srž za.me

Ko svet vidiš v drugačnih barvah

Avtor: Nataša Grah 15. junija, 2023

Večina izmed nas se spomni otroštva kot brezskrbnega obdobja, ko nam je bila edina skrb ali bo lepo vreme in kje se bomo igrali. Vendar pa imajo otroci tudi svoje izzive, ki jih mi odrasli ne razumemo. Včasih jih ne razumemo, ker so tako posebni, redki, ne prepoznani. Katarina ima skotopični sindrom, zaradi tega in disleksije je imela veliko težav v šoli, a ko so zadevo prepoznali, se ji je odprl svet. In posledično tudi vsej družini. Ni omagala, kljub veliko slabim ocenam, kljub temu da je ponavljala 3. letnik gimnazije, kljub temu da ni prišla na fakulteto, ki si jo je želela … Sedaj pa obiskuje Fakulteto za management v Kopru, oddala je dispozicijo za diplomo, potem gre naprej. Ne ona ne družina niso obupali na poti iskanja rešitve za njene težave. Ni vse disleksija in odločba, ki jo dobijo učenci v šoli, ne reši vseh težav. Nasprotno, včasih rodi nove. Ključno je, da se slišimo, vidimo in ukrepamo. Mogoče je to ena izmed poti, da zgodbo delimo z drugimi in olajšamo pot še kakšnemu staršu, ki ne ve, kaj pravzaprav ovira njihove otroke na poti do uspeha. (op.ur.: uvod je zapisala Mateja, Katarinina mami)

Katarina – posebna, drugačna … in vztrajna

Katarina kot otrok v svojem domišljijskem svetu

Katarina je bila razigrana, vedno dobre volje, nasmejana in živahna deklica. No, vsaj takrat, ko je bila budna. Za njo so vsi vedeli, da zelo veliko spi. Kot dojenček in tudi kasneje kot otrok je zelo veliko spala. Če smo iskreni, še danes veliko spi, predvsem pa tako trdno, da jo lahko ukradeš s posteljo vred. Mogoče je bila zato toliko bolj razigrana, ko je bila budna. Kot otrok se je zelo rada igrala s punčkami, še raje pa je plesala in se šla situacijske igre. Rada je nosila različne obleke in se tako spremenila v različne vloge iz pravljic ali v kar izmišljene like. Imela je kar bujno domišljijo.

Ko je začela govoriti, je določene besede izgovarjala po svoje; na primer jagoda je bila “adekva”. Kot najstnica je razvila močno empatijo do ljudi in do živali. Zelo rada je imela vse živali, razen pajkov. Bila je športno aktivna, uživala je v smučanju, baletu, tenisu, rokometu, squashu, plesu, tudi v atletiki in predvsem v odbojki. Skakala je v višino in dosegla nekaj vidnih rezultatov v okviru šolskih tekmovanj, predvsem pa je vzljubila odbojko, kjer je trenirala v ŽOK Triglav Kranj in ŽOK Škofja Loka, kjer je bila pomemben člen ekipe. Že zelo kmalu je kazala močne ročne spretnosti, rada je risala, izdelovala določene predmete, kot so obeski za ključe, elastike oz. obroče za lase, zapestnice, … Poskusila se je tudi v pisanju grozljivk. Ima zelo dober občutek za orientacijo. Skratka imela je kar veliko močnih in različnih interesnih področij.

Je pa bilo zanjo značilno, da je imela drugačen pogled na zadeve in je zanjo nered pomenil red. To pomeni, da je imela svoje videnje na vsako stvar, zelo različno od vsakdanjega. Tudi naloge je reševala na svoj način in zelo težko je sprejela določen “naučen” način reševanja oz. pristopa k reševanju nalog ali situacij nasploh. Torej, na eni strani zelo inovativna, drugače razmišljujoča, empatična, dojemajoča za živali in zelo kreativna, uspešna v športu … po drugi strani pa zelo neuspešna v klasičnem šolskem sistemu.

