srž za.me

Nisem zmogla več. Edina možnost je invalidska upokojitev.

avtor Alenka Golob 3. maja, 2020

Pride čas za boj in pride čas za odločitev, ki ni enostavna. Moja je bila povezana s tem, da sprejemem edino možnost, ki mi še omogoča življenje – in to je invalidska upokojitev. Kako se je vse začelo? S cerebralno paralizo; kot morda veste, je ta posledica možganskih krvavitev. Zaradi nepravilnega dihanja, ker možgani niso dobili dovolj kisika, sem jaz dobila krvavitve. Mami so ob mojem rojstvu rekli, da verjetno ne bom preživela, ker sem tako majhna in imam precejšne težave z dihanjem pa vendar se nisem predala. Borila sem se že prvo minuto svojega življenja. (op. ur. O Alenkini zgodbi smo pisali točno pred dvema letoma tukaj.)

Izpolnjena je moja največja želja

Borim se seveda še danes. Štiri leta minevajo, kar sem dobila možnost zaposlitve v enem izmed mariborskih podjetij. Ko sem zvedela za to možnost, sem bila zelo srečna! Pri meni res drži ta stavek: Ko si nekaj močno želiš, se ti to tudi uresniči. Imela sem res močno željo, da dobim zaposlitev. Ne da se opisati te sreče, ko ti nekdo ponudi zaposlitev in ti izpolni tvojo največjo željo. Najprej sem se 3 mesece usposabljala in spoznavala njihovo delo preko poklicne rehabilitacije.

Ker sem se izkazala in pokazala velik interes, da si res želim zaposlitve, se je delodajalec odločil, da me julija 2016 zaposli za 18 mesecev preko programa Prvi izziv 2015, ki je potekal preko Zavoda za zaposlovanje. Seveda sem svoje delo zavzeto in skrbno opravljala še naprej, saj mi je takrat še zdravje dopuščalo, da svoja administrativna dela opravljam 8 ur. Po 18 mesecih, ko je zaposlitev preko tega programa prenehala se je delodajalec odločil, da mi podaljša pogodbo za 4  ure, ker je bil z mojim delom zelo zadovoljen. Ko sem začela opravljati delo za 4 ure, sem ugotovila koliko manj moja hrbtenica trpi zaradi sedečega položaja, saj sem sedela 4 ure manj.

Bolečine začnem premagovati s tabletami …

Alenka: brez gibanja ne gre

Poleti 2018 se je moje zdravstveno stanje s hrbtenico tako poslabšalo, da sem komaj 4 ure zdržala v službi.  Kljub temu da mi je delodajalec v celoti prilagodil delovno mesto (mizo, ki jo lahko dvigujemo gor in dol, da lahko delo opravljamo sede ali stoje) sem svoje delo komaj opravljala. Do oktobra 2018 sem pridno hodila na delo kljub hudim bolečinam. Na žalost sem sredstva proti bolečinam jemala ves čas. Zelo težko sem se spopadala z bolečinami, saj so vztrajale ves dan in tudi skoraj vso noč.

Sredstva proti bolečinam so mi pomagala le nekaj ur in takrat sem lahko koliko toliko opravljala svoje delo. Zaradi bolečin ponoči nisem bila naspana, kar mi je predstavljalo še dodaten problem. Vendar sem bila kljub bolečinam in nenaspanosti dobre volje in svoje delo sem seveda opravila kvalitetno. Čeprav je bilo res zelo težko. Vsako jutro sem vstala dobre volje in šla z velikim veseljem v službo. Že pot do službe je predstavljala velik napor, saj sem hodila na avtobus. Svoje delo sem v službi kvalitetno opravila, saj nisem želela, da se moje zdravstveno stanje kaže na opravljenem delu. Kljub temu da mi je delodajalec velikokrat rekel, naj ostanem doma, sem vztrajala in hodila v službo, saj nisem želela svojega dela obesiti na ramena delodajalcu.

Nezmožnost delati doživljam kot osebni poraz

Oktobra 2018 pa so bolečine prišle do te točke, ko so me morali iz službe peljati z reševalnim vozilom. Od takrat pa vse do začetka lanskega januarja sem bila v staležu. Nato sem hodila nekaj časa v službo. Pa spet nekaj tednov v staležu februarja lani. Le marca lansko leto mi je uspelo zdržati in delati cel mesec. Od lanskega maja pa sem neprekinjeno v staležu, saj ne morem več kot 15 do 20 min sedeti in ne stati. Še hoditi ne morem dolgo.

Že predlanskega oktobra, ko sem ležala v reševalnem vozilu, sem čutila, da se bo zgodila sprememba. Ko sem bila v staležu sem dneve in dneve razmišljala, kaj naj naredim, saj sem ugotovila, da svojega dela ne bom mogla več opravljati ne sede in ne stoje. To je bil zame velik poraz, saj sem zelo deloven človek. Ko hodiš v službo in si denar služiš sam, je to največje notranje zadovoljstvo, ki ga lahko imaš.

Jokam, ko sporočim odločitev »šefoma«

Preden sem se dokončno odločila in sprijaznila, da dela res ne morem več opravljati, sem imela tudi notranje boje sama s sabo. Veliko sem premišljevala, če je to res prava odločitev ali naj še vztrajam, ker bodo bolečine minile. Drug boj je bil predvsem to, kaj bom počela, ko bom imela naenkrat toliko časa zase. Zadnji boj je bil, kako bodo to sprejeli domači.

V začetku lanskega maja sem zbrala pogum in se dokončno odločila, da se invalidsko upokojim. Ko sem prišla v službo po prvomajskih praznikih in sem delodajalcema povedala svojo odločitev, sta me pogledala in rekla, da sem se pravilno odločila, saj tudi onadva vidita, da dela resnično več ne morem opravljati. Med govorjenjem, da sem sprejela odločitev in se bom upokojila, so mi tekle solze v potokih. Še delodajalca sta imela solzne oči, saj sta vedela, koliko mi je pomenilo, da imam službo.

Ostajam optimistična in rišem načrte za prihodnost

Alenka ohranja
nasmeh in optimizem

Žal se je življenje grdo poigralo z mano, vendar sem ostala pozitivna, saj sem naredila vse, kar sem lahko. Kljub temu da sem dobila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, sem znala pretehtati, kaj je v življenju pomembno. Zame je to zdravje in ne služba za nedoločen čas. Če nimamo zdravja, nimamo ničesar. Zdravje sem znala postaviti na prvo mesto in danes vem, da sem naredila prav. Odločila sem se, da se bom invalidsko upokojila in uživala življenje ter si tako ohranila zdravje, da bom še lahko čim bolj dolgo samostojna in neodvisna od drugih ljudi.

Hvala bogu sem imela razumevajoča delodajalca, ki sta mojo odločitev zelo dobro sprejela in mi tudi pomagala pri upokojitvi, saj sta tudi sama videla, da dela ne morem več opravljati. Trenutno lahko počnem stvari, ki hrbtenice ne obremenjujejo preveč. Vsak drugi dan pridno izvajam vaje, ki so mi jih pokazali v bolnišnici, in hodim na krajše sprehode. V prihodnosti pa načrtujem opravljati kakšno prostovoljno delo ter vključitev na tečaj šivanja ali kvačkanja. Čeprav ne morem več delati, ostajam optimistična in polna energije za naprej, da bom lahko uživala življenje.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov

Foto: osebni arhiv