Pomlad, sonce sije, narava se je prebudila in se bohoti v paleti svežih barv, cvetov in zelenja. Ptički veselo žvrgolijo, metuljčki in čebelice bogatijo idilo in zdi se, da smo se znašli v eni izmed risank, tako lepo je. Pomlad se ne ozira na človeštvo, na bolezen, viruse, karanteno in vse stroge omejitve, ki jim moramo slediti, da preprečimo širjenje okužb in da kar v največji meri ostanemo zdravi mi in naši najdražji. Številni ukrepi, stiska in panika, ki jo spremljamo po medijih, nas ne puščajo ravnodušnih. Stiskajo nas skrbi in strah. Marsikdo sreča gospo Tesnobo, ki res ni izbirčna pri svoji družbi. Vsak od nas je vsaj enkrat v življenju naletel na nekoga, ki ga je stiskala tesnoba. Morda se je vsak od nas vsaj enkrat tudi osebno srečal s tesnobo. Nekatere je tesnoba samo oplazila, druge je pobožala, nekatere nas je pa objela. Ja, z gospo Tesnobo sva že nekaj let stari znanki.
Začela sem vzorno in pridno
Kot pridna dijakinja sem se vpisala na fakulteto, smer zgodovina in sociologija. Študij mi je bil v veselje, oboževala sem izzive, rada sem odkrivala nove tematike in ne preveč vihala nosu pri seminarskih nalogah, za katere se je včasih zdelo, da jim ni videti konca. Minil je prvi letnik, pa drugi, tretji. Vrstili so se izpiti, raziskovanje literature, dolge ure v knjižnicah, ubijanje oči za mikročitalci, ko sem iskala snov za seminarske naloge iz starih posnetkov časopisov. Potem pa še dolge ure bedenja v noč, da sem seminarsko napisala.
Seveda vmes še pomoč doma pri hišnih opravilih, na vrtu, travniku in pri živalih. Odraščala sem na vasi, v naravi. Šolske dni in delo doma je včasih prekinil kak obisk bolnišnice zaradi moje bolezni in zdravstvenih težav s krvjo, ki so se pojavile. Ta rutina na prvi pogled ne izgleda tako slabo. Dokler ne pripomnim dejstva, da sem se vsak dan iz okolice Slovenske Bistrice vozila z avtobusom v Maribor in se zvečer zopet vračala domov. Moj dan se je tako začel že pred 5. uro zjutraj, končal pa krepko po polnoči. Meseci in leta nespečnosti, študijskih obveznosti, kronične utrujenosti, družinskih prepirov (doma se namreč nisem najbolje razumela z mamo in vsakodnevno je bilo na jedilniku krepko nerazumevanja, prepirov, ultimatov in žaljivk, včasih pa tudi verbalnega in fizičnega nasilja) in vsakodnevne nekajurne poti v Maribor so terjali svoj davek.
Dokler me ne ujame vrtoglavica
Pisal se je 30. november 2011, ko me je zadelo kot strela z jasnega. Bila sem namenjena na izpit, namesto tega so me z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico. No, vsaj do avtobusne postaje mi je uspelo priti, preden me je zadel vertigo, mi zavrtel in podrl svet. Tisti dan je bil peklenski. Od jutra do večera sem bila na številnih preiskavah, spominjam se invalidskega vozička, s katerem so me vozili okoli, in kopice vrečk za bruhanje v mojem naročju, vse ostalo je nekako ovito v meglo. Na fizični ravni sem bila hvala bogu ok, vitalni organi so bili v dobri kondiciji, telo pa je terjalo počitek in mir.
Skoraj 2 tedna sem ležala v bolnišnici in upala, da se svet umiri. Kruta igra usode je bila, da zaradi svoje krvne bolezni nisem smela dobiti niti enega zdravila zoper vrtoglavico in omotico. Zdravniki so si bili enotni, da bi se s tem poslabšala moja osnovna bolezen, kar bi s seboj prineslo bistveno več zapletov. Torej mi ni preostalo drugega kot ležanje in čakanje, da se vrtiljak v moji glavi umiri. Po nekaj dneh strogega počitka se je stanje začelo umirjati, vrtoglavica je začela bledeti, začela pa se je omotica. Odpuščena sem bila v domačo oskrbo.
A tla mi je spodneslo. Dobesedno.
Če sem upala, da bodo te težave v nekaj dneh izzvenele, sploh zato, ker sem bila naposled doma, sem se blazno uštela. Omotičnost je ostala, z njo pa občutek omedlevice, zibanja, zanašanja, vsake toliko se mi je zavrtel svet in me vrgel iz ravnotežja. Tako fizično kot psihično. Zdravniki si v tem času niso premislili, čakati sem morala, da težave minejo same od sebe. Pa niso.
