Melita Romih: zgodba neke 40-letnice

Melita Romih: zgodba neke 40-letnice

Melita Romih: zgodba neke 40-letnice

by 17. april, 2019

Vedno sem rada prebirala zapise drugih ljudi, njihove življenjske zgodbe, izkušnje, dogodivščine. Rada sem tudi pisala o njih, najraje o pozitivnih, lepih in uspešnih zgodbah. Občudovala sem te zgodbe, vsako posebej. Ko poskusiš napisati nekaj o sebi, je težko. Sem Melita, ženska, ki je pravkar stopila v četrto desetletje življenja. Sem mama treh otrok, žena, trenutno prostovoljna učiteljica telovadbe v mednarodni šoli NOVA v Skopju. Ženska, ki ji je organizacija vsakdana redni izziv, ki se srečuje z vzponi in padci, a vztraja. Skratka vsakdanja ženska in to je moja zgodba. (op. uredništva: Melita prav danes, 17. aprila, praznuje svoj 40. rojstni dan in ta prispevek je naše darilo njej in njeno nam – hvala ti!)

Borka mama in atletika sta moja svetilnika

Kot rojena Ljubljančanka iz mešanega zakona sem osnovno šolo, gimnazijo in fakulteto z nekoliko kasnejšo diplomo zaključila v glavnem mestu prečudovite Slovenije (to še posebej cenim, odkar živimo v tujini). Kljub temu da sta se starša včasih iz finančnega vidika težko prebijala skozi življenje, sta meni in bratu, lahko rečem, zagotovila lepo otroštvo. Žal se je z leti in v stiski pojavil tudi alkohol, vendar smo vse skupaj srečno preživeli. Po zaslugi moje mame Marije, borke, nenormalno močne ženske, ki je že od malih nog delala, se morala po prihodu iz vasi v prestolnico navaditi na velemesto in boriti skozi življenje.

Druga zasluga gre atletiki. Od desetega leta dalje je bil tek moja smernica, ki me je vodila skozi drugi del osnovne šole, gimnazijo in del fakultete. Poleg vzgoje so mi delovne navade, dobro organizacijo delovnika vcepili tudi redni vsakodnevni treningi. Bila sem uspešna mlada atletinja, ki bi morda lahko še dlje vztrajala za velike uspehe v atletiki. A tako je moralo biti. Navajena sem na vzpone in padce, vztrajna sem, ne odneham in se borim. Še posebej po prvi tragični izkušnji pri 20-ih letih.

Ko umrejo sanje

Ob zaključku 1. letnika študija sociologije na Fakulteti za družbene vede leta 1999 je moj oče doživel tragično prometno nesrečo. Blizu bloka, kjer smo živeli, ga je ob prečkanju izredno prometne Tržaške ceste povozil avto. Nekaj ur se je še oklepal življenja; zdravniki, kirurgi in medicinske sestre na Urgenci Ljubljana so se borili za njegovo življenje, a je nazadnje podlegel prehudim poškodbam. Šok zame, saj sem bila na očeta izredno navezana. Šok za mojega brata, saj je potreboval moški lik v svojem življenju. Šok za mojo mati, ki je s tem dnem postala mama samohranilka.

Za trenutek se je življenje zame ustavilo, a je moralo kreniti naprej. Po različnih obdobjih žalovanja, ko nisem želela sprejeti dejstva, da ga ni več. Ko sem ga iskala vsak dan doma, na njegovem stolu, postelji. Ko sem veliko časa preživela na pokopališču. Po obdobju jeze nanj in zavračanju obiska pokopališča. Po vsem tem sem prišla do obdobja, kjer sem sprejela dejstvo, da ga ni več, da moram živeti naprej in da bo za vedno ostal v mojem srcu.

