zgodbe ali pa se »samo« pogovarjajo – kar je tako in tako ena izmed najboljših terapij. V Dnevni sobi najdejo prostor tudi priseljenci, ki se tako lažje vključujejo v skupnost. Saj skupnost smo ljudje, mar ne?
Poleg Dnevne sobe Kartini s prostovoljci skrbi in ureja tudi vrtiček, ki ga je pred leti pripravila ekipa mladih navdušencev, na občinski zemlji na Zapricah.Tam skrbijo za raznoliko razrast zelišč in dišavnic. Skrb za skupnost in sočloveka, strpnost do drugačnih in skrb za okolje – to so torej temeljne vrednote društva Makadam in njenega srca in duše – Kartini.
Že šestnajsto leto pa dela tudi s starejšimi, kjer v okviru društva Jesenski cvet v Domžalah vodi pogovorno skupino. Aktivna je tudi na političnem, okoljevarstvenem in na kulturnem področju … Skratka, aktivistka z dušo in telesom. Predana svojemu poslanstvu.
Društvo Makadam – neravna pot, stkana iz različnih kamenčkov
»Včasih moraš najprej na lastni koži izkusiti težave, preden ti popolna sreča pride naproti.« (R. A. Kartini)
Kartini Djalil: Je pot. Trdna, iz malih, večjih, različnih kamenčkov zbita, utrjena pot. Ni gladka in povsem ravna, kak kamenček odleti, pa nanj prileti spet nov. A pot ostane ista. Organsko prehaja iz enega v drugo, a vendar ostaja ista. Misel, vodilo, ostaja isto. In tako je, tako živi.
Zgodba o Makadamu seže v leto 2015. Razmišljala sem, kako bi svoje znanje, voljo, izkušnje… prelila v nekaj, kar bi zadobilo globlji pomen. V neprespani noči sem proti jutru ugledala sliko, še zdaj jo imam pred seboj: prostor v dveh nadstropjih, zgoraj nekakšna galerija, spodaj prostor za posedanje, druženje, v pogovoru združeno mlado in staro. Bilo je kot topel blisk, ki je razsvetlil temno noč.
Zgodbo sem podelila s prijateljicama, z nekaj podobno mislečimi, s skupnimi močmi smo spisali statut in mrzlično iskali primeren prostor. Ko smo vstopili v tega, smo našli.
Ulična socialna delavka – skupaj s svojimi ljudmi
Kartini Djalil s svojim varovancem
»Jaz in moji ljudje smo eno«.
»Moje otroke, fante in dekleta, želim naučiti, naj se med seboj obravnavajo kot enakovredna bitja, zato vsem vselej namenjam enako izobrazbo; seveda v skladu z njihovim značajem.« (R. A. Kartini)
Kartini Djalil: Ulično socialno delo pomeni najti in delati z uporabnikom tam, kjer ga najdemo – na ulici. Delo v našem društvu je, v skladu z našim poslanstvom (in poslanstvom medgeneracijskega centra druženja in aktivnosti Dnevna soba), namenjeno ne le delu z mladimi, temveč tudi, kot je že lepo napisano, delu s starimi ljudmi, z brezdomci… ranljivimi skupinam, ki jim grozi, da jih družba potisne na rob in, žal večkrat, tudi čez.
Predvsem pa, to je res, nas najdejo mladi. Veliko se pogovarjamo in poslušamo. Dialog, občutek, da si nekje sprejet v lepem in hudem, je ključnega pomena. Otrokom in mladostnikom med drugim tudi svetujemo, nudimo jim učno in psihosocialno pomoč, večkrat tudi varno zavetje.
Brez sodb govorimo o vsem: drogah, stistkah, strahu … in rešitvah
Pogovarjamo se o uporabi psihoaktivnih drog, kako jih (ne zatiska(j)mo si oči), varno uporabljati, če že. Čemu jih sploh uporabljati, kaj lahko storimo namesto tega. Kako lahko (drugače) preživljamo prosti čas, kako se lahko spopadamo z različnimi stiskami.
Vzpodbujamo prostovoljstvo, pomoč vrstnikom in drugim v (lokalni) skupnosti.
Preko različnih aktivnosti, konjičkov, se učimo iskati (in najti) tisto več v sebi, kar nas veseli, notranje zadovoljuje in bogati, kar lahko delimo z drugimi.
Beremo in se preko igre učimo slovenskega jezika (večkrat manjkajo osnove poznavanja le-tega, pa je osnovno izhodišče za življenje in delo v šoli, lokalni skupnosti).
Dihamo z naravo
Delavničarimo.
Gremo ven, v naravo, in se imamo preprosto lepo.
Že tretje leto skupaj s prostovoljci mednarodne izmenjave in našimi prostovoljci v in z mladinskim centrom Kotlovnica organiziramo Izmenjevalnico oblačil, vzporedno smo tudi že vodili Živo knjižnico, ki se je v preteklosti enkrat odvila tudi na Kamfestu. V drugih zasedbah že prej.
