Manuela … s katero drži vesolje

Manuela … s katero drži vesolje

Manuela … s katero drži vesolje

avtor 8. januar, 2018

Si lahko predstavljate, da se vaš tako zelo zaželen in težko, z zdravniško pomočjo spočet otrok, rodi pri šestih mesecih, težak vsega 740 gramov? Dolg vsega 33 cm? Kako bi se soočili s situacijo?

Manuela je španska inačica ženske oblike imena Emanuel, kar v hebrejščini pomeni “Bog z nami”. V njenem primeru to zagotovo drži. Kako bi sicer lahko preživela vse preizkušnje, pred katere je bila postavljena in ohranila pozitiven odnos do življenja, ljudi, toliko življenjske energije in pridobila življenjsko modrost, ki me ob njej vedno naredi ponižno?

Spoznali sva se v porodnišnici. Njen Domen se je rodil pri šestih mesecih. Tako majhnega otroka v živo še nisem videla… dolg je bil komaj za laket.

»Podrl se mi je svet. Pripravljala sem se za porod v vodi, v Postojni, a mi je pri 5 mesecih in pol sredi noči odtekla voda. Bila sem prestrašena in povsem nevedna, kaj me čaka. V bolnišnici nisem dobila nobene informacija, razen da se plodovnica obnavlja in da bodo skušali nosečnost obdržati. Šele pediatrinja, ki mi je povedala, da takšni otroci lahko preživijo in da sem zanj zelo pomembna, me je za silo postavila na noge.«

Vedno si je predstavljala, da bo imela veliko otrok. A je naneslo, da je dobila samo enega, ki jo je zahteval celo. Pri nedonošenčkih z manj kot kilogramom teže je zelo težko napovedati, kakšne posledice bo imel toliko prezgodnji porod in kakšne motnje lahko imajo. Njej jih je z matematično natančnostjo (in brez vsakega sočutja, bi rekla) naštel zdravnik, ko jo je mož prvič po carskem rezu na vozičku pripeljal pogledat sinčka. Omedlela je in naslednjih 24 ur prejokala. Zdelo se ji je brezizhodno, saj je ob tem, ko je videla drobno bitjece, že pred zdravnikovim »udarcem« pomislila, da je nemogoče, da bi preživel. A mama se ne vda.

»Mama zmore vse. Takoj bi podpisala, da mi lahko na živo odtrgajo roke in noge, samo da bi bilo z Domnom vse v redu.« (v joku)

»Kadar je človek v življenjski stiski, živiš za tiste majhne trenutke, saj daleč naprej niti ne upaš pogledat. Naši obrambni mehanizmi pa ti ne dovolijo videti realne situacije.«

Naslednji dan je šla znova k sinu in videla, da ima zelo dolgo življenjsko črto. Te slamice se je oprijela. Borka se je spet zbudila. Teden dni je trajalo, da so ji ga dovolili pobožati skozi odprtine za roke. »Kengurujčkanje« si je morala izboriti. To je bila prva dobljena bitka. Naslednja bitka je bila fizioterapija. Namesto nekajkrat tedensko, kot bi bilo potrebno, je dobila par terminov na mesec.  Voljo ji je vlila izkušena fizioterapevtka Majda Benič, ki ji je napovedala, da bo še vse v redu in jo naročala na terapijo na 2 do 3 dni.

Na praznovanju svojega 30-tega in Domnovega prvega rojstnega dne se je soočila z dejstvom, da njen otrok zelo zaostaja za vrstniki. Niti glavice še ni pošteno dvignil, kaj šele plazil, sedel ali celo hodil. Spet se je sesula. Za na psihiatrijo je bila, pravi. Na srečo mož ni bil dovolj odločen, da bi jo peljal, saj je vprašanje, kako bi se končalo. Ko je nehala obupavati, je začela sina forsirati, da bi na silo nadoknadila zaostanek. Seveda brez uspeha in ko je obupala, je Domen sam od sebe naredil nekaj slonjih korakov. Ugotovila je, da bo napredoval s svojim tempom. Da mora spustiti.

Bil je poseben otrok. Pri dveh letih in pol je prepoznaval vse znamke avtomobilov, tudi ponoči, po lučeh, ne da bi ga kaj posebej učili ali spodbujali. Brez težav sledil lutkovni predstavi tudi uro. Ko je skupaj z očetom gledal na televiziji Mr. Beana, se je smejal na vseh pravih mestih, kot odrasel. Diagnozo hiperaktivnosti so hitro ovrgli.

Ko je bil Domen star 4 leta, sta se starša ločila. Malo pred tem so se preselili v hišo, ki so jo kupili nedokončano in jo dokončali. Najbrž ni treba poudarjati, da je bila Manuela motor projekta. Da je lahko poplačala družinske dolgove, je hišo prodala, si ostanek razdelila z bivšim možem in kupila majhno stanovanje, v katerem sta živela z Domnom naslednjih 11 let. Odločila se je, da sta družina zdaj onadva in bosta vse pomembne odločitve sprejemala skupaj.

Pred nekaj leti jim je stanovanje pogorelo. Domen v šoli ni povedal nič. Ko ga je učiteljica vprašala, zakaj ne, je mirno odvrnil: »Zakaj pa? To bo moja mama vse zrihtala«.

Ko je šel s 7 leti v osnovno šolo, je, oborožena z napotki iz rehabilitacijskega centra Soča, razredničarki povedala, kakšne prilagoditve potrebuje in da bodo morali tesno sodelovati. »Tudi če vi ne boste želeli sodelovati z mano, bom jaz sodelovala z vami.« Pred tem je uspešno odbila poskuse, da bi Domna vpisali v šolo s prilagojenim programom. Osnovno šolo je končal s prav dobrim uspehom, ob dejstvu, da 2 celi leti, v 4. in 5. razredu, ni imel nobenih prilagoditev, ker razredničarka preprosto ni spoštovala odločbe, Manuela pa kljub prizadevanjem tega ni uspela dokazati in doseči. Dokler se zanj ni zavzela pedopsihologinja dr. Dajčmanova, potem s prilagoditvami ni bilo več težav.

Pri Domnovih šestih letih je Manuela na ginekološkem pregledu izvedela, da je njen otrok dejansko čudež. Ima namreč tako deformirano maternico, da ni nobene možnosti, da bi lahko normalno donosila. Po vseh pravilih ji niti umetne oploditve ne bi smeli narediti. Pa so jo. In Domen je živ dokaz, da ima lahko tudi tako problematičen začetek srečen konec.

Danes je dijak srednje turistične in gostinske šole. Zelo rad bere, zanima ga zgodovina, je izjemno samostojen in zrel fant. Še vedno ima prilagoditve, saj njegove težave kot posledica prezgodnjega rojstva niso povsem izzvenele. Vendar je na poti do uresničitve svojega cilja – zaključiti srednjo šolo in početi stvari, ki ga veselijo.

Manuela in Domen. Mama in sin. Oba borca, oba neuklonljiva. Dokaz, da je v življenju mogoče doseči, kar si želimo, če imamo svoj cilj trdno pred očmi in si zanj vztrajno prizadevamo. Da lahko imajo tudi otroci z zelo šibkim življenjskim startom možnost preživeti, odrasti in imeti priložnost za srečo in samostojnost.

Komentarji

Vpišite vaš komentar

Še ni vpisanih komentarjev.

Bodite prvi in vpišite komentar.

Pošljite sporočilo, komentar.Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Tudi drugi podatki ne bodo v skupni rabi s tretjo osebo.