Sem potrpežljiv človek, včasih še preveč, a te tegobe so me spremljale naslednja tri leta in v meni se je začel porajati panični strah in naproti mi je prihajala tesnoba. Postopoma so se v meni začeli pojavljati burni odzivi na nastalo situacijo. Srčni utrip mi je ponorel, zvišal se je krvni tlak, v prsih me je začelo stiskati, pojavili so se mi mravljinci po lasišču in licih, tresle so se mi roke, hkrati sta me oblivala vročina in mraz, tudi do sape sem le stežka prišla. Sprva sem mislila, da gre za kak napad slabosti in da se je zopet poslabšalo stanje s krvjo. A krvni izvidi so pokazali, da ni nekih bistvenih odstopanj od običajnega stanja. Tako sem ugotovila, da se ti burni odzivi telesa pojavijo ob omotičnosti ali takrat, ko se mi malo močneje zavrti.
Moje notranje borbe so trajale skoraj leto in pol
Razvijati sem začela panični strah pred avtobusi, avtomobili (nič nisem imela proti njim, dokler nisem bila sama na sedežu). Začela sem se zapirati vase in kmalu sem odklanjala vsa vabila prijateljic na druženje. Skoraj leto dni in pol sem se borila sama s seboj, ali pa proti sebi, sama proti celotnemu svetu in moji glavi.
Najtežje je bilo umiriti svoje misli, ki so me vedno znova vodile v temo. Kakršnekoli tablete, tudi uspavala ali antidepresivi so bili močno odsvetovani. Zdravniki so me bodrili, da sem dovolj močna, da lahko premagam svoj um brez zdravil. Močna sem morda res bila, trmasta tudi, ampak bitka je bila pa peklensko težka.
Postopoma sem srečala tisto pozitivno Amadejo
Trajalo je kar nekaj časa, da sem spremenila miselnost, da mi na kavi s prijateljico, kjer bova sedeli v mirnem in tihem ambientu, ne bo nič hudega. Prav tako je trajalo, da sem ugotovila, da mi je ob njej pomoč ob poslabšanju stanja praktično takoj pri roki. In tako sem počasi in zelo postopoma začela ponovno stopati na pot proti sebi, tisti Amadeji, ki je prej z veseljem šla na pijačo, se usedla na avtobus in odpeljala v Maribor.
Ne bom pozabila paničnega strahu in eksplozije tesnobnih občutkov, ko sem zaradi spleta okoliščin morala enkrat sama z avtobusom na fakulteto iti opravljati izpit (po vertigu in času v bolnišnici me je oče vozil na izpite, sama nisem bila sposobna iti na avtobus). Mislim, da sem do trenutka, ko je prišla profesorica v predavalnico z izpitnimi polami, od tesnobe bila še samo napol pri zavesti. Ampak borka v meni je zmagala, uspešno sem opravila izpit in bila eno stopničko višje na poti do zmage.
Tri leta po vožnji z rešilcem se življenje umiri
Meseci so tekli, čas sem zapolnila z delom doma in delom za faks. Omotičnost je ostajala, tesnoba in strah pa tudi. Seveda se je študijski proces upočasnil in podaljšal. Zaradi teh težav sem marsikateri izpit izpustila, saj sem bila telesno in psihično preveč šibka, da bi ga opravljala. Šele proti koncu leta 2014 sem zbrala pogum in s prijateljico večkrat odšla na čaj in na sprehod po Mariboru.
Dobila sem zaupanje vase, premagala sem, vsaj navidezno, tesnobo in panični strah pred ponovnim napadom vertiga. Življenje se je pričelo umirjati. Seveda sem vmes bila v bolnišnici zaradi težav s krvjo, a nekih večjih psihičnih padcev več ni bilo.
Uspe mi – diplomiram
Leto 2016 je prineslo s seboj mnogo preizkušenj, zaostril se je odnos doma, to je bilo leto, ko sem morala opraviti še zadnji izpit in diplomirati. Stara generacija univerzitetnega sistema, za menoj so mi za ovratnik dihali študenti bolonjske smeri. Da bom zmogla na faksu, ni bilo vprašanje. Vprašanje je bilo, kako bom uspela uskladiti situacijo in delo doma ter seveda zdravje.
Bilo je težko, nešteto noči sem prejokala, na faks hodila kot živ mrtvec, ponovno prebedela marsikatero noč, saj sem čas in mir za pisanje diplome v večini imela ponoči. Pa vendar, po trnovi poti sem prišla do dneva, ko sem ponosno držala listino o diplomiranju v svojih rokah in ves svet je bil moj. Ta diploma mi je pomenila verjetno več, kot olimpijcu zlata medalja. No, ali pa vsaj isto. Toliko solza, krvi, znoja, strahu, truda in zdravja sem morala vložiti in uspelo mi je.
Storim zame pomemben korak – odselim se
Po tem je nekako življenje steklo, družila sem se z prijatelji, kdaj smo šli na kak potep, pomagala sem doma in z januarjem 2017 nastopila svojo prvo službo v šoli. Uživala sem v službi, po treh mesecih pa sem se odselila na svoje.
Stresna selitev, cela paleta občutkov, ki sem jih relativno obvladovala (s tem mislim pridno potlačila v podzavest), uživanje na svojem, služba in naposled obdana z ljudmi, ki jih imam najraje. Mir in svoboda.
