Ljubezen do otroka premaga ovire drugačnosti

Ljubezen do otroka premaga ovire drugačnosti

Ljubezen do otroka premaga ovire drugačnosti

avtor 17. avgusta, 2021

In je prišel. Popolnoma nepričakovano, v naš svet. Luka. Ko se sedaj oziram nazaj, mi je vse jasno. Jasno, zakaj se je ta fantek, mali, tako zelo veliko jokal. Starejši bratec je bil veliko manj jokav. Zdravnici sem rekla, da ne vem, kaj je z otrokom, ker tako veliko joka. Pa mi je dejala, da taki pač so dojenčki. Kasneje sem izvedela, da je bilo zanj in za njegove možgančke vsega preveč. Čisto preveč vtisov.

In naš fantek je rastel. Govoril dolgo, dolgo ni. Ko je bil star že skoraj tri leta, je začel tvoriti besede, stavke. A izgovorjava je bila zelo slaba. Šele čez eno leto smo ugotovili, da fant slabše sliši. Na pregledu je postalo jasno, da zares slabo sliši. Tega sploh nismo opazili, ker ko smo Luki govorili, nam je normalno odgovarjal. Bral je z ustnic. Za vse je  bila kriva povečana žrelnica. Ko so jo odstranili, je Luka spet slišal.

»Potebuje le vajo, gospa« (a v resnici ima disleksijo in motnjo pozornosti)

Luka ob vstopu v šolo

Sedaj smo lahko intenzivno delali na govoru, ki je bil res zelo slab. Februarja tistega leta, ko je Luka začel hoditi v šolo, sem si ga pogledala. Vadila sva in vadila, a barv si Luka ni zapomnil. Štela sva prstke in štela, a do 5 je šlo, na drugo roko preskočiti in nadaljevati s 6 pa ne. Prosila sem za pregled pri psihologinji. Ta ga je pogledala in samo rekla, da je pač potrebna vaja. A v meni je bil še vedno dvom.

In je prišel prvi šolski dan. In kmalu po začetku je bilo jasno, da ima Luka težave. Črke, Številke, barve. Da ne govorim o pozornosti. Barve sva speljala. A le kako naj speljeva črke, številke? V šoli so le rekli, da težave so. Šele prijateljica nas je opozorila, da naj gremo naprej. In smo šli. Na lastno pobudo smo šli v svetovalni center. Tam so nas postrani gledali. Mama je sama prišla, ker ima menda fant težave. Psihologinja ni pozabila vedno znova in znova poudarjati, da Luka ni neumen. Seveda ni! To sem tudi sama vedela. A nekaj težav pa le ima. Dobili smo odločbo. Eno uro dodatne pomoči in prilagoditve. Luka ima disleksijo in motnjo pozornosti.

Še več vaj in zdravila! (a specialni pedagog ugotovi, da ima Luka res probleme)

V šoli je dobil specialno pedagoginjo. Njemu in nam je nalagala še in še nalog. Delali smo in delali. Vadili smo in vadili. Nikoli ni bila zares zadovoljna. Na sestankih je bilo vedno eno in isto. Z njene strani, da fant ne zna. Ne zmore. Da je pozornost res velikanski problem. Sicer je njegova razredničarka vedno znova povedala, da minimalne standarde doseže. Torej, tako zelo hudo le ni.

A specialna pedagoginja je vztrajala. Potrebna bodo zdravila! Potreben bo Ritalin! Naročili smo se pri psihiatrinji. A nama z možem ni dalo miru. Na tablete? To pa ne! Tudi psihiatrinja se je strinjala, da še počakamo. Hodili smo na preglede k psihologinji, logopedinji in specialnemu pedagogu. Tablet nismo dobili, a že prvo uro po izdani odločbi o pomoči, je z Luko delal specialni pedagog v svetovalnem centru, kot že nekajkrat prej, in so mu ušle besede: Samo vaš fant ima res probleme.

Delajte več vaj! (toda bolečine našega Luke so zaradi pritiska vedno večje)

Takrat sem videla, da me v bistvu nihče ni resno vzel, ker pobuda za usmerjenje ni prišla s strani šole, ampak z moje strani, s strani matere. Po nasvetu specialnega pedagoga smo takoj podali vlogo za novo odločbo in dobili še dodatne ure pomoči.

V šoli pa vse nespremenjeno. Fant premalo dela, fant premalo zna. Vadili smo, delali. Po cele popoldneve smo delali vaje za koncentracijo, vaje za možgane, vaje za pisanje, vaje za branje. Pritisk je bil za Luko preprosto prevelik. Ni zmogel. Pogosto je tožil, da ima glavobole. Včasih se je po tleh zvijal od bolečin. Hodila sem k zdravnikom, različne preglede smo dali skozi. Nič. Vse je bilo v najlepšem redu. Več kot očitno je bilo vse na psihični bazi. Šla sem v šolo in povedala specialni pedagoginji in psihologinji, da ima Luka glavobole, ki so psihičnega izvora. Dobila sem le odgovor: A zdaj pa še to!