”V tretjem razredu osnovne šole je varstvena učiteljica mojo mami opozorila na to, da pri meni opaža podobne znake kot pri svojem otroku z disleksijo. Na srečo je mami ta nasvet vzela resno in me peljala na preglede. Že pred tem sem imela težave v šoli, vendar je bilo zelo težko prepoznati znake bralno napisovalnih težav ali kaj drugega od tega, da enostavno rečeš, da se otrok pač ni vsega naučil. Moja družina je bila pri tem striktna in nasveta oziroma opozorila nismo ignorirali. Težave so se kazale v zamenjavi črk (npr. b-d,  b-p, k-g, …), besed in v številski nepredstavljivosti in podobno. Bager je bil zame gaber ali obratno, ko sem seštela 12 + 13 sem rekla, da je vsota 52. Če nisi pozoren, je rezultat enostavno napačen. V ozadju se skriva le zamenjava številk (25). Na podlagi pregledov sem dobila odločbo, s katero mi je bil odobren podaljšan čas pisanja kontrolnih nalog, lahko sem imela barvne podlage in še nekaj drugih olajšav. Najbolj se spomnim, da nikoli nisem mogla izkoristiti podaljšanega časa pisanja, kar so mi učitelji včasih očitali, češ zakaj ne izkoristim tega,” se spominja Katarina.

Kljub tej odločbi in pomagalom njeni uspehi niso bili blesteči, nasprotno, ocene so bile slabe, 3. letnik gimnazije je celo ponavljala. Najteže ji je bilo brati črne črke na beli podlagi ali ob določeni svetlobi. Zaradi tega jo je pogosto bolela glava oziroma ji je bilo slabo. Zaradi teh težav je Katarinina mami nenehno iskala rešitve. Ob vprašanju zakaj, je rekla, da zato, ker Katarina nikoli ni odnehala, ker se je še naprej trudila, ker je imela toliko potenciala na ostalih področjih, kot je šport, ročne spretnosti, risanje, idejne rešitve, … Predvsem pa zato, ker je vedno rekla, da bo končala gimnazijo, da bom že nekako, … Imela je nešteto inštrukcij za vse možne predmete… Pa se je komaj kaj poznalo.

”Mami sedaj reče, da sem bila kljub zelo slabim ocenam kot buldožer. Vozila me je k različnim specialistom ali strokovnjakom,… ne vem, kje vse nisva iskali pomoči. Potem pa je mamina prijateljica posredovala kontakt ene znanke, katere hči je imela podobne težave in tako smo prišli do Inštituta za skotopični sindrom in dr. Polona Kelava je takoj prepoznala moje težave. Te so bile tako intenzivne, da so na moje testiranje pripeljali strokovnjaka iz Londona. Od tega trenutka je bilo vse drugače. Ko smo našli pravo kombinacijo barvnih leč, sem čutila olajšanje, videla sem brez bleščanja, brez premikanja črk in besed, vse se je umirilo. Lažje se skoncentriram, lažje razmišljam, lažje se spočijem in umirim,” je sedaj mnogo mirnejša Katarina.

‘Moram pa priznati, da so bili vsi učitelji, svetovalna delavka in ravnateljica na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju zelo razumevajoči in potrpežljivi in me bodrili ter usmerjali k boljšim rezultatom. Mislim, da sem bila prva dijakinja s skotopičnim sindromom na tej gimnaziji. Spomnim se, kako sta starša učiteljskemu zboru predstavila ta sindrom in vsi učitelji so to vzeli zelo resno. Po tej predstavitvi so razumeli, da podaljšan čas pisanja ne pomaga, ker enostavno nisem mogla biti tako dolgo skoncentrirana. Z učitelji smo vsako leto izdelali načrt in potem so se stvari začele premikat na bolje,’ nadaljuje Katarina.

»Ko je normalno zame tuje«

Katarina na konjičku

‘Ključni dogodek, ki mi je spremenil vsakodnevno življenje, je bilo moje prvo testiranje za skotopični sindrom, ko smo uspeli najti pravilno zaporedje oz. kombinacijo barvnih leč in sem lahko pogledala skozi okno in opazovala vse barvite stavbe, nebo in drevesa ter me pri tem nobena barva ni motila / nobena barva ni bila bolj intenzivna od druge.