Verjetno je ta izkušnja pripomogla tudi k zaključku moje športne kariere, ko sem ugotovila, da nastopa na svetovnem prvenstvu pač ne bom nikoli izkusila. Da nočem več vztrajati pri tem. Ob rednem študiju sem tudi veliko delala, da bi mami vsaj malo pomagala pri gospodinjstvu. Ni mi bilo težko, saj sem preko študentskega servisa delala že od osnovne šole (op. ur. Morda se je spomnite iz kultne oddaje Šolska košarkarska liga?). Je pa to pomenilo, da sem marsikakšno predavanje zamudila in sem morala potem toliko več časa vložiti pred izpitnim obdobjem. Pa bi raje poslušala predavanje …

Mož in otroci prebudijo v meni tek za tek

V 3. letniku študija sem spoznala svojega bodočega moža Zorana. Po vseh opravljenih izpitih v 4. letniku nisem takoj diplomirala. Sem pa zanosila in leta 2005 se nama je rodila princeska Sara. Življenje je dobilo povsem nov smisel. Po moji prvi redni zaposlitvi, kjer sem delala kot asistentka uprave, nam je konec leta 2008 božiček prinesel Jakoba. Po njem sem se redno začela spet ukvarjati s tekom. Z daljšimi disciplinami, kot sem jih bila vajena. Pretekla sem prvi polmaraton. Karierno pot sem nadaljevala v eni od časopisnih družb; najprej na oddelku za odnose z javnostmi, potem pri organizaciji dogodkov in trženju. Ker pa sem bila vsestranska, sem tudi z veseljem povezovala marsikakšen dogodek. V najboljši telesni formi pa tudi kariernem zagonu je našo družino leta 2013 obogatila Nastja. Pika na i. Češnja na torti.

Ko je hudo, obujem superge in tečem. Neverjetno je, kako se glava zbistri med tekom. Kako negativni občutki odidejo in se pojavijo lepi, pozitivni. Med tekom lahko snuješ načrte za vsakdan in ko imaš po njem tudi močno voljo, je vse lažje.

Za daljše teke me je navdušil Urban Praprotnik, atlet, športni pedagog, oče štirih otrok. Z ženo Jasmino in Urbanimi tekači sta pričela s skupinskim rekreativnim tekom v Sloveniji. Organizirata tekaške treninge, tekašna potovanja in delavnice. Tako se je moje tekaško popotovanje bogatilo s polmaratoni in maratoni. Do danes imam za seboj okoli 15 polmaratonov in 4 maratone. Prvi maraton sem pretekla po rojstvu zadnjega otroka. Vsako leto si zadam cilj preteči en maraton v novem kraju, državi in tako hkrati tudi raziskati različne kraje. Nazadnje smo bili cela družina v Atenah, ki so rojstni kraj maratona. Letos pa se spogledujemo s Ciprom.

Makedonija postane naš drugi dom

Trenutno že tretje leto živimo v Makedoniji. Mož je bil s strani Ministrstva za obrambo (MORS) napoten na delo v tujini in tako smo se leta 2016 znašli v Skopju. Selitev je bila konkreten zalogaj za družino. Urejanje papirologije, pakiranje, tolažba otrok in asimilacija v novo okolje nam je povzročila veliko neprespanih noči in vsakodnevnega joka.

Mož se je moral posvetiti službi, jaz pa sem se ukvarjala z mislijo, kako težko je pustiti za seboj družino, prijatelje in življenje v rodni domovini ter se podati v avanturo.

V svoji službi sem morala dala odpoved, kajti zamrznitev delovnega razmerja velja samo za partnerje, ki so zaposleni v javni upravi. To pomeni, da se moram pred našim povratkom prijaviti na Zavod za zaposlovanje.

Otroci so pustili prijatelje in sošolce za seboj. Vsi trije obiskujejo Mednarodno šolo NOVA. Predavanja in vsa komunikacija potekajo v angleškem jeziku. Jakob in Nastja nista imela nobene podlage. Vpeljala sta se po sisitemu skoči in plavaj. Sara pa je ugotovila, da znanje angleščine, ki se jo je učila 4 leta v osnovni šoli, še zdaleč ni zadosti. Jakoba se spomnim, da je ves čas samo krilil z rokami, da bi nekaj povedal, Nastja je samo gledala. Sara pa je vsak dan vsaj enkrat jokala, tako nesrečna je bila. Sama vzdržujem stike s prijateljicami, ki so me na začetku tolažile. Tina L., Tina B., Tamara, Teja in Nataša so ves čas verjele vame.