Luka je nadarjen! (in program naj prilagodi šola)

V tem času se je pri najinem četrtorojenemu kazalo, da ima podobne težave kot Luka. Sicer je bil še v vrtcu, pa vendar. Fant tudi ni govoril, čeprav je bil star že 3 leta. In smo dobili logopedinjo zanj. Iz zavoda za gluhe in naglušne. Pogovarjali sva se tudi o Luki in o vseh težavah. Ona mi je omenila, da bi ga morda prešolala. Na zavod za gluhe in naglušne. Imajo prilagojen program. Morda bi mu pa tam bilo lažje. Zrihtala nam je pregled pri tamkajšnjem psihologu. Takoj smo se odpravili tja. Z upanjem, da bomo našli šolo, kjer bo pritiska manj. Kjer bo Luka lahko vsaj malo zadihal.

V šoli sem omenila možnost, da Luko prešolamo. Po pregledu na zavodu in pogovoru z nama je psiholog prišel do ugotovitve, da Luka ni za na zavod. Rekel mi je, da če bi bil on sam tako nadarjen, kot je Luka, bi bil zelo vesel. Težave, ki jih pa imamo, pa mora šola rešiti. Sicer obstaja možnost, da Luko sprejmejo, zaradi glavobolov in pritiska, a on to res odsvetuje, ker bi fant le nazadoval.

Specialna in psihologinja gresta v »zrak« (psiholog pa jima da »dvojko«)

In sem šla v šolo, da Luka ostane. In čeprav iz strani šole nikoli ni prišel predlog za prešolanje, sta šli specialna pedagoginja in psihologinja v šoli v zrak. Da Luka tukaj, na navadni osnovni šoli, ostati ne more. In so zahtevali sestanek s psihologom na zavodu. In smo šli. Vsi. Še sedaj vidim, kako so vse razlagale, kakšne težave ima Luka in da ga je nujno potrebno prešolati. Psiholog iz zavoda je lepo vse poslušal, na koncu odprto mapo zaprl z besedami, lepo, da se strinjamo, da Luka ostane pri vas!

Šok. Pred zavodom se je neuradni del sestanka nadaljeval. Psihologinja in specialna pedagoginja nista in nista prenehali govoriti, da Luka ne more ostati v navadni osnovni šoli. Da ne zna, ne zmore. Nikoli ne bo speljal šestega razreda, kaj šele, da bi uspešno končal osnovno šolo. Več kot eno uro smo stali na parkirišču. Midva sva ves čas poslušala samo to, kako iz našega fanta nič ne bo. Tudi glavobol je bil naenkrat silno pomemben. Da že zaradi glavobola je potrebno otroka prešolati. A midva sva vztrajala. Luka bo ostal na šoli! Sva pa zahtevala, da se zamenja specialna pedagoginja.

Ko se Luka odloči … to tudi izpelje

In potem je Luka šolanje vzel v svoje roke. Prej sva mu midva brala snov. Posnela na diktafon. Da mu ni bilo potrebno brati, ampak je samo poslušal. Sedaj je za vse poskrbel sam. Po začetnem strahu sva z možem videla, da Luka z lahkoto spelje vse sam. Naučil naju je, da če reče, da zmore, potem zmore. Ko me je kdaj nova specialna pedagoginja poklicala, da je problem, da je negativna ocena, da je potrebno ne vem kaj vse, je Luka vedno le rekel, speljal bom. In je. Ni si več pustil diktirati, kaj in kako naj dela.

Spomnim se angleščine. Angleščina je za dislektike res velika, velika težava. Že slovenščino komaj berejo, pišejo, razumejo. Potem pa pride tuji jezik, kjer se spet vse drugače piše, bere, izgovarja. Kdaj je pri angleščini dobil negativno oceno. Bala sem se, sekirala, kako bo to popravil. Pa sem pogosto dobila sporočilo e-asistenta, da je ocena popravljena. Ko vprašam Luko, zakaj vendar ni nič povedal, če je mene vendarle tako skrbelo, kako bo popravil. In vedno znova mi je rekel: Če rečem, da bom popravil, bom!

Prva pravi: premalo nadzora, dela, vaj … (a Luka zmore vse)

Speljali smo peti, šesti, sedmi, osmi in deveti razred. Nova specialna pedagoginja sicer ni bila tako negativno usmerjena kot prejšnja, a na sestankih je znala psihologinja ozračje vedno napeti. Vedno znova smo delali premalo. Vedno so bile pripombe, da je vsega premalo. Premalo dela za šolo, premalo nadzora staršev, pač, vsega vedno in skoz premalo.