Moje prve besede ob tem so bile: »Mami, vidim!« In ko se obrnem k njej in očetu, sem opazila, kako jima je odleglo. Vsi skupaj smo začutili nepopisno veselje, ko smo končno našli odgovor za težave. Mami je jokala in bila presrečna.

‘Učna lekcija, ki sem jo odnesla od tega, je bila, da sem premalo komunicirala z bližnjimi. Pred tem nisem nikoli povedala, kako vidim, bila sem prepričana, da imam disleksijo in posledično zaradi tega tako vidim. Nikoli nisem razmišljala, da je mogoče še kaj drugega kot le disleksija. Pa vendar, s temi težavami sem rasla in zame je bilo “normalno” povsem tuje. Posledično nisem niti mogla prikazati “sveta”, kot sem ga videla skozi svoje oči. Res imam neizmerno srečo, da mami ni nikoli odnehala iskati rešitve oziroma odgovorov za moje probleme,’ prizna Katarina.

Spoznala je, da sta disleksija in skotopični sindrom samo en del nje, da je ne definirata in zato si je zadala, da je drugi ne bodo poznali samo kot punco z nekim sindromom. To je le del nje in vesela je, da lahko to pove na glas in ji o tem ni težko govoriti. Zaradi tega se počuti nekako bogatejša kot oseba. Je prijazna, iznajdljiva, ambiciozna, pozorna, natančna in želi doseči vse zadane cilje. Ta izkušnja jo je utrdila, naredila močnejšo in mogoče tudi pravkar uspe pomagati še komu priti do podobne rešitve.

Na srečo v športnem razredu ni bilo prostora

Katarina v elementu – odbojka.

‘Kot najstnica sem imela tudi svoje muhe, malo me je zanašalo sem in tja, vendar sem se na koncu nekako ujela. Tudi s pomočjo športa in dobre družbe v športu ter družine. Zato danes lahko tudi uspešno kajtam in smučam, saj mi zaradi ustreznih očal svetloba ne povzroča težav. Skratka – z barvnimi lečami je svet mirnejši in lepši. Si pa lahko predstavljate, da so bili trenutki, ko mi ni bilo lahko.  Sošolci so v meni včasih videli eno malo noro punco, ki kar nekaj blekne, ima slabe ocene, jaz pa sem v sebi vedno čutila, da imam veliko več, kot lahko pokažem oziroma kar se vidi navzven. Še dobro, da sem bila uspešna športnica in prijazna punca, tako da sem nekaj družbe poleg odbojkaric vseeno imela. Je pa šport v tem obdobju zelo zelo pomemben,’ nam na srce polaga Katarina.

Katarinino življenje je zdaj precej razburljivo, študira na Fakulteti za management v Kopru s svojim partnerjem, ki ga je imela srečo spoznati na srednji šoli. Zaradi omenjenih težav namreč ni uspela uspešno zaključiti tretjega letnika gimnazije in je ob ponavljanju letnika bila vpisana v njegov razred. Kot športnica s statusom na Gimnaziji Franceta Prešerna bi morala biti vpisana v športni razred, vendar po vsej sreči v nesreči v tem razredu niso imeli več prostora in zato je bila vpisana v drugi razred (njegov razred). On ji je pokazal, kakšna je prava ljubezen in jo naučil, kako imeti rad sam sebe in se sprejeti z vsemi težavami in kako lahko dve osebi skupaj rasteta. Katarina sicer priznava, da kot deklica ni razmišljala o svoji poroki ali o partnerju za celo življenje. Z njim si lahko predstavlja vse: poroko, otroke … celoten paket.

‘Trenutno mi je prioriteta zaključiti fakulteto in si s tem omogočiti zgraditi poslovno kariero in delati / ustvarjati nekaj, v čemer uživam, mi je strast,’ pravi Katarina.

Ko najdeš v tragičnem obdobju tudi kanček humorja ….