A služba odpre stare rane in boj se ponovi
Druga polovica leta je prinesla težje delovne pogoje, služba je postala moj bičar, kajti v meni so se začele odpirati stare travme in nepredelani vzorci in dogodki. Enoletna pogodba o zaposlitvi je potekla, ostala sem brez službe. Nekaj mesecev je še šlo, aprila 2018 pa sem se psihično sesula, sledilo je tudi telo. Zopet sem bila tik nad tem, da me pogoltne tema. Okrepili so se občutki omotičnosti, pogosto se mi je vrtelo in zopet sem padla v star in poznan vzorec samoosamitve. Na trenutke je bila moja tesnoba tako močna, da nisem upala niti do bližnjega parka, od stanovanja oddaljenega zgolj 100 metrov. Obupno sem se počutila, tako fizično kot psihično.
Tesnoba, moja stara znanka, me je zopet objela. Pojavljali so se isti simptomi kot leta pred tem, tudi medicinska stroka ni spremenila napotkov. Torej je ponovno bilo vse na meni, da se postavim na lastne noge. Moj boj je bil peklenski, toliko truda in energije sem morala vložiti v premagovanje tesnobe pred skoraj vsakim sprehodom v meni ljub park, da bi najraje obupala. Pa nisem. In počasi je bilo bolje, korak po korak sem zopet našla samozavest, da zmorem, da sem v redu, da ni nič narobe. Po nekaj mesecih sem zopet prišla v svoje čevlje, ko se mi ni podrl svet zgolj ob misli, da me oče vabi na izlet.
Zdaj si dovolim biti JAZ
Te izkušnje in čas, ko nisem bila obremenjena s službo, so mi dale moč in priložnost, da sem začela delati na sebi, topiti stare vzorce, spuščati preteklost, odpuščati, vaditi hvaležnost, predvsem pa sem se naučila, kako zadihati in včasih samo dihati. Dihati, se pomiriti in izpustiti nadzor ter verjeti, da je vse tako, kot mora biti.
Lahko rečem, da danes že kar dobro poznam mojo staro prijateljico Tesnobo, ki vsake toliko še vedno želi priti k meni in me objeti. Ampak v tem primeru sem se naučila sebičnosti in ji ne dovolim, da me ponovno odpelje v temo. Pred njo se zaščitim, še preden me objame z vso močjo. Pomagajo mi dihalne vaje, vaje čuječnosti, meditacija in sprehod v parku, kjer se zatopim v naravo in fotografiram. Misli preusmerjam z branjem, kvačkanjem, dovolim si biti jaz in uživati v tem, kar me veseli. Ta lekcija me je v življenju kar precej stala, ampak naposled sem jo sprejela. Nič ni slabega v tem, da postaviš sebe na prvo mesto, kajti pri tem ne gre za sebičnost, ampak za ljubezen do samega sebe.
Resnično sem hvaležna
Danes s hvaležnostjo v srcu sprejemam življenje in obilje, ki mi ga ponuja. Imam streho nad glavo, mir, sposobna sem se sama preživljati, lahko se ukvarjam s stvarmi, ki mi polnijo dušo in obdana sem s pravimi ljudmi. Hvaležna sem tudi za ljudi, ki so bili namenjeni, da pridejo na mojo pot in mi pomagajo, da se dvignem in poletim.
Verjamem, da bo življenje prineslo preizkušnje, da gospa Tesnoba ni pozabila name, a vem tudi, da sem bojevnica in bom vse ovire na poti premagala.
Nekaj tehnik za spoprijemanje in premagovanje tesnobe
- umiritev in sproščanje
- meditacija, joga, sprehod, film, glasba, kopel
- progresivna mišična relaksacija (Vsako mišično skupino (glava, roke, trebušna prepona, noge) stisnite za pet sekund in sprostite za deset sekund. Bodite pozorni na dihanje.)
- dihalne vaje (dihanje s trebušno prepono, RITMIČNO DIHANJE: Vdihnite skozi nos in štejte do tri. Izdihujte skozi nos in štejte do istega števila. Ne zadržujte diha. V tem ritmu dihajte nekaj minut.)
- vizualizacija (sprehajate se po gozdu, na plaži, izklopite vse rušilne misli, v misli si prikličete občutke, kakršni se vam porajajo v gozdu ali na plaži, miselno se prestavite v tisto sceno)
- vaja čuječnosti: poglejte okoli sebe in najdite 5 stvari, ki jih vidite, 4 stvari, ki se jih lahko dotaknete, 3 stvari, ki jih lahko slišite, 2 stvari, ki jih lahko vonjate in 1 stvar, ki jo lahko okušate – ta način krepi občutek nadzora v situaciji in pomaga pri umiritvi in speljevanju misli
- odvračanje pozornosti od tesnobnih misli (reševanje križanke, miselne igre – odštevajte 17 od 1000, naštejte vse predmete in živali na M …)
Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov
Foto: osebni arhiv, Insights d.o.o. in Canva.
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.