Ko me sedaj druga psihologinja uči in mi govori, da morajo biti otroci samostojni, da morajo sami znati, se mi zdi, kot da imam druge otroke v drugi galaksiji.

Prav nobene podpore šole pri Lukovi odločitvi za poklic

Potem se je odprlo vprašanje, kam bo Luka šel po osnovni šoli. Luka je rad delal z otroki. Užival je v njihovi družbi, znal jih je animirati, jih zabavati in jih usmerjati. Odločil se je, da bi šel na predšolsko vzgojo. To je seveda povedal tudi v šoli. In tam so šli spet v zrak. To pa ne! Nikakor Luka ne more iti na predšolsko vzgojo. Ker v Ljubljani je na predšolski vzgoji po navadi omejitev vpisa. On bi lahko gor prišel, ker ima odločbo, a psihologinja je bila strogo proti. Da tja bodo prišli samo učenci, ki imajo štirice in petice, Luka ima pa tudi slabše ocene.

Pa sem ji razložila, da Luka daje toliko od sebe, kot se zahteva za 2. Pri matematiki, fiziki, kemiji pa sploh problemov nima, ker je čisti naravoslovec. Pri predmetih, kjer je potrebno učenje, lahko kdaj dobi tudi slabšo oceno, a to ne pomeni, da ne bi zmogel več. To je dokazal vsa leta. Ampak psihologinja je vztrajala, da Luka ni za tja! Vsi drugi bodo znali našteti antična mesta, Luka jih pa ne bo znal! Osupla sem stala na drugi strani telefona, ko mi je razlagala o antičnih mestih. Resno? Antična mesta? Ko bi vsaj angleščino izpostavila, ali kaj drugega. Ne. Nadvse pomembna antična mesta!

Posebni specialni prijemi: vsak dan en A4 format vaje za angleščine

Potem sem bila klicana na izredni sestanek s specialno pedagoginjo. Tudi ona je vztrajala, da Luka ne sodi na predšolsko vzgojo. Potem mi je dejala, da naj Luka dokaže, kako zelo si želi iti na predšolsko vzgojo. Naj dela vsak dan en A4 format vaje za angleščino. Jaz sem jo samo gledala in se spraševala, če se to resno dogaja. Kakšen strokovni pristop pa je to?

Ker sem vedela, da če se otrok z odločbo vpiše na šolo, kjer je omejitev vpisa, gre vse skupaj čez komisijo. Seveda podajata svoja mnenja specialna pedagoginja in psihologinja.  Ker sem specialni pedagoginji odločno rekla, da Luka teh vaj ne bo delal, ker bo hotel vedeti razlog, zakaj bi jih moral, pametnega razloga pa ni, si nisem obetala pozitivnega poročila za komisijo.

Šel je od doma, da zaživi svoje sanje

Vedela sem, da je seveda po Sloveniji več šol, ki ponujajo srednješolsko izobraževanje predšolske vzgoje in tako sem šla iskat, kam bi Luka lahko šel. Na informativne dneve smo se zapeljali v Ajdovščino, v Celje in v Maribor. Luka se je odločil za Maribor. Šola mu je bila všeč, še bolj pa dijaški dom. Tako se z Ljubljano, sicer oddaljeno lih 15km, sploh nismo več ubadali.

Pred vrati je bil prvi september. Meni kot mami se je trgalo srce, ko sem fanta naložila v avto in smo krenili proti Mariboru. Luka je bil vedno zapečkar. Še v šolo v naravi ni rad šel. Najraje je bil doma. In sedaj je šel. Od doma. Zato, da bo lahko izpolnjeval svoje sanje.

Luka maturira v poklicu, ki ga je izbral. Sanje so tu.

Luka ob uspešno dokončani maturi

Prišel je prvi sestanek s šolsko psihologinjo. Malo je bila v skrbeh, ker je v poročilu o Luki pisalo, da ne dela domačih nalog. Kar pa ni bilo res. Seveda kdaj ni imel naloge. A to nikoli ni bilo izpostavljeno kot težava pri govorilnih urah. Ker večino je pa le naredil. Le zakaj je to napisala psihologinja iz osnovne šole? Kakor koli že, obljubila sem psihologinji, da kakor bi se izkazalo, da Luka ne dela domačih nalog, naj sporoči in se bomo s fantom pomenili. Ni klicala. V štirih letih nikoli zaradi domačih nalog.

Kmalu se je izkazalo, da Luki šolanje ne dela nobenih težav. Sestanki so bili le formalnost. Luka je končal prvi letnik in drugi. Luka je končal s prav dobrim uspehom tretji letnik. In Luka je brez večjih težav zaključil četrti letnik, s prav dobrim uspehom. Na maturi je imel same petice in štirice.

Luka je zmagal.

******

 

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: avtorica besedila

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.