Kako so potovale črke … Vir: https://www.irlenslovenia.com/wp-content/uploads/2021/06/popacenja-2-2.pdf

Ko kaj narobe rečem in me drugi, ki me poznajo, popravijo s pravo besedo, enostavno rečem: “No, to ja! To sem mislila. Saj je isto.” V določenih primerih v moji glavi še vedno ni razlik. Eno mislim, drugo rečem. Pa se zato ne podre svet, enostavno me popravijo in gremo dalje 🙂.Še ena: Pri fiziki sem v šoli prebrala eno nalogo, kjer sem besedo “klanec” prebrala “klinc” in nikomur ni bilo nič jasno. Včasih se še vedno ujamem pri vprašanju: “Zakaj pa ti mulaš kuho?” in me spet vsi čudno gledajo. Spominja se dogodkov iz šole….’V šoli sem poleg pisnega izdelka pogosto odgovarjala še ustno, da sem jasno povedala, kako sem razmišljala in prišla do odgovorov. Prevečkrat sem enostavno zamenjala besede, zamenjala črke… V najhujših primerih določenega dela besedila enostavno sploh nisem zaznala. Enostavno ga ni bilo v vidnem polju. In posledično seveda odgovorov ni bilo ali pa so bili napačni oziroma nepopolni. To se mi zdaj ne zgodi več. Lahko vam predstavim, kako sem videla besedilo, preden sem dobila barvne leče. Besede so se premikale, kot bi se vile v obliki reke, se združevale in šle spet narazen.’

Če se izrazim barvito …

Katarina nam polaga na srce: …’Sedaj, ko se sprejemam v svoji polnosti, skušam te izkušnje prenašati naprej. Pri seminarski nalogah pri študiju vključim perspektivo oseb z disleksijo in skotopičnim sindromom in s tem želim ostalim približati to tematiko in nekako razbiti tabu o ˝mentalnih težavah”. Želim pokazati, da je oseba s to diagnozo lahko uspešna v življenju in ne gre za nepremagljive ovire, temveč je lahko nov zagon in drugačen pogled na svet. Kot so bili in še vedno so npr. Leonardo da Vinci, Napoleon Bonaparte, Nikola Tesla, Albert Einstein, Walt Disney, Agahta Christie, Gojmir Lešnjak – Gojc, Tom Cruise, …’

Prva očala z barvno lečo septembra 2021

Očala z barvno lečo, kot jih nosi sedaj. April 2023

‘Če se izrazim barvito, vidim svojo prihodnost svetlo. Navkljub velikim oviram, ki so predvsem povezane s “travmo” iz otroštva (s strani sošolcev v OŠ), sem prepričana, da bom za svoj trud nagrajena (osebna rast, lekcije, izkušnje). Nenazadnje imam ob meni podpirajočega partnerja in družino.

Sem ambiciozna, želim imeti svoje podjetje, v katerega bi rada vključila tudi svojega partnerja, si nabrala veliko delovnih izkušenj, med drugim tudi v tujini. Bralcem sporočam, da je svet z disleksijo ali skotopičnim sindromom drugačen, vsekakor bolj kompliciran, vendar po drugi strani 2x bolj barvit in zanimiv. Vsak posameznik vidi svet v svojih barvah, kar daje svetu toliko večjo pestrost.

Diagnoza vsekakor predstavlja določen šok. Vendar so ob pravem pristopu težave obvladljive, obenem pa v življenju spoznaš osebe, ki te resnično podpirajo, te razumejo in z njimi se lahko sproščeno hecam tudi ob izrečenih “cvetkah”, ko rečem kaj narobe. To se mi namreč še dandanes dogaja, ko mimogrede povem kaj takega, kar je izven konteksta. Vendar, kdor me pozna, ve, da mislim nekaj drugega kot rečem in koncu se vsi smejimo. To ti res da tiste ljudi, s katerimi si lahko res ti in si brez skrbi. Vse to nosim s ponosom in ko končno to sprejmeš, si lahko zadaš visoke cilje brez omejitev.’

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov. Tiskano revijo lahko kupite tukaj in s tem podprete navdihujoče zgodbe tudi v prihodnje. Lahko si pa izberete tudi e različico, če želite. Če vas zanima osebnostna rast in razvoj kariere v sozvočju z vašim poslanstvom, bomo veseli vašega kontakta.

Foto: osebni arhiv Katarine Vučković