Marec 2020 – marec 2021. Leto življenja. Life in a Year. Naslov ni naključen. Tako je naslov najnovejšemu (2020) filmu slovenskega režiserja Mitja Okorna, ki ga je posnel v Hollywoodu. Film o mladostniški ljubezni in umiranju; film o drobnih trenutkih, ki dajejo življenju smisel; film o šoli, ki ji rečemo življenje. Vendar ne bomo razmišljali o filmu (morda sem in tja), pač pa o letu življenja, ki smo ga preživeli (nekateri žal tudi ne). Vsekakor je bilo leto zelo posebno. Leto, ki ga je zaznamovala pandemija. Kako smo ga preživeli? Je prav, da gre čimprej v pozabo? Morda pa je bilo vendarle dragoceno, saj smo se marsičesa naučili. Kot učitelji, učenci, sleherniki. To je bilo res »leto življenja«.
Potrebujemo drug drugega
Ko smo sredi marca lani padli v prvi lockdown, je med nami nenadoma zazevala razdalja, ki je prej nismo poznali. Čez noč smo se preselili v virtualna okolja. Kot učitelj sem se spoznal s šolanjem na daljavo: zoom, teams, skype; praktično delo; konference, sestanki, razredne ure; sesutje in zmrzovanje internetnih povezav; spletne učilnice; računalniška oprema in improvizacija, improvizacija, improvizacija. Posebna zgodba je bilo preverjanje in ocenjevanje. Nekateri učitelji so z
Likalna deska je lahko tudi pisalna miza
različnimi postopki nadzora to do skrajnosti zakomplicirali. Izobraževanje zares deluje na medsebojnem zaupanju, nadzor in kontrola ubijeta željo po znanju in učenju. Pa kaj, če je kakšen dijak računalnik in steno polepil z listki – mar ni to že proces učenja?
Marsikatera družina se je znašla v prostorski stiski. Če hkrati na daljavo dela več družinskih članov, se lahko zgodi prostorski ali podatkovni mrk. Potrebno se je dogovoriti, pomagati drug drugemu. No, meni se je zgodilo, da sem občasno videokonference vodil kar iz računalnika na likalni mizi (ste vedeli, da se lahko uporablja za ta namen?). A to je še najmanjši problem. Morda zveni nenavadno, a ločitev nas je marsikje še bolj povezala. V družinah, v razredih, v delovnih okoljih. Z »mojimi« dijaki, z razredom, v katerem sem razrednik, smo se po prvem lockdownu srečali šele zadnji šolski dan, 24. junija 2020. Šli smo »na kavo« in se pogovarjali. Res je bilo fino. Potrebujemo druženje, potrebujemo drug drugega.
Učenci smo vsi enako
V zadnjem času je veliko govora o posledicah šolanja na daljavo. Številni učitelji in stroka ugotavljajo, da imajo učenci in dijaki »luknje v znanju«. Kot da je znanje nekakšen kos sira; nekatere vrste so »cele«, druge pa polne lukenj. In te luknje je treba nekako zapolnili. To je nesmisel. Spomnim se, da sem nekoč na koči na planini Uskovnica prebral zapis: »Učenci smo vsi enako«. Res smo. Šolanje na daljavo je bila šola za vse. Ne moremo zdaj reči, da imajo učenci luknje v znanju. Saj tudi večji del učiteljev ni imel pojma o videokonferencah in šolanju na daljavo. Celo številni videokonferenčni programi so se sproti spreminjali in razvijali.
Kotički za poučevanje so povsod
Spomnim se, da me je malo bolj »živahen« razred prisilil, da se med samo uro naučim začasno povsem izključiti zvok, saj so mi priredili pravi »zvočni žur« ter izklapljali zvok drug drugemu. Na koncu je bila to dobra ura; vsi smo se nekaj novega naučili. O spoštovanju do drugega, o potrpežljivosti in poslušanju ter o tehničnih nastavitvah programa za videokonference. Learning by doing. Večplastna lekcija.
Naše »leto življenja« je bilo v resnici neverjetno ustvarjalno; čez noč smo preklopili na videokonference, spletne učilnice, spletne kvize in podobno. In to pogosto z navodili preko telefona. Ni bilo lukenj v znanju, temveč šola par excellence, za učence in za učitelje. Celotna generacija se je ogromno naučila – stvari, ki jim bodo v prihodnosti še kako prav prišle. Saj smo ves čas poudarjali pomen digitalizacije ter prilagodljivosti na nove situacije, mar ne?
Ko je pozitivno negativno
A poleg skupnih problemov smo naše »leto življenja« doživljali tudi vsak na svoji, osebni ravni. Sam pri tem nisem bil izjema, 15. septembra so mi potrdili okužbo s koronavirusom. To sicer sploh ni kakšna posebna novica. A pred pol leta je (še) bila. Moram priznati, da me je novica sprva kar pretresla. Pozitiven? Pa saj dotlej nisem nikogar poznal, ki bi zbolel. Po vseh klicih iz službe, NIJZ, kolegov, sorodnikov sem bil popolnoma izčrpan. Poleg tega sem v »kužnem obdobju«, a še brez znakov, obiskal bolnega očeta v domu starostnikov, hodil sem v službo, kjer je marsikdo iz rizične skupine … Koga vse sem okužil? Kar nekaj dni sem bil pod precejšnjim stresom.