Skušamo poudariti pomen skrbi za okolje, občutek za so-človeka.
Vsak od nas je malo drugačen, pa v svoji svojskosti vsak rad sprejet. Tako je in tako je prav. Tako bi moralo biti.
Ko vidiš veliko sliko, veš, kam stremeti. Če si le dovoliš čutiti. In vztrajati.
»Ne delajte samo za svojo blaginjo in srečo, temveč tudi za splošno blaginjo in srečo.« (R. A. Kartini)
Kartini Djalil v bitki za pitno vodo
Ko smo skupaj z drugimi prostovoljci zbirali podpise, delili letake, dežurali na štantu pred kamniško upravno enoto in počeli še tisoč in eno stvar v nedavni referendumski kampanji proti zakonu o vodah, sem Kartini vprašal, kako lahko združuje tako raznolike aktivnosti – socialne, politične, okoljske, ekonomske, kulturne. So vsa ta področja povezana?
Kartini Djalil: Seveda, še kako! Ko človek vidi širšo sliko, vidi, da je vse povezano. Eno brez drugega ne gre. Že kako vidiš in vodiš svoje življenje, je politika. Svoje videnje sveta, energijo, ki jo posvečam ohranjanju narave in izboljšanju sveta (upam, da!) rada predajam drugim.
Tekom let sem pač mnogo prebrala, videla, doživela. Svet me še vedno preseneča. Ravno, ko sem mislila, da se, glede na situacijo, svet končno vrti v pravo smer, v svet razumevanja in spoštovanja (tudi od in v naravi danega), se je vse obrnilo na glavo. Morda pa tako mora biti.
Vse, kar bi rada, je, da bi generacije za nami še užile lepoto in čudeže sveta, ki nam je na voljo. Da v tem velikem svetu svobodno iščejo svoje svetove, kjer se bodo počutili varne in sprejete. V spoštovanju do sebe in spoštovanju (do) drugih.
Morda zveni nekoliko utopično, a le ko vidiš veliko sliko, veš, kam stremeti. Kako kaj početi, narediti, pa… še posebej v tem trenutno morda nekoliko kaotičnem svetu, pride samo naproti.
Če si le dovoliš čutiti. In vztrajati.
Kaj bo, pa bomo še videli
»Vem, da me čakajo številne, brezštevilne težave, vendar se prihodnosti ne bojim.« (R. A. Kartini)
Še tako močni in drzni ljudje se lahko utrudijo. Pa ne, ker jim zmanjka energije, volje ali idej. Pač pa preprosto, ker jim zmanjka sredstev. Ker živijo, prav tako kot vsi ostali, v materialnem vesolju (vsaj z delom sebe). Še zlasti v koronskih časih je marsikatera dejavnost zanemarjena. Na žalost tudi skrb za najranljivejše. Ker to pač ne prinaša političnih točk in instagramskih všečkov. In če že, imajo spet prednost institucije. Ker so močne. Kaj pa preostane uličnim socialnim delavcem, kakršna je Kartini?
Kartini Djalil: Pravijo, da dobro delamo. A brez finančne podpore pač ne gre. So bolj posamezniki, ki vidijo več in drugače. Ki vidijo otroka, ki je na robu, mu gre za nohte, ali bo izdelal razred ali ne. Pri devetih, desetih ali enajstih letih to ni lahko. Nikoli ni. Ko gre za enega samega, dva ali tri. Ki se zavedajo, da (tudi) en sam šteje. Na razpisih večkrat pridobimo sredstva, ki zadoščajo za najemnino, dve. In potem tudi na razpisih obupaš.
A … tu pride na vrsto zgodba: Pred časom smo se znašli v škripcih, kako naprej. Plačevanje najemnine iz lastnih žepov pač ni šlo več v nedogled. S stisnjenim glasom in strtim srcem sem misel predala našim mulcem, takrat radoživi skupinici trinajst-in štirinajstletnikov. Uh, kakšen gnev! To pač ne gre! Pa drugje? Prikolica! »Kartini, a lahko kupimo prikolico?« Hm … pa prostor? To bo še trši oreh!
Ne čakajmo, da bomo »videli«. Aktivno sodelujmo pri rešitvah
Zamisli so padale, sami so iskali rešitev. Skupaj smo jo. Pa smo se odločili in s skupnimi močmi napisali članek, ga objavili. Prosili za pomoč. Najemodajalec je prišel nasproti in znižal najemnino, z akcijama so pomagali so-občani. Lepo je bilo.
Kaj bo, še posebej v trenutni situaciji, pa bomo še videli.
Če želite, lahko pripomorete k delovanju društva Makadam, ki se financira večinoma iz dobrodelnih prispevkov. Podatki za nakazilo donatorskih sredstev:
Društvo Makadam Kamnik-pot, ki druži generacije, Župančičeva 2, 1241 Kamnik.
TRR pa: SI56 6100 0001 0445 210 pri Delavski Hranilnici.
******
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv Kartini Djalil
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.