Onesnaženost brez sonca, beraški Romi in potepuški psi

Kot zanalašč so tisto leto Makedonijo zaznamovale poplave, potresi in izjemna onesnaženost zraka. Spomnim se septembra, ko je mož moral na službeno pot, jaz pa sem z otroki tekla sredi noči na plano, ker nas je tako močno streslo. Tisto leto je bilo Skopje decembra dva dni najbolj onesnaženo mesto na svetu. Omejevanje gibanja samo na najnujnejše poti (pot v šolo in domov) in še to z masko je bil za nas velik izziv. Tudi stemni se prej kot v Sloveniji. Veseli smo, da smo v hiši in smo se po cele vikende zadrževali v kleti, igrali različne igre. Za tako aktivno družino, kot je naša, je bilo res težko, ampak smo zmogli.

Spomnim se intervjuja našega režiserja Andreja Košaka, ki je poročen z Makedonko in tukaj živi že vrsto let. Kako se je v nekem intervjuju hvalil, da je v Makedoniji sonce 300 dni v letu, da so hrana in ljudje izvrstni. Mi pa ob prihodu sonca v Skopju nismo videli do novega leta, samo gosto meglo onesnaženega zraka. Onasneženosti gospod Košak sploh ni omenil! Potepuških psov na vsakem koraku in prosjačenja Romov na vsakem križišču z majhnimi otroki in dojenčki, prav tako ne. Da o smeteh in neločevanju odpadkov sploh ne govorimo. Politiki so v tem pogledu izredno neaktivni.

Krasni ljudje, okusna zelenjava in mulci s pozitivnimi izkušnjami

Po nekaj težkih začetnih mesecih smo se upeljali. Ker se držim vodila v vsaki stvari je nekaj pozitivnega, sem se odločila da bo tudi za nas tako. Zelenjava je izvrstna in ljudje prijazni. Sploh do tujcev, še posebej Slovencev. Radi se pogovorijo s teboj, so radovedni, vedno najdemo kakšno povezavo med MK in Slovenijo. Ali pa poznajo kakšnega Makedonca, ki živi v Sloveniji. Hrana in pijača sta cenejši kot pri nas. Tudi v gostilnah, zato Makedoncem celodnevna družinska druženja v stilu slow food-a ob vikendih veliko pomenijo.

Tek je lek. Ker delam v šoli po skrajšanem delovniku, tečem večinoma dopoldan. Ob reki Vardar ali na srednjem Vodnem. Udeležujem se lokalnih tekaških dogodkov in vesela sem, da se mi vedno pogosteje, če le želijo, pridružijo tudi otroci.

Imamo nekaj bližjih izletniških točk in to raziskujemo. Imela sem srečo, ker lahko v šoli opravljam prostovoljno delo učiteljice telovadbe, kar me bogati še za dodatno izkušnjo. Tako tudi vidim svoje otroke in to nam je na začetku zelo pomagalo. Dobili smo možnost spoznavanja različnih kultur.

Končuje se naše tretje šolsko leto in lahko rečem, da so naši otroci pridobili pozitivne izkušnje. S starejšo hčerko Saro, ki je vsestransko nadarjena športnica, sva veliko potovali. Šola se udeležuje CEESA mednarodnih športnih in matematičnih tekmovanj po vsej Evropi. Tako je bila Sara del odbojkarskega mednarodnega turnirja v Beogradu, Sofiji in letos v Istanbulu. S košararsko ekipo sva bili v Budimpešti in Varšavi, z ekipo cross country tekmovanja pa v Pragi in Sofiji. Prav tako sedaj vsi trije angleško tekoče govorijo, pridobili so na samozavesti, verjamejo, da je vsak izziv rešljiv.

Zavedamo se, da nas ob povratku v Slovenijo prihodnje leto julija čakajo novi izzivi, vendar bomo ovire preskakovali takrat. Jaz ob pomoči superg in kakšnega kilometra, otroci pa ob moji in moževi podpori ter svojih bogatih izkušnjah. Dokler imamo podporo drug drugega, je za nas vse rešljivo.

Spletni portal Navdihni.me pripravlja in ureja Insights d.o.o., družba za odkrivanje in razvoj potencialov


Foto: osebni arhiv

No Comments so far

Jump into a conversation

No Comments Yet!

You can be the one to start a conversation.

<