Ker kar precej pišem, sem »novico« objavil tudi na družbenem omrežju. Nekateri odzivi so me naravnost šokirali. Raje ne bi razpravljal o tem. Skorajda krivega sem se počutil, da sem sploh kaj objavil, oziroma da sem sploh zbolel. Morda pa je res, da teorije zarote vzniknejo iz strahu, nezaupanja in neznanja, potem pa je najhujši sovražnik vsakdo, ki ta »prepričanja« ogroža. Pri sedanji epidemiji je na preizkušnji marsikaj, predvsem pa naše zaupanje v znanost (medicina, genetika, biotehnologija), ekonomski sektor (farmacevtske korporacije) in seveda v politiko, katere prava funkcija bi morala biti upravljanje države v dobro državljanov (seveda bi se o tem dalo razpravljati, a to je že druga zgodba). V resnici nihče, tudi najstarejši med nami, nima izkušenj pandemije.
Smo postali preveč sebična družba?
Ne vem, morda naključno, ali pa tudi ne, se mi je ravno v vsej tej zmedi bolezni, krivde in nerazumevanja, na profilu družbenega omrežja pojavila misel oziroma nauk duhovnega učitelja Sathje Sai Babe: »Ljubi vse, služi vsem.« Morda pa je to ključno spoznanje, ki nam ga ponuja koronakriza? Smo postali preveč sebična družba?
Konec oktobra mi je umrl oče (ne zaradi koronavirusa), pogreb pa je potekal ravno v času najbolj trdega lockdowna. Slovo v miru in tišini.
Ko je negativno pozitivno
Na podlagi ustavne pobude zakonitih zastopnikov dveh učencev, starih sedem in devet let, ki obiskujeta osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami, smo se januarja letos spet lahko vrnili v šolo. Kako dragoceni trenutki. Učenci, učitelji, vzgojitelji in vsi drugi – vrnitev nas je v veliki večini razveselila. Eden od dijakov je celo dejal, da bi nosil tudi dve maski hkrati, samo da je tukaj, in to dijak, ki prej sploh ni maral šole. Res smo lahko srečni. Res potrebujemo drug drugega. Stroji so pripomoček, a človeške bližine ne morejo poustvariti.
A potrebno se je bilo tedensko testirati in ker delamo z rizično populacijo, smo imeli že kmalu tudi možnost cepljenja. Spet dileme, vprašanja, dvomi. Kaj vnašamo v telo? Morda pa bi morali vprašanje postaviti drugače? Kaj pa razni prehranski dodatki, gensko spremenjena živila, kreme, »naravna« zdravila itd.? Pa onesnažen zrak, ki ga vdihujemo s kaj-vemo-kakšnimi delci; pa mikroplastika v hrani in vodi? Zakaj potemtakem takšen dvom ravno v znanstveno razvita cepiva, ko nam je za vse ostalo umetno očitno kaj malo mar? Nisem preveč pomišljal in sem se cepil (tokrat tega na družbenem omrežju nisem delil s publiko; včasih je dobro ohraniti malo miru). Saj konec koncev je cepljenje kolektivna stvar, ne samo stvar posameznika. Če zaščitim vsaj enega mladostnika, se je splačalo, pa četudi je zame tvegano.
O življenju se učiš, ko ga živiš
Res je bilo leto življenja. Vsi smo se veliko naučili. Morda smo kot družba postali bolj sočutni, se naučili deliti, skrbeti za druge. Morda bi morali namesto učenja informacij in podatkov več poudarka nameniti vsebini življenja. Kdo smo? Kakšni smo? Namesto iskanja »lukenj v znanju«, začnimo iskati resnično znanje. Tako, ki nam bo resnično koristilo – zase in za druge. O tem, kako ohraniti okolje, kako rešiti globalno revščino in lakoto; migracije itd. Naučiti se moramo uporabe novih tehnologij, a tako, da one služijo nam, ne mi njim. Morda smo si v tem »letu življenja« vsi zaslužili petke ali desetke (morda ne ravno politiki). Naj zaključimo tam, kjer smo začeli: na koncu filma Life in a Year:
»Vsi mislijo, da te umiranje nauči nekaj o življenju, vendar se motijo. O življenju se učiš, ko ga živiš. Vem to, da je vsak trenutek, tvoj trenutek. Nekateri trenutki so neprijetni, nekateri so lepi, strašljivi ali pa čudaški. Toda tvoji so. Ceni jih. Življenje ni preprosto. Če pa se naučiš znebiti lastnih strahov in pričakovanj drugih, je nagrada tvoje življenje.«
***
Revijo in portal Navdihni me ureja in izdaja podjetje Insights, družba za odkrivanje in razvoj potencialov d. o. o.
Foto: osebni arhiv
Komentarji
Vpišite vaš komentarŠe ni vpisanih komentarjev.
Bodite prvi in vpišite komentar.